UNIVERZA V LJUBLJANI

TEOLOŠKA FAKULTETA

POLJANSKA 4

1000 LJUBLJANA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kaj pomeni celostna vzgoja

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

mentor: dr. Franc Škrabl

avtor: Klemen Balažič

 

 

 

 

 

                                                                           Ljubljana 23. 11. 2001

 

         Uvod

            Nalogo bi rad začel s citatom Kalhila Gibrana, misleca, ki  razmišlja tudi o vzgoji: “Nihče, ne more ničesar razodeti, razen tega, kar v polsnu že leži v zarji vašega spoznanja. Učitelj, ki stopa v tempeljski senci med svojimi učenci, ne daje iz svoje modrosti, marveč iz svoje vere in svoje ljubeznivosti. Če je resnično moder, vas ne vabi, da vstopite v hišo njegove modrosti, temveč vas raje vodi k pragu vašega lastnega duha.”[1] Ta misel mi je všeč, ker poudari odnos, ki je med učiteljem/vzgojiteljem in vzgajancem. Če gre za odnos pomeni, da moramo razmišljati o vzgojitelju in vzgajancu. Vzgojitelj ne more dati, česar sam nima. V vzgajancu pa ne more vzgojitelj “prebuditi”, če to ne leži že v “polsnu njegovega spoznanja”. Pri vzgoji so po mojem mnenju najpomembnejši trije dejavniki: vzgojitelj, vzgajanec in njun odnos.

 

Na začetku te naloge bomo navedli nekaj opredelitev vzgoje:

·      “Vzgoja je delovanje, ki omogoča fizični, intelektualni in moralni razvoj človeške osebe” (M. Laeng).

·      “Vzgoja je oblikovanje človeka, v prvi vrsti mladega” (M. Petras).

·      “Vzgoja je prizadevanje, da človeška oseba postane zrela v vseh svojih razsežostih” (F. Škrabl).[2]

            Kaj pa pomeni “celostna vzgoja”?

Na človeka gledamo kot na nekakšno prepletenost različnih ravni, ki sestavljajo celoto. Vzgoja teži k temu, da bi razvijala vse vidike ali “razsežnosti” človekove osebnosti. Človek je: biološko, psihično, socialno, duhovno, osebnostno in intelektualno bitje. Celostna vzgoja stremi za tem, da bi mlademu človeku pomagala uravnoteženo razviti vse te vidike človekove osebnosti. Ena glavnih napak vzgoje je enostranskost, prenaglašanje samo enega področja človekovih možnosti, npr. samo fizične ravni pri militaristično usmerjeni Špari ali pozneje pri Hitlerju ali samo socialni vidik pri stalinski vzgoji. Cilj celostne vzgoje je zrelost in polnost celosten osebnosti.To pa lahko dosežemo z razvijanjem vseh ravni človekove osebnosti in vseh zmožnosti, ki jih ima. Tako nimamo le intelektualne in telesne vzgoje, ampak tudi vzgojo za čustvenost in ljubezen; estetsko, moralno, socialno, versko vzgojo in danes vedno bolj pomembno vzgojo za prosti čas. “Glavni cilj vzgoje in šolanja naj bi bil pomagati otrokom in mladim rasti v harmoničnega človeka, sposobnega živeti zdravo, uravnoteženo in zadovoljno osebno življenje, oblikovati harmonične medsebojne odnose in pravi odnos do narave.”[3]

 

         Nekaj o pisatelju

Naloga bo poskušala na kratko predstaviti razmišljanje psihologa in pedagoga Janeza Svetine o pomenu vzgoje in šole v novem tisočletju, v katerega smo pred kratkim vstopili. Svoje ideje je razkril v knjigi Slovenska šola za novo tisočletje. Janez Svetina je po izobrazbi psiholog. Zaposlen je bil v vzgojni posvetovalnici, kjer je spoznal probleme in dejstva slovenskih otrok, njihovih staršev in vzgojiteljev, učiteljev. Zelo ga je zaznamovalo življenje v Indiji, kjer je proučeval indijsko psihologijo, filozofijo, kulturo in jogo ter se seznanil z različnimi novimi indijskimi oblikami vzgoje in šole. Je tudi pisatelj mnogih člankov z vzgojno vsebino in knjižnih del.

