Zapisi pozabljenih

Zoran Pevec

DZRL

Ljubljana 1996

NEPOJASNJENA MALENKOST

Spominjam se neke stare fotografije

v rahlo spranem sepia tonu. Mislim,

da je visela na steni med dvema

oknoma, v okviru iz črnega lesa.

Menda je bila na njej podoba

nekega pisatelja ali pa

celo pesnika. Na spodnjem robu

sta prazen prostor zapolnjevali

dve poševni, z roko napisani

vrstici: Potomcem Ivan ...

Zaradi zbledelosti, ostalega

napisa ni bilo možno razbrati.

(Per ocultam: omenjena fotografija

je nenadoma izginila neznano kam).

ZRCALNI BLODNJAK

Sem, ker me ni in zato vam lahko

govorim o lutkah v starih zaprašenih

skladiščih, o služinčadi, ki pokriva

kipe, o črnih limuzinah s trakovi

na antenah, o kroničnih ponarejevalcih

zrcalnega blodnjaka, o doseganju

Obale, če obala sploh obstaja -

morda v domišljiji, o ciničnih

sopotnikih vsakdana, o delovanju

monolitnih in hibridnih integriranih

vezji in morda celo o Vercingetorixu,

ki ga poznate ali pa tudi ne.

(Collectanea notationes: naše edino

upanje je poskus - napolniti praznino).

DOGODEK

Bil sem priča nekim čudnim dogodkom

3. jan. 1955. Dolge sence so padale

na zemljo; na obrobju gozda sledovi

volkov. Bila je grozljiva zima in na

pol blazni obrazi bodočih sorodnikov so zrli v nebo.

Divja ženska je gola stekla skozi mrak.

Prešinila me je misel, ki je

danes z besedami ne morem

več točno opisati. Pričakoval sem

nov pogled na svet in po glavi mi je

brnel stavek znanega pesnika: Čigava

mati je zgodovina - tekmec časa.

(In obscuro: nekaj neskončnega

je bilo v tistem trenutku izgubljeno).

ODDALJENA PREDMESTJA

Po nekem Čudnem naključju,

sem se na enem svojih popotovanj

naenkrat znašel v predmestju

verjetno dokaj velikega mesta.

Nikakor nisem mogel določiti

imena kraja in še manj po

kateri ulici hodim. Prav lahko

bi mislil, da sem v kakšni četrti Pariza,

glede na tipično sivo megleno

okolico pa bi mogel biti tudi

v katerem od predelov Londona ali pa

kjerkoli drugje. Grozljivo skratka.

(Imitatio: zunaj stoletij je neka

oseba tavala v koincidenci).

NEVIDNI SOPOTNIK

Ko se mi je zahotelo sem se

včasih pričel delati slepca.

Včasih da in včasih ne. Hodil

sem po svetu z iztegnjenimi rokami

in temnimi očali na očeh.

Ne boste verjeli, velikokrat

ali vsaj ponavadi sem opazil

več kot sicer, ko sem normalno

zijal naokoli. Tako se mi je

nekoč dogodilo, da me je za roko

prijela neka deklica in me

odpeljala, še danes ne vem kam.

(Tavmatopoetika: slepa navada je

počasi prešla v halucinacijo zmedenih občutkov).

PRIVID

Tajnopis vernih obrača liste in

mnogi že dolgo poznajo tri

blede slike: izvire tam gori na

severu, sinje nebo in junake

detinstva. Prosojne tančice tako

nalahno zakrijejo skritosti, da

jih igra z lahkoto balerininega

giba razkrije kronistu. Poteg

z enim sunkom vrže raz sebe

odejo in trnjulčica je v hipu

budna in deklica spozna svoj sanjavi

svet. Ah da, igra svetlobe in sence.

(Tingiran privid: ni bilo lica,

bili sta le morda vrtnici).

(Stenogram)

Zapis hitrejši od minute molka

o nekom, ki do besnosti muči

pse tako, da jim v smrček vtika

bucike, o bosih kovačih, ki

rožljajo z železnimi palicami,

o neumnih velikanih iz davnine

in o zdravljici trinajstemu, ki je

baje prevzel nase vse križe in

težave, četudi more danes že vsak

otrok sprevideti božji lesk pod

cunjami in levjo grivo pod

oslovsko kožo. Zapis kavalirja pač.

(Figmentum: menda je tam gori nek mladec

zažgal kup prasketajočih obetov).

KONTURE SLEPILA

O, ve žene minulega časa, mehke

kakor mlade veverice. Kontura

pravljic vas zariše v ustnice poljubov.

Kariatide zgodovine, slepilo igre,

čarovnice na kleku. O, ve pestunje

domotožja, neustavljive blodnje

pradavnine. Pogodbe pisane s krvjo,

za svet so žive, kavalirji so na

las podobni ukročenim žrebcem.

Stare zgodbe ponujajo počitek,

bodi zatajeno čelo, ki se gubaš.

V višave spev le spleta žarni venec.

(Mendacium: neka dama je baje videla

laziti črve skozi očesne votline).

GIBALO PROSTORA

(Nocturno)

V mraku orisana podoba violine

in hip, odblesk pradavnih bajk.

La cachucha odmeva, tema ima

spodrecano krilo, divje ženske segajo

po kastanjetah. Sanje zadržijo

uro spanja, razlagalec za razloček

potrebuje hip. Kako se v odsevu

zrcalne slike lesketajo kodri

drobne deklice in kako starci

motno gledajo v norost, o tem

zgodba molči. Živa jegulja

se zvija pod nožem neke večnosti.

