Kako lahko učitelj, katehet spreminja razredno klimo?
seminarska naloga
Ljubljana, november 2001
KAZALO
Uvod ………………………………………………………………………………….3
Razlaga pojma »razredna klima«……………………………………………………..3
Vloga učitelja………………………………………………………….………………4
Učitelj kot vzgled…………………………………………….………………..4
Imeti rad…………………………………………….…………………………4
Potek ure…………………………………………….………………………...5
Preprečevanje konfliktov…………………………………………….………..7
Vloga staršev…………………………………………………………………………..9
Katehet in razredna klima……………………………………………………………...9
Sklep…………………………………………………………………………………..10
Literatura……………………………………………………………………………...10
Vsak dober učitelj si želi, da bi v razredu vladalo prijetno vzdušje, ki bi prinašalo zadovoljive rezultate na intelektualnem, vedenjskem in vzgojenem področju.
Seminarska naloga nam želi približati dogajanje v razredu, pomembnost vloge učitelja in kateheta. Odgovarja na vprašanja, v kakšnih razmerjih naj bo učitelj z učenci; kakšen odnos naj zavzame do predmeta, ki ga poučuje; kako naj nastopa; kako mora pripraviti uro, da bo zanimiva in kvalitetna; kako je z disciplino; vlogo razrednih ur; preprečevanja konfliktov; vzbujanje samopodobe pri učencu; pomembnosti sodelovanja s starši in njihova vloga pri oblikovanju razrednega vzdušja in uspehu otroka, … Podano je tudi nekaj možnih načinov, kako lahko razredno klimo vodimo in izboljšamo.
Sam pojem je zelo dobro predstavljen in opredeljen v knjigi Vlaste Zabukovec z naslovom »Merjenje razredne klime« Razložili bi ga lahko z naslednjimi sopomenkami: razredno vzdušje, ton, atmosfera, ambijent, okolje. Vsi ti izražajo stanje, ki ga lahko v razredu začutimo, a težko opredelimo[1]. Po Faserjevih in Moosvih izhodiščih je to dogajanje, ki je določeno z medsebojnimi odnosi, osebnim razvojem posameznikov in sistemskimi značilnostmi, ki so prisotne v določenem razredu[2].
Ob tem se nam zastavlja vprašanje, zakaj je smiselno govoriti o razredni klimi? Odgovor nam je dan v tem, da učenci do konca srednje šole preživijo več kot 12.000 ur v šoli. V nje pridobivajo znanje, spretnosti, veščine in se celotno razvijajo na kognitivnem, socialno-čustvenem in psihomotoričnem področju. Šola ima pri oblikovanju osebnosti velik delež, zato mora dajati dobre pogoje, da se lahko nekdo razvije v zrelo in odgovorno osebo, ki bo znala koristjo uporabljati svoj razum.
Ponavadi učitelji prej zazna kakšno vzdušje vlada v razredu kot učenci, saj je sam v neposrednem stiku s to skupino in je ponavadi tisti, ki vodi in oblikuje celotno dogajanje ure. Z vprašanji in navodili pri podajanju snovi poveča zadovoljstvo in povezanost med učenci, zmanjša pa težavnost. Slednjo lahko zmanjšuje tudi s pohvalami.
Razredno klimo lahko tudi merimo. Avtorica nam ponuja vrsto vprašalnikov, ki so razvrščeni po težavnostnih stopnjah. Mlajši rešujejo lažje vprašalnike kot starejši. Vsebujejo pa sodbe in zaznave, ki temeljijo na kompleksnih izkušnjah o celotnem dogajanju v določnem razredu. Rešujejo jih učenci in učitelj. Vsak vprašalnik je sestavljen iz dveh delov. Prvega, ki predstavi obstoječo klimo, ki vlada v določenem razredu in drugega, ki nam poda klimo, ki si jo učenci želijo. Za uspešno delo in dosego dobrih rezultatov je pomembno, da je razlika med obstoječo in želeno klimo zmerna. V primeru, da si učenci zastavljajo prevelike cilje, lahko to vodi v frustracijsko ozračje, ki učencem jemlje voljo, saj zastavljenih ciljev niso zmožni doseči. Če pa je razlika premajhna ali je sploh ni, je to znamenje, da v razredu ni volje.