 

         Slovenska šola za novo tisočletje

V svetu so težnje, da bi ustvarili materialno in duhovno bogato družbo. Pogoj za to pa so vzgojeni posamezniki, ki so si pridobili umske in pa tudi duhovne kulture. Vzgoja ali oblikovanje kulturnih ljudi je osrednja naloga vsake visoko razvite civilizacije in kulture. Če hočemo oblikovati posameznika, pa moramo najprej posameznika spoznati. Človek nosi v sebi

zelo kompleksno naravo.

 

         Človekova narava/razsežnosti človekove osebnosti

·      Človek ima v sebi neživo snov, iz katere je narejeno človeško telo (kemične elemente in spojine, vodo in minerale).

·      Človek pa ni samo mrtva narava, ampak nosi v sebi tudi živo naravo (sem spadajo zakoni rasti in naraščajoče kompleksnosti, zakon razvoja...). V stari Grčiji so tej ravni človekove osebnosti pravili “vegetativna duša”.

·      Tretja plast je človekova “animalna, živalska”. Sem sodijo vse tiste človekove biološke in psihološke lastnosti, ki jih srečujemo v živalskem svetu.

·      Nad živalsko plastjo človeške narave imamo še neko višjo plast, ki označuje človeka kot posebno bitje, v nekaterih pogledih drugačno od živali.To so stari Grki imenovali človekovo razumno dušo. Sem sodijo sposobnost razumskega in racionalnega mišljenja.

·      Če upoštevamo izkustva raznih religij, pa moremo reči, da se v človeku nad racionalno plastjo lahko odkrije neka višja, duhovna plast. V človeku je skrito nekaj božanskega, to, čemur mistiki pravijo božja iskra  v človeku, človekovo pravo bistvo ali človekova prava duša.

 

            Cilj in pomen vzgoje in šole

Pri vzgoji in pomenu šole moramo upoštevati evolutivno podobo človeka kot bita, ki je kompleksno sestavljeno iz različnih plasti in ravni in ki je z vsem svojim bitjem ujeto v razvoj. Šola/vzgoja, ki upošteva te predpozicije, mora kultivirati in razvijati vse glavne plati in plasti človeške narave in njihovo uravnoteženo delovanje. Upoštevati mora tudi vso neskončno različnost ljudi in omogočati vsakemu potencialu kar najbolj popoln individualen razvoj, to pa seveda tako, da ne bi oviral polnega razvoja drugih posameznikov v družbi.

 

         Glavne plati vzgoje in šolanja

 

            1. Telesna vzgoja

Telesna vzgoja je pomembna predvsem v času otroštva in mladosti, ko telo nenehno raste in se razvija. Telesna vzgoja je pomembna zaradi ohranjanja telesnega zdravja in zaradi duševnega ravnovesja. Duševni razvoj je povezan s telesnim razvojem, saj vsi poznamo pregovor: “Mens sana in corpore sano.” Telesni razvoj in videz je zelo pomemben tudi za zdravo zaupanje vase in zdrav občutek samozavesti. Veliko občutkov manjvrednosti prihaja ravno zaradi neustrezne telesne razvitosti ali telesne nerodnosti. Tako bi bila telesna vzgoja potrebna zaradi: splošnega telesnega zdravlja, skladne telesne razvitosti, telesne zdržljivosti in spretnosti, mišične moči, odpornost proti prenašanju naporov in bolečin, telesni pogum, zdravo zaupanje vase, samozavest...

 

            2. Vitalna vzgoja

Od vitalne plati je odvisno človekovo življenjsko in duševno ravnovesje, njegovo duševno zdravje, njegov notranje zadovoljstvo in njegov odnosi z drugimi.

·      Tako bi k vitalni vzgoji prišteli razvijanje in krepitev dinamičnih sil v naši naravi: delavnosti, borbenosti, tekmovalnosti, podjetnosti, iniciativnosti, poguma in drznosti, vitalne moči in vitalne volje. Tu bi se morali otroci in mladi naučiti premagovati negotovosti, nezaupanja vase, boječnosti, malodušnosti, potrtosti...

