Uvod

O waldorfski vzgoji (šoli) je bilo rečenega že zelo veliko. Pri nas so v člankih pisali o njej že v osemdesetih letih prejšnjega (dvajsetega) stoletja. Prva waldorfska ustanova v Sloveniji je vrtec v Šmarje-Sap, ki sta ga leta 1990 ustanovila Samo Simčič in Claudia Thalmann. Čez dve leti (šolsko leto 1992/93) je v Ljubljani zaživela prva waldorfska šola z enim prvim in enim drugim razredom, s sedemindvajsetimi otroki v vsakem ter petimi učiteljicami. Ustanovitelj šole ni bila občina, ampak Društvo prijateljev waldorfske šole, ki ga sestavljajo učitelji in starši. Občina Bežigrad je dala šoli prostore v Osnovni šoli Danile Kumar, dovoljenje za delo pa je dobila od Mestnega sekretariata za šolstvo. Kaj pravzaprav je waldorfska vzgoja, zakaj je tako zanimiva? Kaj je njeno bistvo? Mnenja o njej so zelo različna, verjetno tudi zato, ker je ljudje najbolj ne poznajo. Zato bom na kratko poskušal orisati glavne značilnosti te »skrivnostne« vzgoje, ki ima bogato zgodovinsko in ideološko ozadje.

Kratek zgodovinski pregled

Waldorfska vzgoja se je začela s prvo waldorfsko šolo, ki jo je ustanovil Rudolf Steiner septembra leta 1919. »To je bil čas množičnega malodušja in poudarjenega spraševanja o vrednotah vzgoje ter smeri prihodnjega družbenega razvoja«.[1] Steiner se je veliko ukvarjal s temi vprašanji. Poglobil je smisel gesla francoske revolucije: svoboda, enakost, bratstvo. Ta razmišljanja je objavil v razpravi z naslovom: »Tridelnost družbenega organizma«. Nekega mladega študenta Steinerjevih del so uslužbenci cigaretne tovarne, podružnice tovarne Waldorf Astoria iz Stuttgarta, zaprosili, da jim predstavi njegove ideje, ki so jih prevzele. Nekateri od navzočih so direktorju tovarne Emilu Moltu predlagali, da bi te ideje lahko predlagali pri delu z otroki. Rudolfa Steinerja je zato prosil, da bi ustanovil takšno šolo za otroke svojih uslužbencev. Tako se je začela nova vrsta vzgoje, ki je svoje ime – waldorfska – dobila prav po prvi besedi imena tovarne Waldorf Astoria. Šola je kmalu doživela razcvet. Pritegnila je otroke iz drugih nemških krajev, iz tujine in celo Amerike. Število učencev je kmalu iz prvotnih dvesto skočilo na tisoč. Ustanovljene so bile še druge nove šole v Nemčiji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji in ena celo v New Yorku. Zaradi poudarka na svobodi misli in enakosti človekovih pravic je bilo delovanje teh šol pod nacizmom zadušeno, drugod pa so se ohranile (izjema je Nizozemska). Po vojni je ponovno prišlo do strmega vzpona, tako da jih je sedaj že več kot štiristo.[2] Večino od njih so ustanovili starši. Šole so med seboj neodvisne, skupni so jim le kulturni cilji. Waldorfsko gibanje temelji na neodvisnih lokalnih pobudah. Kjer vlade podpirajo zasebno šolanje, uspevajo tudi waldorfske šole (Avstralija, Nova Zelandija), kjer pa te pomoči ni (Velika Britanija, ZDA), je potrebno precejšnje odpovedovanje pri starših in tudi pri učiteljih.[3]

