SWAMI SRI YUKTESWAR GIRI O TEM KAJ JE NARAVNO ZA LJUDI
Kaj je naravno bivanje?
Bivanje je odvisno od izbora (1) hrane, (2) bivališča, in (3) družbe. Da bi živele naravno, nižje živali izberejo le te s pomočjo svojih nagonov in naravnih straž nameščenih na vhodu čutov - organov vida, sluha, tipa in okusa. Pri ljudeh pa so, v splošnem, ti organi tako popačeni zaradi nenaravnega življenja od zgodnjega otroštva, da se ne morejo zanesti na njihovo presojo. Zatorej, da bi doumeli kaj so naše naravne potrebe, se moramo zanesti na opazovanje, poskuse in razum.
Kaj je naravna hrana za človeka?
Da bi izbrali našo naravno hrano, mora biti naše opazovanje usmerjeno v formacijo organov ki pomagajo pri prebavi in hranjenju - zob in prebavnega trakta, pa tudi v naravne težnje čutnih organov ki vodijo živali do hrane.
Opazovanje zob. Z opazovanjem zob pri mesojedih živalih opazimo da so sekalci slabo razviti, medtem ko so podočniki izrazito dolgi, gladki in koničasti za uplenitev drugih živali. Kočniki so tudi koničasti , te konice pa se ne stikajo , ampak pridejo skupaj ena ob drugi da ločijo mišična vlakna.
Pri rastlinojedih živalih so sekalci izrazito razviti, podočniki so zavrti (čeprav so občasno razviti v ororžje, kot pri slonih), kočniki imajo širok vrh, na straneh pa so obdani s sklenino.
Pri sadjejedih živalih so vsi zobje približno enake višine; podočniki so malce izbočeni, konični in topi (očitno niso namenjeni za grabljenje plena ampak za prenos moči). Kočniki imajo širok vrh, obdani so s sklenino da bi se preprečila obraba povzročena z stranskim gibanjem, niso pa koničasti za žvečenje mesa.
Pri vsejedih živalih, kot je npr. medved, so sekalci podobni tistim pri rastlinojedcih, podočniki so takšni kot pri mesojedcih, kočniki pa so oboje, koničasti in z ravnim vrhom da služijo dvojnemu namenu.
Če pogledamo formacijo zob pri človeku , vidimo da zobovje ni podobno zobovju mesojedih živali, pa tudi ne rastlinojedih ali pa vsejedih. Podobno pa je zobovju sadjejedih živali. Smiselen zalkjuček je torej, da je človek sadjejeda žival. (Sadež, plod je katerikoli del rastline uporaben za človeka. Frutarianska dieta swamija Sri Yukteswarja vsebuje zelenjavo, oreške in žitarice.)
Opazovanje prebavnega trakta. Z opazovanjem prebavnega trakta opazimo, da je črevesje mesojedih živali tri do petkrat daljše od telesa, če ga izmerimo od ust do anusa, njihov želodec pa je skoraj sferičen. Črevesje rastlinojedih živali je dvajset do osemindvajsetkrat daljše od telesa, njihov želodec pa je nekoliko bolj raztegnjen kot pri mesojedcih. Črevesje sadjejedih živali je deset do dvanajstkrat daljše od telesa, želodec je nekoliko širši kot pri mesojedcih in se nadaljuje v dvanajstnik ki ima funkcijo drugega želodca. Točno takšno zgradbo najdemo v človeku, čeprav anatomija pravi da je človeško črevesje tri do petkrat daljše od telesa - zmota je v izmeri telesa od vrha glave do stopal, namesto od ust do anusa. Tako lahko še enkrat zaključimo da je človek, po vsej verjetnosti, sadjejeda žival.
Opazovanje čutnih organov. Z opazovanjem naravnih tendenc čutnih organov - vodila za določanje kaj je hranljivo s katerimi so vse živali privedene do hrane - opazimo, da ko mesojeda žival najde hrano, postane tako vzburjena da se ji svetijo oči, nato pa pogumno zgrabi plen in požrešno loka brizgajočo kri. V nasprotju s tem, se rastlinojeda žival ne bo niti dotaknila svoje naravne hrane če je umazana z malo krvi. Njeni čuti vida in voha jo vodijo k travi in drugim rastlinam. Podobno vodijo sadjejedo žival njeni čuti do plodov dreves in drugih rastlin.
