Odločitev o kolesarskem »jurišu« na Dubrovnik je padla že pozimi. Zgodaj pomladi sem izdelal itinerarij in določila sva datum odhoda, 23. junij 2001, malo pred glavno sezono v upanju, da bo vreme stabilno in ne bo pretirane gneče na cesti.

 

1. dan

Slovenske Konjice – Kočevje(150 km)

 

Zaradi nočnega in jutranjega deževja je predviden start za 6 uro zjutraj bil premaknjen na 10⁰⁰ uro. Oblačno in megleno vreme nama ni vlivalo dosti upanja, čeprav je vremenska napoved obetala izboljšanje. V Celju naju pričakajo prvi sončni žarki, a je le to kmalu zamrlo saj je najino kolesarjenje postajalo podobno lovu za dežnimi oblaki. Cestišče vse do Mokronoga je bilo vedno bolj mokro, voda je »špricala« izpod koles, a nama turobno in hladno nebo kljub temu ni vzelo volje, Vztrajno sva pritiskala pedala, kot da loviva dež, ki beži pred nama. Postanek v Mokronogu in predviden krajši počitek, se je sprevrgel v iskanje hrane. Darko je v veliki lakoti in želji za hrano kaj kmalu žalostno ugotovil da dolenjska ni štajerska in da tod trgovine ne obratujejo ob sobotah popoldan. Mojo skromno popotno malico sva si nato bratsko razdelila in se zaradi zamude na startu odločila, da nadaljujeva najino pot. Hrane je bilo ravno toliko da sta najina želodčka bila prijetno razdražena. Popijeva še osvežilni napitek v bližnjem bistroju (ta je za čudo bil odprt) in nadaljevanje poti do prve bencinske črpalke, saj so le te v zadnjem času najboljši vir zalog hrane in pijače na poti. Postanek v Trebnjem, okusni sendviči in še kakšen dodatek za dvigovanje sladkorne stopnje v krvi. Mestno jedro je bilo zaradi kmečkega praznika zaprto za promet. Ko sva ga hotela prečkati na kolesih (prireditev se še niti pod razno ni začela), je iz bližnjega bifeja pridivjal močno prepotenten varnostnik in nama skoraj grozil, da ne smeva mimo, ker je to oder, da bo poklical policijo in kaj vse še. Niti na prigovarjanje da bova kolesi potiskala se ni dal prepričati. Popustil je šele po posredovanju varnostnih organov (policije), katero sva midva sama poiskala in prihranila sva si mučen obvoz okoli mesta. Prva izkušnja kako Slovenci gledamo na turizem. Midva prekolesariva toliko kilometrov za ogled kmečkega praznika, pa naju takole sprejmejo. No pa šalo na stran. Ker je cesta Ljubljana-Zagreb rezervirana za promet z motornimi vozili, sva se odločila za stransko pot in zahteven 16% vzpon na Dobrnič. Po spustu v Žužemberk sva napravila nekaj posnetkov ob Krki in ostankih stare železarne. Že rahlo utrujena sva se podala na dolgočasen vzpon na obrobje Kočevskega roga preko Lašč in Starega loga. Vzpona ni in ni hotelo biti konec. Olajšanje je prinesel šele kratek spust proti cilju najine prve etape, Kočevju. Prvih 150 km poti je bilo za nama z dokaj mešanimi občutki. Postanek ob rudniškem jezeru in osvežujoča kopel v njem. Nekako je bilo pač potrebno izprati ves pot s telesa. Poiskala sva prostor za kampiranje ob jezeru, skrit v ločju, »na črno« se ve in si privoščila obilno večerjo v restavraciji ob jezeru, ki nama je vzela vso voljo po postavljanju šotora. Bližajoča noč naju opomni, da se bo treba lotiti dela. Zaslužen spanec se sprevrže v nočno poslušanje ptičjega petja (kričanja) in hrupu mladih, ki si očitno ob jezeru pripravljajo »disco« na prostem.