Rudolf Steiner in antropozofija kot ideološko ozadje waldorfske vzgoje

Beseda »antropozofija« (gr. anthropos – človek; gr. sophia – modrost) pomeni »znanost ali modrost o človeku«. Rudolf Steiner si jo je zamislil kot védenje o »notranjem«, »duhovnem človeku« in o njegovih spoznanjih duhovnega sveta. To gibanje želi v vsakem človeku prebuditi speče sposobnosti za spoznanje višjega, duhovnega sveta. Le- ta je odprt vsem, odkrijejo pa ga tisti, ki gredo na antropozofsko pot spoznanja.. Rudolf Steiner se je zanimal za matematiko, naravoslovje, nemško literaturo, zgodovino, filozofijo… Interpretiral je Goethejeve naravoslovne spise, ki so vplivali nanj. Vir antropozofije je tudi ezoterika (nauk manihejcev, rožnih križarjev). Steiner je bil najprej član Teozofskega društva (tajnik nemške veje). Od nje se je odvrnil, ker se ni strinjal z njeno spiritualistično usmerjenostjo in naslonitvijo na vzhodnoazijska izročila. Leta 1912/13 v Stuttgartu je ustanovil Antropozofsko društvo.

Antropozofija ni religija, je »pot do spoznanja« - s pomočjo meditacije (vaje v koncentraciji, obvladovanje misli, nravno prizadevanje). Temelji na hindujskem verskem nauku, gnostičnem izročilu Akaške kronike, poznohelenističnih verskih motivih, teozofiji in krščanstvu. Na stopnji »razsvetljenja« pridemo do gledanja »duhovnih barv« višjega sveta. Na najvišji stopnji spoznanja – »posvečenje« – spoznamo prava imena ali bistvo stvari. Dovršitev je v »božji blaženosti«. Antropotofija zagovarja reinkarnacijo: smrti bo sledilo novo rojstvo v višjem, duhovnem svetu. Prek teh stopenj se človek dviga k vedno višjim stopnjam samouresničenja. Na Kristusa gleda kot na vzvišeno božanstvo, ki je prišlo na zemljo in se naselilo v astralnem telesu človeka Jezusa iz Nazareta. Od nastopa Jezusa Kristusa se človek lahko dviga iz čutnega v duhovni svet. V tem je pravo odrešenje. Pomemben delež pri tem ima vzgoja. Ta po Steinerju človeku pomaga k reinkarnaciji – učencem je potrebno odkriti individualnost, ki bi se v nadaljnjih reinkarnacijah izpopolnjevala.

Kaj ima to opraviti z današnjimi waldorfskimi vrtci in šolami?

Waldorfska vzgoja (teorija)

Neposredni vpliv te ideologije ni viden, a se posredno vendarle vključuje v šolski sistem. Gre za alternativno vzgojo, ki ni vezana na krščansko oznanilo. Veliko poudarka je na igri in čutenju z naravo. Le-ta ni »življenjski prostor« človeka, saj je človek »del« narave. Zato je pri njih vidna visoka stopnja ekološke odgovornosti. Poudarjajo tudi kontinuiteto kulturnega izročila. Ta naj bi krepila otrokovo identiteto, ko bi spoznaval navade, običaje in tudi vrednote. Ta vzgoja upošteva svobodno odločitev staršev ter tako podpira privatno šolstvo. Otroci so osvobojeni pritiskov zgolj merljivih in dokazljivih rezultatov. Tako imajo v nižjih razredih osnovne šole le opisno ocenjevanje. Waldorfska šola pričakuje tudi zunaj šole posebno življenjsko filozofijo, brez tehničnih komunikacijskih sredstev. Iz antropozofske znanosti izhajajo šolske stavbe, oprema, sestava učnega programa… Še več, iz nje je izpeljan celoten otrokov razvoj (razvojna psihologija), saj pozna štiri obdobja odraščanja. Prvo obdobje (0-7 let) zaznamuje fizično telo (predanost okolju, predvsem s čutili), vzgojna metoda je posnemanje, vzor. Drugo obdobje (8-14 let) obvladuje eterično telo (doživljanje bios-a, s spominom); tu otroci iščejo avtoriteto. V tretjem obdobju (15-21 let) pride v ospredje astralno telo, kjer prevladuje abstraktno mišljenje. V zadnem, četrtem obdobju (22-28 let), pridemo do telesa Jaz-a, ki je najvišji stadij. Gojenec naj bi bil že sposoben samovzgoje. Tukaj je treba vzgajance vzpodbuditi k samostojnosti razmišljanja.