Ko učitelj ugotovi, da v razredu ne vlada ugodna klima, mora narediti vse, da jo bo tudi izboljšal. Eden izmed načinov je naslednji:
a) Najprej z vprašalniki ugotovi stanje, ki vlada v razredu.
b) Učence seznani s tem stanjem.
c) Z učenci naj se pogovorijo o stanju in naj soglasno naredijo načrt, kako bodo stanje izboljšali. S tem, ko bodo sodelovali pri oblikovanju načrta, se bodo čutili odgovorne in bodo tudi pripravljeni sodelovati. To teorijo nam potrjuje tudi ugotovitev Rawdhawa, da povezanost in demokratičnost učencev prispevata več kot tretjino k njihovim dosežkom. Učenci so bolj prepričani o svojem uspehu takrat, ko je v razredu večja jasnost pravil in je možno sodelovati pri razrednem odločanju.[3]
d) Če je potrebno naj tudi intervenira.
e) Po določenem obdobju naj se zopet izmeri klima in ugotovi, če se je razredno vzdušje izboljšalo. V primeru, da se ni, se mora spremeniti strategija ali pa se sklepi niso dovolj upoštevali.
Že zgoraj smo ugotovili, da je učitelj tisti glavni akter dogajanja v razredu in ima večino niti v rokah. Bistvo njegovega poklica je pomagati svojim učencem, da odkrijejo svoje talente in možnosti, jih vzgojiti v kritične in zahtevne državljane, ki ne le slepo sledijo pravilom, ampak se dejavno vključujejo v družbene spremembe in pri njih sodelujejo[4].
Učitelj kot vzgled:
V svojem ravnanju mora biti vzgled, saj ta učenca usmerja in vzgaja za vrednote[5]. Zavedati se mora, da s svojim pristopom močno vpliva na dijake, učence. Odnosi izven pouka naj bodo neformalni, sproščeni. Učencem naj pokaže primerno pozornost, spoštovanje in ne vzvišenosti in večvrednosti, saj bo le tako potrjeval mladega človeka v samozaupanju in spoštovanju ter pri njem vzbujal željo po posnemanju. Osnovno pravilo odnosa z učencem, dijakom naj bo v prijaznem, vljudno in ustrežljivo vedenju. Nikakor pa ne sme preiti na raven družinske ali celo intimne sfere, da bi jih vabili na dom. Vse inštrukcije in pogovori se morajo opraviti v šolskih prostorih. Učitelj se ne sme postaviti na isto raven z dijaki, ampak se mora zavedati generacijskega preskoka[6]. Vsi ti elementi pripomorejo k pravilnemu razmerju med učiteljem in učencem ter tako neposredno ustvarjajo pozitivno okolje, kjer so stvari jasne. Le urejene razmere ustvarjajo dobro vzdušje v razredu, ki omogoča kvalitetno delo in vzgojo.
Pomembno je, da učitelji delujejo enotno navzven in da v zbornici vladajo prijateljski odnosi, v nasprotnem primeru učenci to izkoristijo. Zaradi prevelike svobode dobijo občutek, da lahko vedno terjajo in storijo kar hočejo. To se tudi dogaja, ko učitelj nima zadnje besede, ko šolski pravilnik ni dovolj jasen ali pa daje več svobode učencem kot učitelju ter ko starši podpirajo in zagovarjajo svojega otroka v nepravilne ravnanju in stopijo na stran otroka ter ne na stran učitelja[7].
Imeti rad:
Učitelj, ki ima rad učence, jih pohvali, z mirno besedo pokaže na njihove napake, ki škodujejo njim samim ali celotni razredni skupnosti, veliko pripomore k pozitivnemu vzdušju v razredu in pri oblikovanju pozitivne samopodobe o samem sebi. Prav slednja je izrednega pomena za razvoj otrokove osebnosti in tudi pozitivnega delovanja v družbi, skupnosti, v tem primeru v razredu. Z njo se poglablja učenčeva osebnost, krepi njegova samozavest, odkriva svoje dobre in slabe lastnosti, zato ji je vredno posvetiti veliko pozornosti. Krepimo jo tako, da dajemo učencu občutek pomembnosti in ga za delo motiviramo. Problematičnemu se mora učitelj posebej posvetiti. Pokazati mu mora, da ga ima rad takšnega kot je, še le tako lahko vpliva nanj. Ne sme ga prisiliti, da pove svoje skrivnosti, vedno mu mora puščati možnost, da se popravi, ne da bi se moral opravičevati zaradi preteklosti. S tem ko učitelj zaupa učencu, se mu ta sam odpira. Paziti mora, da ne zlomi mlade osebnosti. Pomembna je tudi prava zahtevnost do otroka, ki mnogokrat izboljša njegove rezultate.
