UVODI V OBREDJA VELIKEGA ČETRTKA

KRIZMENA MAŠA:

Krizmena maša ponazarja skrivnost Cerkve, ki je v tem, da je škof skrivnostno povezan z vsemi člani škofijskega občestva. Med somaševanjem škof blagoslovi krstno in bolniško olje in posveti sveto krizmo. Še isti dan raznesejo zastopniki župnij sveta olja po vsej škofiji, da jih uporabljajo pri delitvi zakramentov in zakramentalov. S tem je nazorno prikazano, da vse zakramentalne milosti pritekajo iz velikonočne skrivnosti, to je iz Kristusove kalvarijske daritve, ki se je končala z vstajenjem. To je v skladu s Kristusovim naročilom, naj apostoli sami in po svojih naslednikih obnavljajo kalvarijsko daritev do konca sveta. Pravtako je krizmena maša tudi praznik duhovništva, tako skupnega, kot službenega. Vse pa je usmerjeno v Kristusa, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in močjo. Zato naj vas vernike ob tej priložnosti posebej povabim, da se s svojo molitvijo spomnete na nas, duhovnike, da nam bo Gospod obilno obdaril s svojimi darovi in da bomo ostali večni služabniki Jezusa Kristusa, ki je naš in vaš vir zveličanja.

UMIVANJE NOG:

Kristus nam je ob svojem slovesu zapustil nov dar - zapoved ljubezni. Uvod v glavni dogodek velikega četrtka - postavitev evharistije je umivanje nog. Kot je Kristus umil noge svojim apostolom, tako tudi duhovniki v znak ponižnosti in ljubezni do bližnjega umivajo noge faranom. Umivanje nog nam pomaga razumeti vlogo duhovnikav cerkvenem občestvu. Ta obred obvezuje vsakega kristjana k ljubezenski službi do bližnjega. Dan za dnem moramo služiti drug drugemu, ga sprejemati, se zanj zanimati, z njim bratsko ravnati, pomagati, čim manj zahtevati in vedno odpuščati. V tem duhu bo duhovnik umil noge nekaterim našim faranom kot simbol ljubezni do bližnjega in zgled vsakomur.

POSTAVITEV EVHARISTIJE:

Po slovesni maši prenese duhovnik v sprevodu Najsvetejše v primerno okrašeno kapelo, kjer ga vsi nekaj časa tiho častijo. Potem gre duhovnik razkriti oltar. Začetek tega obreda je najbrž navada, da so v prvi dobi po maši vedno pobrali z oltarja prte, sveče in cvetje. Kar je bilo prvotno običajno pri vsaki maši, se je ohranilo v bogoslužju velikega četrtka in velikega petka. Pozneje so ta obred alegorično razlagali, češ, da spominja na Jezusovo ponižanje, ko so ga Judje slekli, preden so ga križali.
Sveta evharistija je znamenje, vir in klic ljubezni, ki zahteva odgovor. Ta odgovor naj se kaže tudi v čaščenju Kristusa, navzočega v evharistiji. Cerkev zato želi, da bi verniki ta večer po končani slovesni daritvi, ko prenesejo Najsvetejše na stranski oltar ali v kapelo, ostali v cerkvi in častili Gospoda pod evharističnima podobama. Hkrati pa naj bi se poglobili v Jezusov smrtni boj na oljski gori. Te ure molitve naj ne bi opravljali zato, da bi bili pri tem bolj srečni, temveč zato, da bi bili pri Gospodu, da bi z njim bedeli, kakor pač najbolje zmoremo. Ne gre le za čustva, temveč za vztrajno navzočnost.
Evharistija povzema vso Kristusovo skrivnost, ker je hkrati znamenje učlovečenja (je zakrament dejanske navzočnosti Kristusa kot Boga in človeka pod podobo kruha in vina), ker je znamenje vstajenja (je pri daritvi znova navzoč živi in poveličani Gospod), ker je znamenje odrešenja (ponavzočuje Kristusovao dejanja na križu, ki je odrešenjski dogodek v najvišji meri), ker je znamenje Svete Trojice (Božji sin daruje Očetu v edinosti Svetega Duha), ker je znamenje milosti (v obhajilu vključjuje Kristus vernike vase in jih vodi k Očetu), ker je znamenje stvarjenja (v kruhu in vinu je vse stvarstvo darovano Očetu) in ker je znamenje Cerkve, ki jo evharistija oblikuje v vidno občestvo okrog Kristusa.

Jan Kocbek, IV. letnik

V Ljubljani, 26. 3. 2002