Waldorfska vzgoja hoče spodbuditi, da se otrok doživi kot bitje kozmosa. Človeka hoče zajeti v celoti: njegovo misel, čustva in voljo. S tem naj bi se razlikovala od »navadne« šole, ki vse stavi le na teoretično spoznavanje. Ne spregledajo moralne oz. religiozne vzgoje, ki igra ključno vlogo pri odraščanju. Zato ni čudno, če ima pri njih pomembno vlogo umetnost s sredstvi imaginacije, meditacije, inspiracije in intuicije. Pri učnem načrtu se zelo upošteva razvojna psihologija. Drugim vzgojnim ustanovam očita, da otroke prehitro navajajo k intelektualnemu znanju. Pri tem naj bi otroku »pokvarili« sanjsko otroštvo. Nasprotno sama zagovarja, da je treba otroka vzgajati sorazmerno z njegovim razvojem. V začetku mora otrok skozi pravljično dobo, t.i. »sanjsko stanje«, ki traja do sedmega leta; tako naj bi tudi otrok doživljal svet. V ospredju sta igra in ročne spretnosti. Ravno prvim dvema razvojnima obdobjema posveča waldorfska vzgoja največ pozornosti, saj je tu nastavek za vse življenje.

Waldorfska vzgoja v praksi

Spoznanja teorije narekujejo konkretno obliko vzgoje. Kaj ima waldorfska šola tako posebnega, da vzbuja pozornost? Poglejmo.

►1. obdobje (0-7 let)[4]: Do tretjega leta naj bi otroci ostali doma. V vrtcu ni stroge ločitve po letih, saj je bolj kot enotnost skupine pomemben individualni pristop. Pomembno vlogo igra opremljenost prostora in celo obleka. Vzgojitelj(ica) mora upoštevati »modne« normative, ki so zelo strogi (npr. barve obleke ne smejo biti preveč kričeče, da ne bi vznemirjali otrok). Med igro mora biti čim manj opazna. Igrajo se s čisto naravnimi stvarmi: z metlo, odejo, krpami, ščipalkami, kostanji. Ti materiali naj bi spodbujali k samoiniciativnosti. Veliko gredo v naravo (gl. Waldorfska vzgoja /teorija/). Ko gredo po kosilu spat, vzgojiteljica prižge posebno svečo in zaigra na liro, ki deluje blagodejno na malčke. Zelo pomembna je povezanost s starši, ki tako čutijo, da so njihovi otroci v varnih rokah. Zavezati se morajo, da otroci doma ne bodo gledali televizije, ki ustvarja nasilje nad otroki. Kaznovanja s silo ne poznajo. Če otrok morebiti kaže znake agresivnosti, za to ni on kriv. Odgovorno je okolje, v katerem živi, ki mu ne omogoča dovolj gibanja. Pomanjkanje gibanja je po učenju waldorfske vzgoje glavni razlog pojava agresije. Na programu je tudi verska vzgoja, ki se zelo razlikuje od klasične. Otroci se pred začetkom igre in obeda zahvalijo zemlji za njene darove v obliki molitve oz. kratkega reka (že prej sem omenil izjemno globok čut do narave). Praznujejo tudi »krščanske« praznike, katerim pa dajo čisto drugačno vsebino: na Veliko noč npr. ne praznujejo Jezusovega vstajenja, pač pa se zahvalijo za darove zemlje. Berejo veliko zgodbic: od Svetega pisma do perzijskih, egipčanskih pravljic. Krščanstvo je tako antropozofsko obarvano.