Pri ljudeh vseh ras opazimo, da jih njihov čut voha, sluha in vida nikdar ne vodi k klanju živali. Ravno nasprotno, ne prenesejo niti pogleda na takšna dejanja. Vedno se priporoča da so klavnice čimbolj oddaljene od mest. Ljudje pogosto določijo tudi stroge zakone ki prepovedujejo odkrit prevoz svežega mesa. Ali lahko potem meso smatramo za naravno hrano človeka, če ga tako oči kot nos odvračata od njega razen če ju ne prevara z raznimi okusi začimb. Po drugi strani pa, kako prijetni se nam zdijo vonji raznih sadežev. Opazimo tudi da različna žita in koreninice posedujejo prijeten vonj in okus, čeprav šibek, tudi nepripravljene. Tako smo še enkrat na tem da zaključimo, da je človek sadjejeda žival.
In Bog je rekel: "Glejta, dal sem vama vse bilje s semenom na vsej zemlji in vse drevje, na katerem je sad s semenom: naj vama bo v živež." - Genesis 1: 29
Opazovanje hranjenja mladičev. S tem ugotovimo, da je mleko brez dvoma naravna hrana za novorojenca. Zadostna količina mleka pa se ne razvije v prsih matere ki ne uživa plodov, žitaric in zelenjave kot svojo naravno hrano.
Vzrok bolezni. Tako lahko iz opazovanja povzamemo, da so razna žita, sadeži, koreninice in - za pijačo - mleko in čista voda ki so prosto izpostavljeni zraku in soncu, najboljša naravna hrana za človeka. Ta hrana, ki je prijazna organizmu ko je zaužita v skladu z močjo prebavnih organov, dobro prežvečena in zmešana s slino, je vedno enostavna za asimilacijo.
Drugačna hrana je nenaravna za človeka in ker je organizmu neprijazna, mu je tudi tuja. Ko vstopi v želodec ni pravilno asimilirana. Pomešana s krvjo se nabira v izločalih in drugih organih. Ko ne najde poti ven, se posede v rapoke v tkivih zaradi gravitacije, nato fermentira, povzroča bolezni, fizične in mentalne, in na koncu vodi v prezgodnjo smrt.
Razvoj otrok. Poskus tudi kaže, da je dieta ki ne draži in je naravna za vegetarijance, skoraj brez izjeme nadvse primerna za otroški razvoj, tako fizično kot duševno. Njihov um, razumevanje, volja, osnovne sposobnosti, značaj in spločno razpoloženje so pravilno razviti.
Naravno življenje umiri strasti. Ugotovimo, da ko se izvajajo ekstremni ukrepi kot so prekomerno postenje, zatiranje, ali pa samostanske omejitve z namenom potlačitve spolne strasti, te ukrepi skoraj nikoli ne dajo zaželjenega učinka. Poskus kaže, da lahko človek z lahkoto preraste te strasti z naravnim življenjem na zgoraj omenjeni dieti ki ne draži. Z njo se doseže mirnost uma, ki je kot ve vsak psiholog, najbolj zaželjena mentalna aktivnost, in jasno razumevanje, kot tudi razsodnost v mišljenju.
Spolna sla. Nekaj več je treba povedati o naravnem nagonu razmnoževanja, ki je, ob nagonu samoohranitve, najmočnejši v živalskem telesu. Želja po spolnosti ima tako kot vse druge želje svoje normalno in abnormalno, bolezensko stanje. To zadnje se razvije zaradi tuje snovi akumulirane z nenaravnim življenjem kot je omenjeno zgoraj. V spolni sli ima vsakdo natančen termometer. ki kaže njegovo zdravstveno stanje. Ta sla je izsiljena iz svojega naravnega stanja z draženjem živcev, ki je posledica pritiska tuje snovi akumulirane v sistemu. Ta pritiska na seksualni aparat in se sprva manifestira kot povečan spolni apetit čemur sledi postopno zmanjševanje potence.
Spolna sla v svojem normalnem stanju človeka ne veže z raznimi motečimi poželenji in se zbuja le občasno. Tukaj spet poskus kaže, da je ta želja, kot vse druge želje, vedno normalna v človeku ki živi naravno.