Pogoj za dobro predstavitev snovi je, da učitelj predmet sam vzljubil. Še le tako ga lahko na zanimiv način približa učencem in pokaže na njegove skrivnosti in zakonitosti[8].
Potek ure:
Kako bo ura pouka v določenem razredu potekala je v veliki meri odvisno od samega učitelja, že sama točnost prihoda v učilnico ima velik pomen. Če je na šoli zamujanje v razred tako rekoč običaj, bodo učenci sami tako ravnali, saj se jim bo to zdelo normalno. Dober učitelj, se v odmorih ne spušča v dolge debate in prazne pogovore z ostalimi učitelji. V zbornici ima na mizi in v omari red, da v odmorih, ko je zelo malo časa, takoj vzame stvari za naslednji razred. Pregledno si uredi knjige, zapiske in pisala, krede, prosojnice, kasete in druge pripomočke, … da je takoj pripravljeni za naslednjo uro. V razred prihaja točno in formalnosti opravi hitro in po ustaljenem redu ter se z učenci ne spušča v nepomembne pogovore, ki niso vezani na snov. Ker so učenci vajeni stalnih vzorcev takšnega vedenja učitelja, že vedo, da morajo hitro pripraviti vse stvari (grafoskop, zemljevid, krede, …), ki so potrebne za uspešno delo. Tako lahko kakovostni pouk steče že po dveh, treh minutah. Ko zazvoni potrebuje nekaj trenutkov in že ga ni več v razredu. Velika škoda je, če se pouk podaljšuje v odmor, to skrajša odmor in neposredno naslednjo uro. Paziti se mora, da bi bilo čim manj nadomeščanja in izostankov, ker ti podirajo ritem dela.
Iz zgoraj omenjenih dejstev smo videli, da je učitelj gospodar ure. To pa zahteva dobro snovno, metodično in psihološko pripravo, ki je osredotočena na delo v razredu od prve do zadnje minute; psihološka priprava je lahko tedenska, dnevna in za vsako uro posebej. Poteka pa tako, da premislimo dogodke, ki nas čakajo naslednji teden, dan ali uro. Najpomembnejša je priprava za ponedeljek. Dobro je, da se izoblikuje stalni vzorec ravnanja. K temu veliko pripomore red v zbornici, ki sem ga omenjal že zgoraj. Za psihološko pripravo je najbolje uporabiti metodo vrhunskih smučarjev, ki pred startom miže v nekaj sekundah prevozijo progo. Tako se lahko predvideva posamezne dogodke in potek celotne ure. Npr., da že predvidimo, ko bomo vstopimo v razred, da še ne bodo vsi na svojih mestih in bomo mirno odreagirali. Ko je ure konec preverimo, koliko se naša predstava sklada z dejanskim stanjem v razredu[9].
Razredne ure in njihov pomen:
Razredne ure so idealna priložnost, da si učitelj posredno tudi učenci, se pravi vsi člani razredne skupnosti, zastavijo naslednja vprašanje: »Kje smo? Kam gremo? Kako gremo?«
a) Kje smo?
Na tej ravni preverjamo kaj se dogaja v razredu, v odnosih med učiteljem in učenci in med samimi učenci. Katere so tiste stvari, ki nas osrečuje in pripomorejo k boljšemu vzdušju, kaj nas jezi, žalosti, kje so naši odnosi krhki, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi bilo naše življenje v skupnosti lepše. Oziroma, kako ohranit to stanje, če smo z njim zadovoljni. Pomembno je, da se analiza stanja in načrtovanje dela skupaj z učenci, da ti sami predlagajo svoje rešitve. V kolikor se bo z razrednimi urami odgovarjalo na dejansko stanje v razred, bodo le-te veliko bolj zanimive, saj bodo učenci motivirani k sodelovanju, ker bodo v tem odkrivali koristno odgovarjanje na konkretno življenje.
b) Kam gremo?
Pri tem vprašanju se srečujemo s cilji, ki jih želimo v določene letu uresničiti. Dobro je, da si jih postavimo in se o njih pogovorimo takoj na začetku leta. Lahko so naslednji: oraganizacijski, reševanje problemov, spoznavanje posameznikov, vzgoja učencev, oblikovanje razredne skupnosti (čut pripadnosti in odgovornosti),… Priporoča se, da se sestavi letni cilj, ki ga želimo v določenem letu doseči in tudi posamezni kratkoročni cilji.
c) Kako gremo?