►2. obdobje (7-14 let): To je čas osnovne šole. Z razliko od drugih šol, ki imajo svojega učitelja-razrednika le prva štiri leta, je pri njih le-ta navzoč skozi vseh osem let. Zakaj? Pravijo, da razrednik ni le učitelj, ampak veliko več: vzdržuje trdne stike s starši in šolskim zdravnikom, skrbi za otrokove odlike, varuje jih pred slabostmi, beleži znamenja šibkega zdravja, teži k spoznavanju moralnih in mentalnih kreposti. Njegova naloga je v prvi vrsti vzgajati.[5] Ko jih tako spremlja skozi osem let, ima po tem ciklusu eno leto »pavze«. A to ni dopust. V tem času veliko potuje, spoznava nove ljudi, hodi po seminarjih. S svojim razredom obravnava glavne predmete (materin jezik, zgodovina, matematika, naravoslovje…), za druge predmete (tuji jezik, glasba, evritmija[6], ročna dela, športna vzgoja, igre…) pa jih prevzamejo predmetni učitelji. Pouk začnejo ponavadi z razrednikom ob deveti uri z blokuro, potem jih prevzamejo drugi učitelji. Rekli smo že, da v waldorfski vzgoji zelo poudarjajo vzgojo čustev in ne le intelekta. To je vidno tudi pri podajanju snovi. V zgodnjih letih se otroci v tej šoli počasneje kot drugje učijo brati in pisati. Pravijo namreč, da ne smemo prehitevati otrokov mentalni razvoj, saj jih lahko drugače zamorimo. Dalje – kar učitelj razlaga, podaja v sliki in imaginaciji, ker otroci razmišljajo namreč predvsem na ta način. Snov, ki jo jemljejo v šoli, se v zvezke zapiše šele čez tri dni (predvsem pri blokurah). Prvi dan morajo otroci snov predelati v sanjah, drugi dan med seboj, tretji dan pa spoznanja, kot že rečeno, zapišejo v zvezek. Pri vsem tem gre za tendenco, da je vzgajanec aktivno vključen v nova spoznanja; ne sprejema podatkov le pasivno kot nekakšen nabiralnik, pač pa s svojo aktivno držo prispeva k lažjemu razumevanju problematike. Waldorfska šola veliko proučuje človekov temperament. Po njihovem je za lažje in bolj zanimivo predstavitev kakšne teme pomembno, da so v razredu učenci z istim ali vsaj podobnim temperamentom. Tako ima učitelj lažjo nalogo, ko npr. pripoveduje kakšno zgodbo – prilagodi se le enemu načinu sprejemanju snovi. Na televizijo, kot rečeno, gledajo zelo negativno. Ta poplitvi otrokovo domišljijo.

Tudi religiozna vzgoja igra v šoli pomembno vlogo. Ta pride zelo v poštev pri 10-12 letih, ko začne otrok počasi razmišljati samostojno. Zaveda se, da starši vedno nimajo prav, kot je mislil prej. Začne razmišljati o resnici. Potrebno ga je usmerjati, da ne bo zapadel vsakršnim vplivom, ki se zgrinjajo nadenj.[7] To vlogo ima verska vzgoja. V njihovih šolah je krščanska drža navzoča le implicitno. Preko zgodb spoznavajo velika verstva: judovstvo, krščanstvo, hinduizem, budizem, islam, grška mitologija, nordijske kulture. V simbolih odkrivajo globljo človekovo resničnost. V mnogih lastnih šolah imajo nedeljski božji obred, ki ga vodijo učitelji religioznega pouka in pri katerem so navzoči otroci staršev, ki to posebej želijo. Vprašanje osebne vere pripada domu.[8]

►3. obdobje (14-21 let): To obdobje se začne s puberteto. Mladoletnik postavlja pod vprašaj avtoriteto, je zelo kritičen, stremi po neodvisnosti. Treba ga je »popeljati skozi zgodovino in razvoj umetnosti, kjer se mu razodene človeštvo v svojem nastajanju. Vzgojiti ga je treba v razumevanju in vrednotenju poezije kot sredstva, s katerim najde človekovo jedro sorodnost s srcem vsega stvarstva. Predstaviti mu je treba pomembnost književnosti za razumevanje človekovega načina iskanja lastnega kraljestva, v katerem se razkriva narava ljubezni«.[9] Mora se uriti v različnih ročni spretnostih. Takšne vaje namreč spodbudijo voljo, vzgajajo čustva in razvijajo percepcijo. Velik pomen ima glasba, drama, evritmija in, kjer je to mogoče, Bothmerska gimnastika.. Bolj kot intelektu se je treba posvečati volji in čustvom.