 

2. dan

Kočevje – Lukovo (153 km)

 

Prebujanje v jutranji rosi in megli, pospravljanje opreme in topli napitek v hladnem jutru je prav prijal. Iskanje hrane je bilo zopet zaman. Vse trgovine so zaprte ob nedeljah ali pa jih odpirajo takrat, ko bi midva morala za sabo imeti že dobršen del poti. Spoznava, da sva za mnoge le prezgodnja, saj si nekateri jutro še lepšajo z zadnjimi steklenicami piva pred spanjem. Jutranji vzpon nama je kljub hladnem vremenu pričaral potne kapljice na obraz. Krasen spust v dolino Kolpe, naju je premrazil do kosti in lakota je bila že kar velika. Na mejnem prehodu črpalka in zadnje upanje, da zaužijeva težko pričakovani zajtrk. Sam se zaletim v hladilnik s hrano in ga skoraj izropam. Darko zaužije dietni zajtrk z rozinama, kot da ne ve kaj naju čaka na drugi strani meje. Po opravljenih formalnostih na meji in začudenju mejnega policista, ko mu na vprašanje kam greva, odgovoriva, da je najin končni cilj le do Dubrovnika, se hrabro spopadeva z vzponom. Ker se zavedava, da vzpon do prelaza Gornje Jelenje na 880 m n.v. ni mačji kašelj se ga lotiva nadvse spoštljivo. Bolj ko lezeva v hrib, bolj prijetno in toplo pripeka. Zaradi počasne prestave vztrajno nabirava časovno zamudo. Na prelazu že močno pripeka, zato na hitro opraviva zgodovinski posnetek. Sledi krasen in dolg spust vse do Crikvenice, kjer se odločiva za opoldanski počitek. V morju spereva znoj, ki sva ga po skoraj 100 km pridelala in ugotoviva, da na cesti ni bilo pretirane gneče. Kosilo kar hladno, sendvič, čokolada, sadje, sladoled seveda zame, Darko pa zelenjavo začinjeno s svežim morskim zrakom. Le kdaj ga bo srečala pamet se sprašujem (pozneje ugotovim da kmalu)? Pošljem par SMS, nakar se predava lenarjenju. Pozno popoldan nadaljujeva pot po jadranski magistrali. Po dobrih 30 km prispeva v Senj, kjer imava predvideno prenočevanje. Opoldanski počitek nama je očitno koristil, saj ne čutiva pretirane utrujenosti, zato se odločiva nadaljevati pot. Skoraj 20 km utrujajočega vzpona pod Velebit in pozna ura, naju prisilita v postanek in prenočevanje. V bližnjem gostišču si privoščiva prve morske sadeže s pogledom na sončni zahod (Vila Velebita). Šotor postaviva kar na vaškem balinišču (na tako ravnem terenu ne bova več kampirala pripomnim) in sladko zaspiva. Zaradi bližine ceste in hrumenja tovornjakov pozno v noč spanje kmalu ni bilo več tako sladko.

 

3. dan

Lukovo – Pakoštane ( 172 km)

 

Čudo tehnike, moj novi GSM kljub temu da je ugasnjen zvoni ob 5⁰⁰ uri zjutraj. Jutranje umivanje z vodo iz bidona (zdravo deževnico) in pospravljanju opreme sledi po eni uri odhod. Darko pač potrebuje malo več da se uredi (imam občutek da kolesarim z ženskim bitjem). Kmalu ugotoviva, da se je včerajšnji trud na vzponu izplačal, saj naju čaka pretežno spust in dobrih 50 km prevoziva v manj kot dveh urah. V Karlobagu postaneva za zajtrk. Darko vztraja in tokrat oropa tržnico s sadjem, jaz pa po stari navadi preobilno, tako da le s težavo nadaljujem. Napačna izbira hrane (tokrat pri meni) in vzponu, ki je sledil, je še dodatno vzbudila žejo. Popotne zaloge osvežilnih napitkov zato kmalu poidejo. Očitno je, da turistična sezona še ni na vrhuncu, saj je veliko trgovin in lokalov še zaprtih. Ko sem že dobro dehidriral sem se ustavil pri hiši ob cesti in prosil vode. Prijazna gospodinja mi nalije ledeno hladne vode iz rosne steklenice, za katero se ne morem odločiti ali je bila v hladilniku ali zamrzovalniku. Rešen sem! Po skoraj 100 km vožnje, ko je bilo iskanje pijače skoraj utopija prispeva v Stari grad Paklenica. V kampu si privoščiva tuširanje, pranje obleke, kopanje v morju in obed. Kaj je Darko jedel raje ne bi komentiral, saj nisem mogel tega več trpeti in sem se raje odstranil in privoščil slastno pizzo. Poležavanje na plaži se sprevrže v dnevno moro. Okoli naju bolj ali manj gola ženska telesa v tanga kopalkah brez vsakršne estetike, zato pogled raje usmerim na odprto morje. Po posvetu se odločiva, da prekineva to moro in nadaljujeva vse do Pakoštan, kjer imam prikolico za kampiranje in kjer naju čaka prava postelja. Ni kaj, mamljiva ponudba. Skupaj sva na kolesu prebila že skoraj 20 ur. Ob 16³⁰ nadaljujeva kolesarjenje in del etape proti Maslenici nama da vedeti kako razgibana je jadranska obala, saj cesta naredi tod ovinek v prav vsak zalivček. Na cestišču okoli Maslenice je opaziti še veliko poškodb od eksplozij granat, zato je potrebna previdnost, saj ima Darko cestno kolo in lahko predre pnevmatiko. Cesta proti masleniškem mostu in naprej čez Ravne Kotare vse do Zadra je podobna tisti pesmici, po klančku gor, po klančku dol. Od Zadra do Pakoštan naju poganja le misel na zasluženi zrezek na žaru (končno se tudi Darko pregreši) in kmalu prispeva na cilj. 475 km v treh dneh je kar lepo in sledi zaslužen počitek in prvo britje.