To vprašanje zadeva predvsem metode, s katerimi želimo doseči posamezne cilje.
Jana Kalin predlaga naslednje teme razrednih ur: »spoznavanje in sprejemanje sebe in drugih; aktivna izraba prostega časa; moje vrednote, vrednote družine in družbe; odnosi med starši in mladostniki (osamosvajanje); čustva, ljubezen, spolnost; priprava na poklic, izbira poklica; bolezni, odvisnosti; vzroki in reševanje konfliktov, medsebojna komunikacija; bonton; smisel življenja; kako se učiti, medsebojna pomoč; odgovornost za svoja dejanja; šolska problematika, hišni red; razredna skupnost in moja vloga; praznovanje, zabava; kulturna dediščina; zdravo življenje, zdravje; teme, ki jih želijo učenci«.[10]
Če v neki skupini vladajo kritična klima, lahko iščemo vzroke v zavračanju drugačnosti, individualizmu, slabi ustvarjalnost pri reševanju problemov,… Razredne ure bi lahko izrabili za to, da bi se preko iger naučili biti boljši. Najprej je seveda potrebno poiskati vzroke in probleme, da jih lahko odpravimo. Pri tem si lahko pomagamo z naslednjimi vidiki:
ustvarjenje pozitivnega vzdušja v razredu; razvijanje pripadnosti skupnosti; premagovanje ovir.
a) Ustvarjenje pozitivnega vzdušja v razredu
Pozitivna samopodoba posameznika lahko veliko prispeva k dobremu vzdušju v razredu. Saj so vsi tisti, ki v drugih vzbujajo prijetna občutja, priljubljeni pri ljudeh in imajo veliko prijateljev. Taki ljudje so ponavadi zadovoljni sami s seboj in s stvarmi, ki jih delajo. Zato je pomembno, da otroka vzgajamo tako, da bo znal odkrivati dobre stvari pri sebi in bližnjem, se jih bo znal veseliti, pohvaliti drugega,…, da bo še v tako slabih situacijah odkril kanček dobrega in si ne bo govoril, da je slab, nesposoben in se zaradi tega jezil. Soočati se mora tudi s svojimi slabimi stranmi in jih znati sprejemati. Pri tem nam lahko pomaga vprašalnik MOJE PREDNOSTI IN SLABOSTI[11]. Učencem damo 15 minut časa, da ocenijo svoje sposobnosti. Nato pa o tem razpravljajo. Treba je preprečiti, da bi učenci pri tem čutili pritisk in strah. Zato naj se v razpravo vključijo tisti, ki to želijo. Dobro je, da se začnejo zavedati svojih prednosti, kar pripomore k dobri samopodobi, soočijo pa se tudi s svojimi šibkimi točkami, kar jih spodbuja, da jih odpravijo[12]. Pri vsem tem pa morajo ohranjati samozavest, da bodo pogumno reševali probleme. Da učenci zvedo, kako jih drugi vrednoti, nam pomaga naslednja igra. Vsak dobi svoj listek na katerega se podpiše in ga da naprej. Vsak napiše na listek, ki ga je dobil dobro lastnost sošolca, ki je na listku podpisan. Ko vsak dobi napisane svoje dobre lastnosti se čuti v skupini sprejetega in laže zaupa drugim.
Ura športne vzgoje lahko ima npr. naslednji izgled. Prične se normalno, le zaključi se 5 do 10 minut prej in se gre igro, imenovano »smejoča žoga«: Učitelj pove, da se postavijo v krog in si bodo podajali smejočo žogo in z njo drug drugemu povedali, kaj so pozitivnega naredili med uro športne vzgoje. Nato učitelj vrže žogo učencu rekoč: »Smejočo žogo dajem Gregorju, ker je Maji svetoval, kako naj pravilno dela gimnastično vajo.« Gregor odgovori npr.: »Hvala. Žogo bom vrgel Mateju, ker mi je bilo všeč, ko mi je pomagal pospraviti blazino.« Žogo morajo dobiti vsi učenci.[13]
b) Razvijanje pripadnosti skupnosti
Namen je spodbujanje odnosov med člani skupine, spoznavanje, vživljanje v skupino, uveljavljanje lastnih interesov in potreb znotraj skupine, premagovanje zaprtosti vase, potrebo po sodelovanju, skrite talente, ki pri pouku ne pridejo tako do izraza. Tako dvigujemo samozavest učenca in omogočamo uspešnejše reševanje sporov in dosegli bomo manjše odstopanje od želenega vedenja.