·      Druga plat vitalne vzgoje je obvladovanje lastnih nagonov in vitalnih impulzov: jeze, zavisti, ljubosumnosti, gospodovalnosti. Tega se mora človek naučiti zaradi lastnega notranjega ravnovesja in uspešne funkcionalnosti v socialnem okolju.

·      Kultivirali naj bi svoja čustva in razpoloženja, motive in nagibe.

·      Naslednja plat vitalne vzgoje naj bi vključevala vadenje v sodelovanju in skladnega vključevanja v skupino, pa tudi sposobnosti vodenja in vseh drugih oblik harmoničnega vedenja v družbi.

·      Danes mnogokrat pozabljamo na učenje odpovedi. Zmožnost, da se odrečemo neposredni zadovoljitvi svojih želja in potreb ali manjvrednim užitkom in ciljem v korist kakšnih višjih in bolj oddaljenih (oz. zahtevnejših) ciljem.

Za to človekovo razsežnost je zelo pomembno, da je okolje, kjer vladajo iskreni medsebojni odnosi. Zelo pomembno je, da mladi lahko odkrijejo dejavnosti, skupine, kjer bi se lahko uresničili in lahko navezali pristne odnose z drugimi.

 

            3. Umska vzgoja

Naše sedanje šole navadno zaposlujejo samo nekatere umske sposobnosti (učenje na pamet, mehansko memoriranje). Zanemarjena pa je sposobnost estetskega doživljanja, sposobnost samostojnega kritičnega presojanja, samostojnega ustvarjanja in oblikovanja. Poglavje o umski vzgoji bomo razdelili na: vzgojo mišljenja, etično vzgojo, estetsko vzgojo, socialno in psihološko vzgojo.

 

            3.1. Vzgoja mišljenja

Učenje vseh učnih predmetov v šoli, ki bi bili namenjeni vzgoji mišljenja, bi morali biti tako zastavljeni, da bi otroci in mladi pri tem res razvijati svoje miselne zmožnosti. To bi moral biti osnovni namen šolskega dela pri vseh predmetih, kjer gre sedaj v glavnem za posredovanje faktografskega znanja. Kajti faktografsko znanje je koristno samo, če ga uporablja človek, ki zna razumsko razmišljati. Poleg tega pa prav faktografsko znanje danes hitro zastareva, vsak dan so ljudje postavljeni pred nova odkritja. Od ljudi pa se pričakuje, da znajo kritično razumevati in presojati dosedanje znanje in tudi kritično iskati nova in boljša spoznanja.

Mlade in otroke bi morali pripeljati, da bi se prebili od konvencionalnih pogledov in pojmovanj k svojemu lastnemu gledanju na stvari, na svet in na življenje.

 

            3.2. Etična vzgoja

Vsak človek ima v sebi čut za “prav” in “narobe”, temu bi lahko rekli moralni čut. Prav ta moralni čut je ena od nepogrešljivih prvin za nastanek in za obstoj kakršne koli družbe. Ni družbe, ki ne bi imela svojih moralnih pravil in norm in ne bi od svojih pripadnikov terjala, da jih spoštujejo.

Za pristen etični pouk v šoli bi morali na šoli vladati pristni, žlahtni odnosi med učenci in učitelji, med samimi učitelji in med samimi učenci. Na tej osnovi pa bi bil potlej mogoč tudi kvaliteten moralni pouk.

Pouk bi seveda moral biti prilagojen starostni in razvojni kot tudi sposobnostni ravni otrok in mladih ali odraslih. V nižjih razredih osnovne šole bi predstavili zgodbe, risanke, knjige, filme z moralnimi vsebinami. Etična vzgoja bi morala biti zelo nevsiljiva.

Temu bi sledil zahtevnejši pouk na razumski ravni. Razmišljati bi bilo potrebno o vrednotah, o njihovem vplivu na človeško življenje in njihovih psiholoških vplivih. Potrebno bi bilo razmišljati o etičnih vrlinah. Temeljna kamna vsake pristne etike pa sta resnicoljubnost in samoobvladovanje.