Korenina drevesa življenja. Spolni organ - stičišče pomembnih živčnih ekstremitet, še posebno simpatičnih in hrbtenjačnih živcev, ki so, skozi povezavo z možgani, sposobni poživiti cel organizem - je v nekem smislu korenina drevesa življenja. Ćlovek, ki je dobro poučen o pravilni uporabi seksualne energije, lahko ohranja telo in um v zdravem in prijetnem stanju celo življenje.
Praktični principi seksualnega zdravja se ne poučujejo, ker javnost smatra predmet za nečistega in nespodobnega. Tako zaslepljeno, si človeštvo upa ogrniti Naravo z zagrinjalom ker se jim zdi nečista, pozabljamo pa, da je ona vedno čista in da vse nečisto in neprimerno leži v človeških idejah, in ne v Naravi sami. Jasno je torej, da človek ki ne pozna resnice o nevarnostih zlorabe seksualne moči, in ki je gnan k napačnim dejanjem zaradi draženja živcev, ki izhaja iz nenaravnega življenja, trpi zaradi bolezni in postane žrtev prehitre smrti.
Bivališče človeka. Enostavno razumemo, ob neprijetnih občutkih ko vstopimo v natrpano sobo po tem ko smo se nadihali svežega zraka na planinah ali na prostranih poljih, da atmosfera mesta ali kateregakoli natrpanega kraja ni naše naravno bivališče. Sveža atmosfera gorskih vrhov, polja, ali pa suho mesto pod drevesi ki prekrivajo večjo površino in prost pretok zraka sta naravno okolje ki ga je človeku namenila Narava.
Družba v kateri smo. Tudi tukaj, če poslušamo narek naše vesti in se obrnemo na naravne tendence, takoj ugotovimo da imamo najraje osebe katerih magnetizem na nas vpliva harmonično, ki ohladijo naš sistem, znotraj poživijo našo vitalnost, razvijejo našo naravno ljubezen in nas tako odrešijo naših tegob in podarijo mir. To pomeni, da bi morali bit v družbi Sat-a ali Odrešenika in se izogibati Asat-a. V družbi Odrešenika uživamo v popolnem zdravju, fizičnem in duševnem, naše življenje pa je podaljšano. Če, po drugi strani, ne ubogamo mati Narave, brez poslušanja diktatov naše vesti , in se družimo z Asat-om (ljudmi potopljenimi v temo Maye), doživimo nasproten učinek. Naše zdravje je prizadeto in naše življenje skrajšano.
RAMANA MAHARSHI O JOGI IN MODROSTI
Sveti spisi učijo, da se do Samouresničitve pride na dva načina - osemčlena joga (ashtanga yoga) in osemčlena modrost, znanje (ashtanga jnana). Z uravnavanjem dihanja (pranayama), ali pa z zadrževanjem diha (kevala-kumbhaka), ki sta eden od členov joge, se kontrolira um. Če se nato prakticira druge discilpine kot umik uma od zunanjih stvari (pratyahara), potem na koncu, pride brez dvoma do Samouresničitve.
Kateri so členi joge?
Yama, nyama, asana, pranayama, pratyahara, dharana, dhyana in samadhi.
1. Yama - To je gojenje pozitivnih principov, kot so nenasilnost (ahimsa), resnicoljubnost (satya), odsotnost kraje (asteya), celibat (brahmacharya) in nekopičenje (apari-graha).
2. Nyama - To je sledenje pravilom dobrih dejanj kot so čistost (saucha), zadovoljstvo (santosha), samodisciplina (tapas), preučevanje svetih spisov (svadhyaya) in posvečenost Bogu (Isvara-pranidhana).
3. Asana - Med različnimi pozami je 84 glavnih. Med temi, je rečeno, so štiri glavne (simha, bhadra, padma in siddha), ki so odlične. Od teh pa je najboljša siddha (leva peta je nameščena nad genitalije in preko nje desna peta. Pogled je usmerjen v točko med obrvi, telo pa je nepremično in izravnano kot palica). Tako trdijo jogijski teksti.