Primerna igra, ki jo lahko uporabimo za razvijanje pripadnosti skupini je »Izdelava grba«. Dijake razdelimo naključno po 4 ali 5, tako omogočimo sodelovanje med tistimi, ki redko sodelujejo. Potrebujemo papir, škarje, svinčnik in flomastre. Vsaka skupina naj izdela svoj grb. Pri tem naj uporabljajo simbole, ki predstavljajo njihove zmožnosti, nadarjenosti, hobije,… V grbu morajo biti vidni interesi vseh članov. Vsaka skupina po končanem delu predstavi svoj grb in se pogovorimo o primernosti uporabljenih simbolov. Kdaj drugič lahko izdelamo tudi grb celotnega razreda. Ko učenec vidi, da ga drugi sprejemajo, se neposredno poveča njegovo zaupanje vase in tako je premagovati ovire, ki se na prvi pogled zdijo nepremagljive.
c) Premagovanje ovir
Učence moramo soočiti s tem, da imajo probleme vsi, vendar samo tisti, ki vztrajajo in so jih sposobni rešiti, uspejo. Najpogostejše napake, ki preprečujejo reševanje nekega problema so ozkost našega mišljenja, nekreativnost in premajhna vztrajnost.[14]
Preprečevanje konfliktov:
Največkrat pride do konfliktov v razredu zaradi agresivnosti. Poznamo več vrst agresije: agresija iz strahu (ogroženost vitalnih interesov), instrumentalna agresija (cilj doseči želeno dejanje), nenamerna agresija (ni namenoma storjena), agresija iz samopotrjevanja, pomanjkanje učiteljevega spoštovanja do učencev, ...[15] Vzroke agresije otrok so velikokrat povezani z njihovimi razmerami v družini, življenju na ulici, igrišču, vplivom televizije, ki v večini prikazujejo slabe medsebojne odnose. Zastavlja se nam vprašanje, kaj lahko učitelj tukaj naredi? Pozorno naj spremlja medsebojne odnose med učenci in ne sme dovoliti, da so neprijazni, se ne spoštujejo ali neprimerno vedejo. Nikakor pa ne sme problemov reševati z nasiljem, saj agresija rodi novo agresijo. Tukaj ima učitelj veliko moč in odgovornost. Na naših šolah ima učitelj nalogo, da se ob vsakem pojavu nasilnega vedenja z učencem pogovori. Ta je najboljša pot za reševanje konfliktov in spremljanje učenca. Potrebno je, da se s kritičnim učencem pogovorimo na štiri oči in ga soočimo s posledicami njegovega ravnanja.[16]
Za preprečevanje konfliktov je izrednega pomena disciplina, ki poskuša otroka naučiti ustreznega vedenja. Nastaja pa v ustreznem odnosu med učencem in vzgojitelje, kjer slednji nosi levji delež. To je verjetno eden najzahtevnejših vzgojnih ciljev, kjer nastaja konflikt med težnjami posameznikov in zahtevami pravil. Otroci morajo dojeti, da je discipliniranje nujno za boljšo dosego ciljev. Najprimernejši pristop učitelja je zlata sredina, naj ne bo ne prestrog in ne premil. Otrokom mora dati vedeti, da so pomembni in da bodo s trudom v življenju veliko dosegli. Osnovne potrebe, ki motivirajo otrokovo vedenje so naslednje: občutek sposobnosti in uspešnosti; občutek, da drugim ni vseeno; zavest, da lahko s svojim vedenjem in dejanji vplivajo na druge ljudi; občutek, da so koristni in da lahko pomagajo drugim; potreba po zabavi, veselju. Najboljšo disciplino se doseže, če ima šola (razred) jasno, razumna in smiselna pravila, ki zajemajo čim več pozitivnih vrednot ter natančno opredeljene posledice kršitve le-teh. Dobro je, če imajo učenci možnost sodelovati pri oblikovanju šolskih pravil in sankcij. Tako začutijo, da so ustvarjalni, da se upošteva njihovo mnenje, čutili se bodo odgovorne pri upoštevanje le teh in se bodo med sabo opozarjali in vzpodbujali.