Kako je kaj z izpiti? Vsekakor to ni glavni cilj waldorfske vzgoje, čeprav je njen pomemben del. Ponavadi se izpiti v teh šolah opravljajo kasneje. Uspeh ni najvažnejši, saj deskriptivno znanje ni vse. Primer za to so »mnogi višje- in visokošolski diplomanti, ki hodijo naokrog z rokami v žepih in so zaradi pomanjkanja zaposlitev prisiljeni živeti od podpore, medtem ko potrebujemo različne obrtnike, ki smo jih nekoč že odpisali kot izumirajočo vrsto«.[10] Na splošno so izpiti po njihovem preveč suhoparni; ni prav, da mora kandidat odgovoriti na vprašanje ravno tako, kot si je to izmislil izpraševalec. Potrebno je iskati izvirnost mišljenja. Največje priložnosti za to imajo v nemških waldorfskih šolah, kjer imajo učitelji možnost določiti izpite na podlagi lastnega učnega načrta.[11]

V teh šolah imajo mesečni ali polletni otroški festival. Otroci od najnižjih do najvišjih razredov predstavijo ostalim razredom izseke iz svojega dela v razredu: recitacije, igranje flavte, petje, igre, prizor igre iz zgodovine, demonstracija iz naravoslovja, prikaz evritmije ali gimnastičnih vaj.[12] Z razliko od ostalih šol waldorfska šola nima ravnatelja. Zato pa mora vsak razredni učitelj prevzeti kar največjo odgovornost za svoj razred in je najbolj primeren za dogovarjanje s starši svojih otrok. Te šole so neodvisne, vsaka je za svoje delo in vzdrževanje odgovorna sama sebi.

»Waldorfska vzgoja je torej usmerjena k razvijajočim se silam otroka, k osnovam človeške moralnosti, ki jo zaznavamo v spontanosti igre v obdobju zgodnjega otroštva, k osnovi socialne biti, izražene z zdravim življenjem čustev v poznem otroštvu, k osnovi vzajemnega razumevanja, temelječega na zdravem razvoju sposobnosti mišljenja v mladostniških letih, tako da se bo mlad človek, ko bo našel samega sebe, lahko počutil svetu doma.«[13]

Kritični pogled in povzetek

Kljub navidezni neideološkosti waldorfskih šol je treba vseeno reči, da je antropozofija v njej vključena vsaj v metodološkem smislu. To smo videli predvsem v religiozni vzgoji, ki s svojimi prvinami že diši panteistično (za vse biti hvaležni naravi). Kako je to združljivo s krščanstvom? Veliko polemik je že bilo, tudi s strani slovenskih kristjanov, če lahko svoje otroke pošljejo v te šole. Na zunaj ne izgleda nič problematično. A poglejmo najprej odnos antropozofije do krščanstva. Krščanstvo je zanj le ena od stopenj v razvoju človeštva. Tak nauk je zato za krščanstvo nesprejemljiv: ni celovitosti človeka ampak dualizem, stvarjenje materije pojmuje iz dela duhovnega sveta, ne pa iz Boga (panteizem). Taki pogledi relativizirajo človekovo enkratnost in svobodo.[14] Kristus je le božanska bitnost, reinkarnacija. V krščanstvu pa ni prvo spoznanje, ampak vera, ki je božji dar. Veliko antropozofskih prvin je prevzelo gibanje New Age. Ker v teh šolah izvajajo neke vrste religioznih obredov, ki so tuja krščanstvu in ker vsem religijam pripisuje zgolj simbolno vrednost, se mi zdi, da ta šola ni najbolj primerna za kristjane. Ne samo to, tudi drugi elementi vzgoje so v nasprotju s krščansko vero. Preveč poudarjajo individualni razvoj. Človek je po njihovo najbolj moralen, ko doseže čim višjo stopnjo bivanja narave in na tej stopnji postane čim bolj eno z naravo. Drugi so pri tem le sredstvo. Bližnji postane tako sredstvo za mojo popolnost in srečo.[15] To je globoko proti krščanski morali, ki pravi, da se šele po drugem zares uresničim.