 

4. dan

Pakoštane – Dugi rat (150 km)

 

5³⁰, bujenje, pripravljanje prtljage in spominsko slikanje na obali. Za popotnico še energijski burek za zajtrk (Darko ga prav tako slastno zaužije) in proti Splitu. Vožnja okoli slikovitega Primoštena, prekrasno vreme in čudovito zelenkasto morje nama vlije novih moči. Ne čutiva nobene utrujenosti in po 90 km naju premami plaža v slikovitem zalivu in še bolj mamljiva »tenda« z velikim napisom Laško pivo v kraju Marina ca. 10 km pred Trogirom. Odločiva se za opoldanski počitek. Zaužito pivo in obilno kosilo v lepi restavraciji ob cesti se izkaže za napačno odločitev, saj izgubiva vso voljo in postaneva lena kot dva morska konja na plaži. Najraje bi tukaj kar prenočila. Do Splita, kjer imava predviden postanek naju loči le še 40 km, zato se le odločiva za nadaljevanje poti. Kmalu prispeva v Trogir, kjer se osveživa sladoledom in si ogledava staro mestno jedro. Nadaljevanje po stari cesti do Splita se izkaže kot napaka, saj je v zelo slabem stanju in nam je dodobra pretresla zadnje plati. Ker je v Splitu težje najti kraj za prenočišče nadaljujeva do kraja Dugi rat, malo pred Omišem, kjer prvič nisva kampirala na črno. V kampu sva se prijetno osvežila in uredila. Spašujem se, kaj vidijo vsi ti ljudje okoli naju, ko prevozijo skoraj pol Evrope za dopust ob hrupni in prometni cesti nekje v ozkem pasu med morjem in jadransko magistralo oz. visokimi hribi za njo. Ko pregledujeva avtokarto in delava plane za naslednji dan, kje prenočevati ali za ali pred bosansko mejo Darko nenadoma onemi. »Pozabil sem potni list, imam samo osebno izkaznico«, ga prebliskne. Takoj začneva mrzlično iskati rešitev kako pretentati mejne organe ali narediti daljšo pot preko Pelješca. Ko ne najdeva pametne rešitve odideva spat v upanju, da naslednji dan prinese kaj lepega.

 

5. dan

Dugi rat – Dubrovnik (210 km)

 