 

            3.3. Estetska vzgoja

Danes je po naših šolah zelo zanemarjena ta plat umske vzgoje otrok. Vzrokov je več. Eden je prejkone to, da v sedanji zahodni civilizaciji prevladujeta grobi materialistični utilitarizem in površinski vitalizem. Ljudem danes največ pomenijo različne materialne dobrine (hiša, stanovanje, avto, TV, denar...), raznovrstni vitalni užitki (zabavo, potovanja, čutne užitke..), ugleden družbeni položaj, manj pa se meni ali sploh ne briga za kulturne vrednote, religiozne, duhovne vrednote.

Drugi razlog pa je lahko tudi to, da se danes pod imenom umetnost “prodaja” stvari, ki so dvomljive vrednosti ali pa so celo negacija prave umetnosti. Moderni umetniki mnogokrat ne iščejo prave lepote, ampak s svojimi izdelki prikazujejo grdoto in razklanost človeka današnjega časa.

Estetska vzgoja bi morala otrokom posredovati najžlahtnejši del poezije, literature in glasbe kot tudi drugih oblik velike umetnosti ali pa doživeti lepote v naravi in v človeku odpreti vrata k najglobljim in najvišjim estetskim doživetjem. Vsak človek bi moral v sebi razviti čut, da bi lahko užival v umetnosti in lepoti, pa tudi v svojem notranjem in zunanjem življenju ravnal v skladu s čutom za pravo mero, za harmonijo in za lepoto (sem spada tudi lepo govorjenje in kulturno izražanje).

 

            3.4. Socialna in psihološka vzgoja

Mladi naj bi se v šoli seznanili s tem kakšni so zdravi in zaželeni odnosi pri:

·      skupnem življenju v ožjih in širših življenjskih skupnostih

·      skupnem opravljanju dela

·      skupnem razvedrilu in zabavi

·      medčloveški pomoči.

Pri socialni vzgoji je pomembnejše od teoretskega znanja razviti veščino za uglajene in harmonične medsebojne odnose v različnih socialnih vlogah in položajih.

Pri psihološki vzgoji pa je pomembno razviti pravilen odnos do samega sebe in ravnanja s samim seboj. Od odnosa, ki ga ima posameznik do samega sebe je velikokrat odvisna sreča posameznika. Psihološka vzgoja bi morala pomagati otrokom in mladim spoznavati nekatera temeljna dejstva naše človeške narave in človeškega vedenja ter razumevati samega sebe in druge ljudi. Temeljna naloga je pomagati otrokom in mladim priti do tega, da bi začeli pravilno zaznavati, se zavedati svojega lastnega vedenja in početja, njegovih učinkov na druge kot tudi povratnih učinkov nase.

 

            4. Dušna in duhovna vzgoja

Če pri vzgoji otrok in mladih ne poskrbimo tudi za to, da bi zoreli k odkritju svoje lastne najgloblje resnice, s tem zanemarimo najbolj pomembno poslanstvo vzgoje in šolanja.

Človekova duša je njegova najgloblja stvarnost, ki sili človeka k resnici, dobremu in lepoti in ki je neuničljivi vir srčne dobrote in nesebične ljubezni v človeku, to, kar človeka nagiba k žlahtnosti in plemenitosti, k nesebičnosti, k moralnemu pogumu in junaštvu. Duša  je neusahljivi vrelec tihe, globoke, notranje radosti in zmeraj novega upanja, vir iz katerega klijejo vera, upanje in ljubezen.

Naloga duhovne vzgoje bi se trudila za to, da bi pomagala otrokom in  mladim do čim več trenutkov, ko v sebi začutijo dušo in se zavejo najgloblje resničnosti, ki je v nas. Šele po takih trenutkih je človek sposoben spreminjati svoje življenje v nekaj žlahtnega, lepega in bogatega.