Določene konflikte lahko že v naprej preprečimo . Pomagamo si lahko s preventivni vidiki discipline: 1. Pridobiti zaupanje učencev(učitelj, ki brezpogojno ljubi učence, verjame v njih,..); 2.Vzpodbujati pozitivne starani (pohvale, nagrade); 3. Odstraniti učenčevo stigmo; 4. Ponuditi možnost alternativnega vedenja (Učenec se ne more čez noč spremeniti, ampak je to zanj težka in dolgotrajna naloga.); 5. Uporaba komunikacijskih veščin (Večina učencev, ki se ne vede v skladu s pravili, misli, da ima malo možnosti za uspeh v šoli, da so nesposobni in neumni. Učitelj jim mora prisluhniti, ko opazi njihov trud.).
Če učitelj zazna, da so vsa njegova dosedanja prizadevanja za spremembo vedenja pri določenem učencu bila zaman, mora zamenjati pristop k reševanju tega problema, vendar pri tem ne sme čisto zavreči prvotne slike učenčevega vedenja. Dopuščati mora alternativne rešitve.[17]
Delovanje skupin je odvisno od mnogih dejavnikov, med najbolj pomembnimi je razporeditev odgovornosti, vpliva in moči v skupini. Čim bolj so odnosi med člani enakopravni in demokratično razporejeni, tem boljše bo na splošno ustvarjalno ozračje v skupini. Pri neenakopravnih odnosih se bodo pojavili konflikti, ki bodo kvarno vplivali na učinek skupine. Konflikti se pojavljajo v vseh skupinah, zato je pomembno, da jih rešujemo. To je bilo nakazano že zgoraj pri razrednih urah pri podtočki premagovanje ovir.
Zaupnost med razrednikom in učenci je največ, kar je mogoče doseči. Ko razrednik spozna njihove probleme, je največkrat pojasnjeno tudi njihovo obnašanje v razredu. Vesna Pišek nam ponuja način reševanja problemov z zgodbami, ki dobro izražajo tisto kar mladi čutijo in težko povedo.
Pokazan nam je primer zgodbe Dolga pot domov[18], pri kateri se razrednik pogovori z dijaki ter komentira in ovrednoti sinovo in očetovo ravnanje, problematiko laži prenese na šolsko situacijo, …[19]
To so le nekateri izmed možnih načinov preprečevanja konfliktov.
Uspešen razrednik je v stiku s starši, saj številne raziskave kažejo zvezo med učenčevim šolskim uspehom in trajno povezanostjo staršev s šolo ter zanimanjem, kaj se tam dela. Vsako sodelovanje z starši pozitivno vpliva na otroka in posredno na vzdušje v razredu, pri tem ne igra velike vloge njihova stopnja izobrazbe. Tako si tudi učitelj zagotovi lažje delo, saj čuti v starših podporo.
Medsebojno sodelovanje lahko krepimo z govorilnimi urami, kjer so prisotni tako starši kot otroci, tako se izognemo možnosti nesporazuma, da otrok govori eno starši pa drugo. Skupen izlet ali piknik staršev in otrok na začetku šolskega leta je tudi odlična priložnost, da se spletejo in utrdijo medsebojne vezi med učenci, razredničarko in starši, tako se ustvari dobro prijateljsko ozračje, ki omogoča lažje reševanje problemov skozi šolsko leto.
Izkušena učiteljica Marjeta Smolej je mnenja, da je treba kakovostno vzgojo in izobraževanje zagotoviti s kakovostnimi odnosi med učenci, starši in učitelji. Le v duhu medsebojnega spoštovanja in zaupanja, lahko vsak posameznik pridobiva zamisli, razvija sposobnosti in uresničuje svoje sanje. Tako pripomoremo, da se med starši in učenci razvija bolj pozitivno ocenjevanje šole kot sistema za vzgojo in izobraževanje. [20]
Vse zgoraj opisani in našteti vidiki, na katere mora paziti učitelj pri oblikovanju razredne klime, mora upoštevati tudi katehet, saj pri verskem pouku veljajo podobne zakonitosti. Npr. učitelj kot vzgled pri katehetu pride do izraza, če je vzgled krščanskega življenja. Ne deluje zgolj kot človek, ampak mora preko njega delovati Kristus, pri katerem se mora učiti kako vzgajati[21].
Težave nastajajo pri oblikovanju razrednih ur, katerih je skoraj nesmiselno izvajat, saj se z učenci ponavadi sreča samo enkrat na teden in še to po večini samo eno uro. Mislim, da je smiselno, ko katehet opazi, da v razredu ne vlada najprimernejše vzdušje in ugotovi vzroke, da kakšno uro posveti za reševanje nastalih problemov. Lahko si pomaga z zgoraj naštetimi načini, katerim doda versko vsebino in na tak način ovrednoti vso stvar, saj je krščanska vera tako široka, da zajema vsa področja človeka. Tako pa otrokom ne posredujemo samo znanja o veri, ampak jih učimo tudi živeti po krščanskih vrednotah.