Odhod iz kampa ob 6³⁰. Kot ponavadi je za zamudo kriv Darko. Sveži krof za zajtrk v kiosku ob cesti in veselo na pedala. Toda glej ga šmenta. V meni ni to jutro prav nobene volje in tudi nekaj melanholične utrujenosti je. Vzpon za Omišem se mi zdi podoben vzponu na Mangrt in po 40 km prispeva v Makarsko. Tu si privoščiva izdaten zajtrk. Obema vlije novih moči. Nisva pričakovala, da bo ta del tako naporen, zato tudi morda bolj psihološka utrujenost. Sam v hecu pripomnem: »Danes pa kar do cilja.« »Si nor!«, odvrne Darko, ki me sicer pozna po tem, da se rad šalim. Po 700 prevoženih kilometrih in kar nekaj vzponih se odločiva sa spremembi napitkov v bidonih. Coca-cola ima čarobno moč in skupno ugotoviva, da je vsekkao r boljša od litrov sokov, ki sva jih zaužila prejšnje dni. Vse do Ploč ugibava, kaj nama je storiti, ali se odločiti za trajekt na Pelješac ali poskus prehoda meje z osebno izkaznico. V nekem turist biroju nama ne vlijejo dodatnega upanja, češ da je vse odvisno od razpoloženja policistov na meji in dneva. Moja pripomba »Pa plavaj čez, jaz ti bom pa kolo peljal.« seveda Darkotu ne pričara nasmeška na obraz. Nič, odločitev je da poizkusiva srečo. V ustju Neretve se razveseliva bogato založenih stojnic s sadjem ob cesti. Privoščiva si »smokve«. Bolj kot se bliža meja, bolj napetost raste in vse manj govoriva. Le neka želja po doseženem cilju naju žene dalje. Zopet dolg in naporen vzpon iz doline Neretve. Mejni prehod Klek, bolj podoben policijski cestni kontroli pri nas, a vseeno, uniforma vzbuja spoštovanje, saj veste. »Kako ste dečki, odakle vi?« je bil dokaj vzpodbuden začetek pogovora. Hitro obrneva pogovor na temo odkod, kam greva pa o vročini in žeji. Da bi kazala dokumente nama niti na kraj pameti seveda ne pride, nakar pristopi carinik in se tudi ta zaplete v pogovor. »Pa od čega su vam onda guzice? Ja ne bi to prešao ni do penzije.«. Hitiva končati pogovor, češ kolona se nabira za nama »Bog dečki i sretno«, prijazen pozdrav in prvi del je že opravljen. Bosansko kontrolo samo pozdraviva in malo močneje pritisneva pedala. Sva že v Bosni. »Kako pa ven?« vprašam sotrpina. Le ta odgovori: »Sploh ne počakam.« odvrne. Predvidiva postanek v Neumu, a se zaradi velike višinske razlike med obalo in cesto premisliva in pedala potiskava dalje, ko zagledava mejni prehod na izhodu iz Bosne. Nikogar na cesti. Le kateri norec bo stal v tej vročini na soncu?. Kar se da hitro švigneva mimo prehoda. Uspelo nama je. Sedaj pa do prvega sladoleda, ki mi ga je Darko obljubil, če mu uspe. Temperatura v senci je preko 30^oC. Po več kot 160 km in 7 urnem sedenju na kolesu, več litrih popite količine, se le odločiva za postanek. To je bila etapa, ki se je ne bi sramoval niti Marco Pantani. Končava s popoldanskim počitkom v kraju Slano. Užitek ob hotelu visoke kategorije z lastno plažo in bazenom. Žal zamudiva kosilo v paketu »all inclusive«, pa kljub temu, kakšno ugodje in razkošje. Do Dubrovnika pa le še 40 km. Očitno se bodo moje napovedi uresničile. Med dilemo ali se predati užitkom ali doseči cilj seveda prevlada slednje. Ob 17³⁰ se odpraviva dalje. Velika želja za ciljem nama požene adrenalin po žilah in hitrost proti cilja narašča. Ne meniva se za rahle vzpone in spuste, ko zagledava Dubrovnik. Žal most preko Dubrovačke reke še gradijo in prisiljena sva na dodatnih preko 10 km, da prispeva v mesto. Spominsko fotografiranje pri mestni oznaki, zaslužena večerja. Ker kampiranje v središču mesta ni možno, skleneva, da sva si zaslužila pošten počitek in ugodno najameva sobo v središču mesta. Sprehodiva se po mestu, odpošljeva nekaj SMS družini in prijateljem, napiševa nekaj razglednic in se pogrezneva v globok spanec s prijetnimi vtisi in občutki ob uspehu. Za čudo, se strinjava, da ne čutiva utrujenosti, nobenih bolečin, da sva cilj osvojila z lahkoto. Seveda so bili vsi slabi trenutki na poti v trenutku pozabljeni. Očitno sva izbrala zelo ugoden termin, saj naju je spremljalo krasno vreme in tudi na cesti ni bilo nikakršne gneče.

Skupaj sva prevozila 835 km v 38 urah in presegla planirano povprečno hitrost, ki je bila 20 km/h in je tako znašala 22 km/h. Preden zaspim, se mi v glavi že rojevajo nove misli in plani za nove podvige, morda kolesarjenje po jadranskih otokih, do Blatnega jezera ali celo Pariza. Še vedno pa je nekje v meni skrita želja, kolesarjenje po južni Ameriki.

 

 

 

Igor