 

         Zaključek

Janez Svetina zelo poglobljeno razmišlja o vzgoji in pomenu šole. Vzgojo res pojmuje celostno. Počlovečiti in kultivirati želi vse človekove razsežnosti. Osebno sem mnenja, da je delo, ki smo ga predstavili v tem izdelku, včasih napisano preveč idealistično in se ne zaveda realnosti v kateri živimo. Zanima me, kje bo dobil dovolj učiteljev za duhovno vzgojo. Ne odgovori na vprašanje kako v šoli zagotoviti tako dobro vzdušje, da bodo otroci in mladi radi hodili v šole in z zanimanjem sprejemali vsebine in vrednote, ki jim jih šola želi posredovati.

Mislim, da Janez Svetina ne upošteva nekega dejstva in to je zla, ki je navzoč v vsakem človeku in v svetu. Mislim, da z vzgojo lahko naredimo zelo veliko, tudi preprečimo zlo. Vzgojitelj, ki je veliko opozarjal na to stvarnost je bil sveti Janez Bosko. Poskušal je ustvariti takšno okolje, kjer naj bi upoštevali tudi to stvarnost in to je Oratorij. Oratorij naj bi bil prostor, kjer naj bi bili zajeti sledeči elementi: ”dom, ki sprejema, župnija, ki evangelizira, šola, ki uvaja v življenje in dvorišče za njihove prijateljske stike in življenje v veselju” (K 40).[4] “Oratorijansko okolje ni v prvi vrsti neka posebna vzgojna struktura, ampak ozračje, ki je značilno za vsako salezijansko ustanovo. Njegove glavne značilnosti so: razmerja, ki nosijo pečat zaupanja in družinskega duha; veselje in pravičnost, jo ki spremljata delavnost in izpolnjevanje dolžnosti; svobodni in mnogovrstni izrazi mladinskega protagonizma; prijateljska navzočnost vzgojiteljev, ki znajo predočiti ponudbe in tako odgovoriti na zanimanja mladih ter hkrati svetujejo izbire vrednot in vere.”.[5] Mislim, da je tu čudovit vzorec, kjer naj bi človek lahko prejel celostno vzgojo. Vendar pa Oratorij ni nikoli brez vzgojitelja (asistenta) , ki skrbi za pristne odnose. Skrbi za družinsko, domače in prijateljsko vzdušje. Vzgojitelj pa tudi skrbi, da se v Oratorij ne naseli razdor, žalost, po domače povedano greh. Mislim, da vzgojitelj ne more vzgajati otrok in mladih, če otroci in mladi ne čutijo, da jih ima vzgojitelj rad.

Vzgoja v “tretjem tisočletju” ne bo možna, če ne bomo imeli dovolj vzgojiteljev, ki bodo imeli mlade resnično radi in mislim, da jih danes ni dovolj. Vzgojiteljeva naloga je torej velika, v Oratoriju mora zagotavljati domačnost, po drugi strani pa preganjati vse kar je slabega in nemoralnega. Sistem po katerem je vzgajal vzgojitelj Janez Bosko se imenuje “preventivni sistem”, to pomeni pozitiven sistem, ki preprečuje slabo, ga zavaruje pred stran potmi in načrtno gradi pozitivno; je vzgoja, ki je usmerjana v osebno rast vzgajanca. Če vzgajancu ponudimo dovolj pozitivnega, ne bo imel veliko možnosti, da bi zapadel pod slab vpliv.

 

Pozitivno okolje (oratorij) in vzgojitelj sta dva dejavnika, ki preprečujeta zlo in poskušata doseči, da vzgajanec celostno raste in se razvije v humano osebo, ki ji ne bo tuj ne duhovni, ne družbeni svet v katerega je postavljen.


[1] K. Gibran, Prerok, Župnijski urad sv. Magdalene, Maribor, Ljubljana 1991, str. 60.

[2] F. Škrabl, Izbrana poglavja iz pedagogike religije, Salve, Ljubljana 2001, str. 6 in 7.

[3] J. Svetina, Slovenska šola za novo tisočletje,  Didakta, Radovljica 1990, str. 154.

 

[4] Konstitucije Družbe sv. Frančiška Saleškega, člen 40.

[5] Vzgoja mladih za vero, Zborovski dokument 23. vrhovnega zbora, Salezijanski inšpektorat Ljubljana, Ljubljana 1991, str.57.