Podbrdo
(509 m n.v)
Baška grapa - tesna in pokončna, ujeta med okoliške gore, ob vznožju komaj dopušča prostor reki Bači, železnici in ozki cesti. Prav zaradi tesnosti si ni prislužila imena dolina.
Na desni se združujejo v dolg hrbet vrhovi Šoštanja, Črne prsti; Matajurskega vrha, Raskavca in Rodice. Na levi Porezen, s severovzhoda pa gorska hrbta združujejo Kobla, Šavnik, Slatnik in Lajnar. Na severu le prelaz Petrovo Brdo povezuje Baško grapo s svetom.
|
|
Med omenjenimi vrhovi je najbolj znana Črna prst (1844m), o kateri je pisal že botanik Kugy. Zanj je Črna prst najimenitnejša v tej verigi, saj ima zlasti pozimi v sebi nekaj visokogorskega. Od pomladi pa skoraj do jeseni pa je na njenih pobočjih pravi, pravcati alpski botanični vrt.
Tej zanimivi cvetani se pridružuje prelep razgled na modro Jadransko morje, ravnino, prepredeno z belo srebrnimi nitmi rek, na gorske velikane bovških in trentarskih gora in na očaka Julijskih Alp, na Triglav. Na vzhodu nas pozdravlja Blegoš s skupino škofjeloških gričev, ki si podajajo roko s cerkljansko idrijskim hribovjem.
Če se odzovemo prebujanju jutra, nas z vzhoda pozdravi zlato-rdeče sonce, ki ob umirujočih večerih izgine daleč tam za zahodnimi Julijci.
In ko se znoči se globoko spodaj v grapi začno prižigati lučke. Drobne, s svetle, razmetane med strme bregove na obeh straneh reke Bače, veselo mežikajo v noč.
|
|
|
Sanek - Matajurski vrh |
Kdor zna prisluhniti čudoviti simfoniji narave, večnemu spletu tišine, mu te gore zanesljivo razodenejo bogastvo svojih nedrij. Pravi okras teh okoliških gora in pobočij pa je raznoliki živalski svet. Prvobitnosti naravnega okolja, daleč od civilizacijskega infarkta, je kot naročeno za divjad. Več kot tri četrtine površine Baške grape pokrivajo gozdovi in visokogorski svet ostenj in robov. Svet je kot nalašč za stalež gamsa, ki je močno prisoten. Po t
emnih gozdovih še poje divji petelin, medtem ko drugod njegovo petje zamira. Številčni ruševci ali črni svatje spomladi na zasneženih zaplatah uprizarjajo prave ženitovanjske obrede. Razveseljivo je opazovati skalno jerebico-belko, ki se pojavlja v vedno večjem številu. Pa beli planinski zajec, lahkokrile kavke, krokarji in par planinskega orla, ki gnezdi v ostenjih nad Baško grapo. Na meliščih pa si je razveseljivo našel svoj življenjski prostor svizec. V Grapi se je za stalno naselil tudi jelen in bati se je, da bo počasi jemal življenjski prostor nekoč tako številčni srnjadi. Tudi ris je že stalen prebivalec sončnih robov, pa medved, ki ima tod svojo stalno pot na zahod. Za obstoj gozdnega jereba ni strahu. Mirno okolje prija tudi divjemu prašiču. V temnih grapah, ki brzdajo pobočja, pa se ponoči lahko sliši ukanje velike uharice, ki je drugod izjemo redka. V bistrih potokih, ki padajo skoraj naravnost po pobočjih v Bačo, nemalokrat opazimo občutljivo vitko vidro. O bistrosti gorskih potočkov priča tudi potočni rak. Le avtohtono postrv zlatovščico je človeška roka žal zamenjala za komercialno postrv.