V nalogi sem želel približati dogajanje v razredu in vlogo učitelja oz. kateheta, ki se mi zdi najpomembnejša, saj sta glavnega akterja, ki imata večino niti v rokah, kar jima daje možnost, da razredno klimo vodita in izboljšujeta.To pa si želi vsak dober učitelj in katehet, saj le dobro razredno vzdušje prinaša boljše intelektualne, vzgojne in vedenjske rezultate. Delovati morata kot vzgled, imeti rada tako predmet, ki ga poučujeta, kot tiste, ki jim snov podaja, pri tem pa morata paziti na zdrave medsebojne odnose, da bo snov dobro pripravljena,…Pri vsem tem pa ne smeta zanemarjati vloge in sodelovanja s starši.
Prišel sem do spoznanja, da je v razredu možno voditi in izboljšati vzdušje. Zelo zanimivo se mi je zdelo, da veliko avtorjev pomembno vlogo pri oblikovanju razredne klime pripisujejo samopodobi učenca, zato ji treba posvečati posebno pozorno. Tudi sodelovanje s starši ni vredno podcenjevati.
A. Dacar, Biti učitelj, biti učiteljica, v: Vzgoja, I. (1999)
A. Žerovnik, Agresija do učitelja, v: Vzgoja, II. (1999)
Canfield, J., Hansen, M. V., Kirberger: Kurja juhica za najstniško dušo, Sto in ena zgodba o življenju, ljubezni in učenju, Učila, Trižič 1997
C. Lubich, Samo eden je učitelj, v: Vzgoja, II, (1999), 29
J. Kalin, Bodo učitelji v prihodnje potrebni, v: Vzgoja, IV. (1999)
J. Mlakar, Med priljubljenostjo in odgovornostjo, v: Vzgoja, I. (1999)
J. Mlakar, Med zbornico in razredom, v: Vzgoja, V. (2000)
I. Ucman, Disciplina v šoli, v: Vzgoja, IV. (1999)
M. Smolej, Razrednik, vez med otorokom in starši, v: Vzgoja, VI. (2001)
V. Pišek, Zgodbe v razredu, v: Vzgoja, IV. (1999)
V. Zabukovec, Merjenje razredne klime, Center za pishodiagnostična sredstva, Ljubljana 1998
[1] V. Zabukovec, Merjenje razredne klime, Center za pishodiagnostična sredstva, Ljubljana 1998, 3
[2] V. Zabukovec, n.d., 3
[3] V. Zabukovec, n.d., 5
[4] J. Kalin, Bodo učitelji v prihodnje potrebni, v: Vzgoja, IV. (1999), 17
[5]A. Dacar, Biti učitelj, biti učiteljica, v: Vzgoja, I. (1999), 31
[6] J. Mlakar, Med priljubljenostjo in odgovornostjo, v: Vzgoja, I. (1999), 44
[7] A. Žerovnik, Agresija do učitelja, v: Vzgoja, II. (1999), 45
[8]A. Dacar, n. d., 31
[9] J. Mlakar, Med zbornico in razredom, v: Vzgoja, V (2000), 25-26
[10] J. Kalin, Da bi se bilo vredno srečati na razrednih uri, v: Vzgoja, I. (1999), 25-26
[11] Vprašalnik: 1. Sem dober; 2. Sem slab; 3. Uživam; 4. Ne maram; 5. Zanima me; 6. Dolgočasim se; 7. Ponosen sem na; 8. Želel bi biti bolj; 9. Rad bi bil manj; 10. Želim, da bi bil boljši pri; 11. Ljudje menijo, da sem dober pri; 12. Ljudje mislijo, da sem slab pri; 13. Stvari, ki me najbolj zanimajo; 14. Če se zavzamem, lahko izboljšam; 15. Moji konjički so; 16. Moje delovne izkušnje; 17. Denar sem si že zasluži tako, da…
[12] M.Koštomaj, Učenje za življenje (Priprava za izvedbo razrednih ur, v: Vzgoja, V. (2000), 18-19
[13] M. Šmid, Samospoštovanje in samopodoba, v: Vzgoja, I. (1999), 26-2
[14] M.Koštomaj, Učenje za življenje, v: Vzgoja, V. (2000), 18-21
[15] A. Žerovnik, Agresija do učitelja, v: Vzgoja, II. (1999), 45
[16] I. Zrilič, Agresivnost med šolarji, v: Vzgoja, V. (2000), 45
[17] I. Ucman, Disciplina v šoli, v: Vzgoja, IV. (1999), 20-23
[18]
Zgodba: DOLGA POT DO DOMA – Izkušnja je najbolj
okruten učitelj.
