Intervju vodil TOMAZ ŠVAGELJ | Slika iz rokopisa Avstrijska kronika 95 gospostev (1479-1480), najstarejša znana upodobitev ustolic'evanja koroških vojvod. | |
|---|---|---|
| Zgodovinski miti kajpada niso slovenska posebnost. Imajo jih vsi narodi: biti c'im starejši, c'e z'e ne od nekdaj, pa vsaj iz starega veka . . . Toc'no tako. Vsi moderni narodi imajo zgodovinske mite, ker so se na teh mitih kot narodni, na doloc'eni stopnji svojega zgodovinskega razvoja, ne nazadnje tudi konstituirali. Lastno zgodovinsko zavedanje oziroma predstava o lastni preteklosti je v bistvu površna, enostranska in prav zato tudi mitska. Tako nastaja "nacionalizacija zgodovine". To pomeni, da zgodovino razumemo izkljuc'no kot narodno tudi v obdobjih, ko narodov v današnjem pomenu besede sploh še ni bilo. To velja, c'e naj pometemo najprej pred svojim pragom, tudi za Slovence. Smo lep primer takšnega gledanja na preteklost, c'eprav seveda nismo edini. Zgodovinski mit je lahko, kot rec'eno, tudi nekaj pozitivnega, saj se številc'no majhen narod laz'e ohrani, c'e se oboroz'i z njim. Ne nazadnje je bilo to eno od sredstev konstituiranja Slovencev kot naroda. Nekje na koncu 18. in zac'etku 19. stoletja, ko so se zac'ele pojavljati predstave, kot je recimo ta, da je bila Karantanija prva drz'ava Slovencev. Pribliz'no takrat se je ustvarila podoba, ki je dejansko bila moc'an konstitutivni element zavedanja, da smo nekoc' z'ebili politic'no ljudstvo - narod. |
Za Štefanom je prevzel Slomovino njegov sin, ded škofa Slomška. Umrl je pred letom 1798. Za njim je prevzel veleposestvo njegov sin Marko Slomšek. Ko je bilo Marku 34 let, se je 17. februarja 1800 poroc'il s sedemindvajsetletno Marijo Zorko iz C'rešnjic (po nekaterih virih iz Šoštanja). In 26 novembra 1800 se jima je rodil sin, poznejši škof Anton Martin Slomšek. V krstni knjigi je zapisano, da je njegov patron sv. Anton Pušc'avnik. Ob njegovem rojstvu so domac'ini videli nad hišo poseben sij, je zapisal dr. Franc Kovac'ic' leta 1934 v knjigi Anton Martin Slomšek, sluz'abnik boz'ji in knezoškof lavantinski. Za Antonom so se rodili: Marija leta 1802, Urša 1803, Martin 1806, Josef 1807 (poznejši gospodar na Slomu namesto prvorojenega Antona), Lucija 1809, Valentin 1812 (ta "postrz'ek" je delal bratu Antonu sive lasi, saj mu je brat plac'eval šolanje na gimnaziji v Celju in pozneje v Gradcu, kjer naj bi študiral raznocelništvo). Valentin je bil lahkomiseln vec'ni študent, ki je brata izsiljeval za denar. Anton mu je še 17. julija 1846, ko je bil z'e škof, dal 10 goldinarjev. Umrl je v tujini. Za ohranitev, proti nemštvu itd. Tudi to. In sploh, da smo se konstituirali kot narod. Ta konc'no ni nic' drugega kot skupnost ljudi, ki jih povezuje skupna identiteta. Ki se pa kaz'e v imenu — juzik ni nujen . . . . . . pri nas je sicer bil . . . . . . pri nas ja, ampak na splošno ga ne moremo šteti za nujni pogoj. Identiteta se razpoznavno zgradi okoli imena, s katerim se neka skupnost loc'i od sosedov in se konstituira kot posebna celota. Obstoj skupnosti precej sloni prav na prepric'anju o skupni preteklosti. In c'e te zgodovine ni, jo je pac' treba ustvariti. Vendar vsega tega ne delajo samo moderni narodi, temvec' poznamo take primere tudi pri zgodnjesrednjeveških ljudstvih, ki so no primer svoje zac'etke povezovala s starodavinimi bogovi. Na takšnih predstavah zgradijo zgodovino, ki seveda ni niti objectivna niti realna. Nasprotno, lahko je povsem mitska, c'isti konstrukt . . . . . . ali kombinacija . . . . . . mita in resnic'nih dogodkov, ja, mešanica ki skuša pojasniti nekatere stvari in pokazati, da gre za skupnost, ki ima svojo preteklost in ki se je konstituirala v doloc'enih zanjo kritic'nih preizkušnjah, kot so denimo vojne, v katerih je bila na kocki njihova bit. Toda zgodovinar kot raziskovalec se z miti seveda ne more sprijazniti, temvic' poskuša nanje opozarjati. Lahko pa napiše zgodovino teh mitov. To bi bila izrazito zanimiva zgodovina? Lahko. In to se zdaj pri nas z'e tudi dogaja: pod uredništvom Petra Vodopivca je v pripravi zbornik o zgodovinskih mitih v slovenski zgodovini, ki bo izšel predvidoma prihodnje leto. V tem okviru bi rad preskoc'il na pojem naroda in na "Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti". Zakaj nemške? Prvotna zamisel tega cesarstva je bila univerzalna. Ideja je bila, ustvariti enotno kršc'ansko cesarstvo, torej neko drz'avno tvorbo, ki bo pod enim z'ezlom zdruz'evala vsa kršc'anska ljudstva. | |
Page Created: May 1, 2003
Last Updated: May 4, 2003
©Copyright 2003 Gary L. Gorsha