Naslednje vprašanje, ki se postavlja, je naslednje: Ali morda ta vzgoja ne iztrga otrok preveč iz realnosti življenja in jih vodi v idiličen svet? Prehod iz tega sveta v realnost naj bi bil trd in težak.[16] Pretiravanje se mi zdi predvsem v tem, da otroci ne smejo gledati televizije in da morajo biti stalno v stiku z naravo. Kaj bo potem, ko se bodo morali soočati s trdoto življenja? Ga bodo sposobni sprejeti ali pa se bodo umaknili nazaj v svoj »sanjavi svet«? Pomembno se mi zdi, da že otrok spozna ne le svoj svet, pač pa tudi okolje, v katerem bo oblikoval svoje življenje. Le tako se bo znašel v tej »solzni dolini«. Kljub tem pomanjkljivostim ne smemo prezreti pozitivne razsežnosti te vzgoje. Pohvaliti moramo mnoga didaktična načela waldorfskih šol, ki jih uporabljajo tudi v drugih ustanovah. Ta načela pa je treba rešiti pred panteistično ujetostjo v naravo.[17]

Torej, če zaključim: Waldorfska šola prinaša veliko alternativ, ki imajo veliko vrednost. Najbolj izstopa celostnost vzgoje, ki se prevečkrat pozablja v naši družbi. Postavlja se po robu tekmovalnosti in uspešnosti. Temu z veseljem soglašam in te metode bi lahko uporabljali v vseh šolah. Seveda pa je ta vzgoja nesprejemljiva (vsaj za kristjane), kar zadeva versko vzgojo, ki je srce učnega procesa, saj se s svojimi metodami posredno oddaljuje od krščanstva. Prav dobro se namreč zavedamo, da nevtralne vzgoje ni.

[1] L. Francis Edmunds, Umetnost waldorfske vzgoje, Društvo Korinta, Ljubljana 1992, str. 6.

[2] Iva Nežič v svoji diplomski nalogi z naslovom Waldorfski vrtec v katoliškem okolju našteje 750 šol in 1500 vrtcev v približno petdesetih deželah.

[3] V uvodu omenjena prva waldorfska šola pri nas je hkrati prva neodvisna osnovna šola v Sloveniji, čeprav jo financirata nekaj mesto, nekaj država. Podatek za leto 1993 pravi, da so starši mesečno šolnino plačevali od dva do šest tisoč tolarjev, tako da ne pride do socialnega razlikovanja.

[4] Tu se bom oprl predvsem na diplomsko nalogo in izkušnje Ive Nežič, ki je hospitirala v enem izmed waldorfskih vrtcev.

[5] Prim. L. Francis Edmunds, Umetnost waldorfske vzgoje, Društvo Korinta, Ljubljana 1992, str. 37

[6] Evritmija je umetnost gibanja, ki jo je razvil Rudolf Steiner. Temelji na jeziku in tonih in jo opišemo kot »vidni govor ali pesem« ( vidno izraža jezikovne /notranje/ strukture). Je časovni tok, viden v prostoru; sestavljena je iz kretenj, vsaka kretnja pa ima natančno določen pomen (lahko se z evritmijo interpretira epiko, liriko, dramatiko…)

[7] Prim. L. Francis Edmunds, Umetnost waldorfske vzgoje, Društvo Korinta, Ljubljana 1992, str. 89.

[14] Prim. Stanko Gerjolj, Waldorfska vzgoja in krščanstvo, članek v reviji Tretji dan 1992 (letnik XXII), št. 3, str. 15.