4. Pranayama - Glede na svete tekste je izdihovanje zraka rechaka, vdihovanje puraka in zadrževanje diha v Srcu kumbhaka. Kar zadeva mere, nekateri teksti pravijo, da bi morali rechaka in puraka biti enako dolgi, kumbhaka pa dvakrat daljša, medtem ko drugi teksti trdijo, da če ima rechaka eno mero, bi puraka morala imeti dve meri in kumbhaka štiri. Z mero je mišljen čas, ki je potreben da enkrat izgovorimo Gayatramantro. Pranayama sestavljena iz rechake, purake in kumbhake naj bi se prakticirala vsak dan v skladu s sposobnostmi, počasi in postopoma. Tako bo v umu počasi vzniknila želja po umiritvi v sreči brez gibanja. Po tem se prakticira pratyahara.
5. Pratyahara - To je umirjanje uma s tem, da mu preprečimo da teče proti zunanjim imenom in oblikam. Um, ki je bil do tega trenutka zamoten, zdaj postane kontroliran. Pripomočki pri tem so 1. meditacija na pranavo (mantre), 2. fiksiranje pozornosti med obrvmi, 3. gledanje v konico nosu. Um, ki tako postane usmerjen v eno točko bo sposoben ostati pri eni stvari. Po tem se prakticira dharana.
6. Dharana - To je fiksiranje uma na mesto primerno za meditacijo. Najbolj primerni mesti za to sta srce in Brahma-randhra (odprtina na vrhu lobanje). Zamisliti bi si morali, da je na sredini osemlistnega lotusa plamen, Božanstvo, ki je Samost, Brahman in tja umestiti um. Za tem pride meditacija.
7. Dhyana - To je meditacija z mislijo "Jaz sem On", ki ni različna od narave zgoraj omenjenga plamena. Če se nato vprašamo "Kdo sem jaz?", potem, kot trdijo sveti spisi, "Brahman ki je povsod sije v srcu kot Samost, ki je priča intelektu".
8. Samadhi - Sad meditacije je raztopitev uma v objektu meditacije brez zadrževanja ideje "jaz sem takšen, jaz počnem to in ono...". To subtilno stanje v katerem misel "Jaz" izgine je samadhi. Če to prakticiramo vsak dan, s tem da pazimo da nas ne odnese spanec, nam Bog kmalu podari vzvišeno stanje umirjenosti uma.
Kateri so členi znanja?
Členi so enaki kot zgoraj omenjeni, le da so drugače definirani.
1. Yama - To je kontroliranje agregata čutnih organov, ugotavljanje pomankljivosti sveta ki je sestavljen iz telesa, itd.
2. Nyama - To je vzrdževanje toka mentalnih stanj ki se nanašajo na Samost in zavračanje nasprotnih stanj. Z drugimi besedami, to pomeni ljubezen ki se nemoteno dviga do najvišjega Jaza.
3. Asana - To s čimer je omogočena meditacija na Brahmana z lahkoto je asana.
4. Pranayama - Rechaka (izdih) je odstranjevanje dveh neresničnih aspektov imena in oblike s predmetov ki sestavljajo svet. Puraka (vdih) je oprijemanje treh resničnih aspektov: obstajanje, zavedanje, blaženost, ki so konstantni v teh predmeti. Kumbhaka pa je zadrževanje teh treh aspektov.
5. Pratyahara - To je preprečevanje imenom in oblikam ki so bili odstranjeni, da bi ponovno vstopili v um.
6. Dharana - To je zadrževanje uma v srcu in razumevanje da je posameznik Samost ki je sama obstajanje-zavedanje-blaženost.
7. Dhyana - To je meditacija "Jaz sem čista zavest". Ko pustimo za sabo telo ki je sestavljeno iz petih ovojev, se vprašamo "Kdo sem jaz?" in kot posledica tega ostanemo kot "Jaz" ki sije kot Samost.
8. Samadhi - Ko preneha tudi pojav "Jaz-a", pride do subtilne, neposredne izkušnje. To je samadhi.
Za pranayamo znanja discipline kot so asana in druge omenjene pri jogi niso potrebne. Členi znanja se lahko prakticirajo kadarkoli kjerkoli. Vsak izbere ali jogo ali znanje, ali pa oba; kar mu je bližje. Veliki učitelji pravijo da je pozaba korenina vsega zla in je smrt za tiste ki iščejo odrešitev (Smrt je prenehanje kontemplacije o Samosti na tem svetu, ki se ne bi smela prekiniti niti za hip - Shankaracharya). Um naj se torej ustali v Samosti in naj nikdar ne pozabi nanjo. Če kontroliramo um, kontroliramo tudi vse ostalo.