Odraščal sem na jugu
Španije, v majhnem naselju z imenom Estepona. Imel sem šestnajst let, ko mi je
nekega jutra oče dovolil, da ga peljem v kakih trideset kilometrov oddaljeno
vas Mijas, pod pogojem, da odpeljem avto na popravilo na bližnji servis. Ker
sem se ravno naučil voziti in ker sem komaj kdaj imel možnost voziti avto, sem
z veseljem sprejel. Peljal sem očeta v Mijas in mu obljubil, da ga pridem iskat
ob štirih popoldne, potem pa sem avto odpeljal na bližnji servis in ga pustil
tam. Imel sem nekaj prostih ur, zato sem se odločil, da si v kinu zraven
servisa ogledam par filmov. Vendar sem se tako zatopil v filme, da sem
popolnoma izgubil občutek za čas. Ko je bilo konec zadnjega filma, sem pogledal
na uro. Kazala je šest. Zamudil sem dve uri! Vedel sem, da bo oče jezen, če bo
zvedel, da sem gledal filme. Potem mi sploh ne bo več dovolil, da bi še vozil.
Sklenil sem, da mu
povem, da je bilo pri avtomobilu potrebnih nekaj popravil in da so vzela več
časa, kot sem pričakoval. Odpeljal sem do dogovorjenega mesta in videl očeta,
kako potrpežljivo čaka na vogalu. Opravičil sem se mu za zamudo in mu povedal,
da sem prišel, kakor hitro sem mogel, da pa je avto potreboval nekaj večjih
popravil. Nikoli ne bom pozabil, kako meje pogledal.
»Razočaran sem, ker
misliš, da mi moraš lagati, Jason.«
»Kaj hočeš reči? Saj
govorim resnico.«
Oče meje še enkrat
pogledal. »Ko se nisi prikazal, sem poklical servis in vprašal, če imajo
težave, pa so mi povedali, da še nisi prišel po avto.«
Preplavil meje občutek
krivde, ko sem slabotno priznal svoj izlet v kino in resnični razlog za mojo
zamudo. Oče je pazljivo poslušal, ko gaje preplavila žalost.
»Jezen sem, ne nate,
ampak nase. Vidiš, ugotavljam, da nisem uspel kot oče, ker po vseh teh letih
misliš, da mi moraš lagati. Neuspešen sem, ker sem vzgojil sina, ki celo
lastnemu očetu ne upa povedati resnice. Zdaj bom šel peš domov in razmišljal,
kje sem ga vsa ta leta lomil.«
»Ampak oče. Do doma je
trideset kilometrov. Tema je. Ne moreš peš.«
Moji ugovori, opravičila
in vse, kar sem rekel, je bilo brez smisla. Razočaral sem očeta in zdaj je bil
pred mano najbolj težaven poduk v mojem življenju. Oče je počasi začel pot po
prašnih cestah. Hitro sem skočil v avto, mu sledil in upal, da se bo omehčal.
Vso pot sem ga prosil, mu govoril, kako mi je žal, vendar me sploh ni hotel
slišati, hodil je naprej tih, zamišljen in trpeč. Vozil sem za njim trideset
kilometrov s povprečno hitrostjo osem kilometrov na uro.
To, da sem videl očeta v
takih telesnih in čustvenih bolečinah, je bila najbolj mučna in boleča
izkušnja. Obenem pa je bil to tudi najbolj učinkovit poduk. Od takrat se mu
nisem več zlagal.
Vir: Canfield, J., Hansen,
M. V., Kirberger: Kurja juhica za najstniško dušo, Sto in ena zgodba o
življenju, ljubezni in učenju, Učila, Trižič 1997
[19] V. Pišek, Zgodbe v
razredu, v: Vzgoja, IV. (1999), 24-28
[20] M. Smolej, Razrednik, vez med otorokom in starši, v: Vzgoja, VI. (2001), 25
[21] C. Lubich, Samo eden je učitelj, v: Vzgoja, II, (1999), 29