(Exemplum: morda je nekje nekdo zopet

bliskovito pomislil na pietas ad omnia).

SVETILNIK

Večna črta oddaljene obale

se je od časa do časa zarisala

v žmrkajoči temini. Rahel morski

veter je ponujal vonj po soli

in algah. Klinasti stržen noči

je v točno določenih presledkih razblinjal

močan žarek svetlobe. Miriada

ponavljanj je trajala vse do zgodnjega

jutra. Kot bandero je vihral zelen šal

iz kašmirja, obešen čez rob

trenutka. Neka ženska je kar naprej

čenčala kot zmeraj, stari gospodje

so pošumevali z jutranjiki, mlada

deklica je v nedrjih skrivaj

gladila babičino broško,

srebrnikast, megličast stolp z žoltim očesom

pa je ostajal nepremičen za valovi v daljavi.

PRETIRAVANJE

Iz daljne dežele kličem moža,

je bil naslov rokopisa, ki sem

ga slučajno našel v notranjem

žepu svojega suknjiča.

Sprehajal sem se gor in dol

po mračni sobi in raztreseno

prebiral vsebino: “Oče moj,

postal sem polnoleten in končni

cilj mojega življenja je študij

Nososlovja.” Ko sem na hitro preletel

približno pol strani, sem zakričal:

“Diavolo!”, kot je nekoč zavpil

neki grof, kajti bil sem

prepričan, da imam v rokah

nekaj, kar je za naše

razmere popolnoma nedojemljivo.

Ob prvi priložnosti sem vso

zadevo razložil bližnjim

prijateljem in vsi so odšli

po prstih, silno začudeni.

ZLOČIN

Lahko vam povem kako sem sodeloval

pri zločinu stoletja in verjemite mi

ali ne. Imeli me boste za norca,

a blazneži ste pravzaprav tudi vi. Morali bi

samo videti kako preudarno sem ravnal

in vse bi vam bilo v hipu jasno. Pričelo

se je že v rosni mladosti, takoj ko sem

potihoma odstrnil zaveso in je vame prodrl

prvi žarek spoznanja. Oh, kako bi se

čudili, ko bi vedeli kako spretno in

premeteno sem obvladal veščine odraslih.

Toda, ko sem se zavedal strašne zablode

je bilo že zdavnaj prepozno; ubil sem

nekaj v sebi, česar ne razumem več.

PLES MASK

Noč določena za praznično prireditev

se je približala. Pod nadzorstvom so

okrasili čudovito dvorano z vsemi

mogočimi rečmi. Večino je zajelo mrzlično

pričakovanje. Kar je zadevalo obleke

in maske, si je bilo lahko misliti, da

so se vsi že zdavnaj odločili, kakšno

vlogo bodo igrali. Ubogim revežem

so se svetile oči od zagnanosti.

Ko je napočil čas velikega bala

sem skrit za zaveso opazil nekaj,

kar je množici preobražencev ostalo

natanko takšno kot je bilo v resnici:

nihče ni razumel sence brez svetlobe.

SREČANJA

Nikakor ne verjamem v spodobnost,

ki jo pripisujejo našim medsebojnim

stikom. Pri tem seveda ne mislim

na vsakdanja srečanja z globokimi

prikloni in z na videz vedrimi pozdravi.

Ne! V mislih imam pijani čoln, v katerem

potujemo skozi stoletja in se prilizujemo

zgodovini, kot stari botri. Ljubezen do

bližnjega nam je neznana, kako bi torej

moglo biti, da bi zares iz srca lahko

v nebesa povzdigovali prastare rodove.

Morda kak trenutek najdemo za novčič

razuma, toda to hitro mine in potem

zopet gojimo vročico z vodeno zelenjavo.

LEPAK

Bilo je, kakor da ne bi nihče

spregledal. Celoten videz je dajal

vtis skorajda nemogočega. Verjetno

je izgledalo vse še najbolj podobno

slutnji, sledi prabesede. Vsekakor je pričakovanje

zamegljevalo vpogled do popolne

natančnosti. Novi lepak je prikazoval

pokrajino; skratka fotografija,

ki kaže fotografijo. Vsi so resnobno

zatrjevali, da se že vrsto let ni

nič spremenilo, niti okrasni šopki

iz drobnih cvetov. Na sliki, ki je bila

prilepljena čez prvo, je opazno izginjal

sijaj davne, začetne zagnanosti.

PORTRET

(Moji ljubljeni)

V kamnitem samotnem stolpu se je nič manj

v resnici kot v domišliji prikradel vame

portret gospe Radcliffove. Kot v stari zgodbi

je služabnik zaprl težke oknice in prižgal

sveče na visokem kandelabru. Prepustil sem

se opazovanju senc in branju drobne

knjižice, ki sem jo našel pri vzglavju moje

ali ne vem čigave postelje. Bližala se je

temna noč in zazdelo se mi je, da

svetilka ne stoji na pravem mestu.

V tistem trenutku, ko sem jo premaknil,

sem v živi svetlobi zagledal na steni

umetnino, ki je dala slikarju sloves

nesmrtnika okolju pa podobo večnosti.

SKODELICA

KAVE

NOVICE

Naši koraki so odmevali samotno

po tlaku. Mesto je spalo v zgodnjem

jutru in vse široko nebo se je svetilo

v posebni svetlobi. Poslopja so imela

izgled sivih kolosov, na cesto pa so

padale široke sence. Morda nam je

bilo lepo, morda nam je na dnu

srca trepetala temna slutnja. Ure so

minevale hitro, pričakovati je bilo

nekaj okrutnega, nekaj kar se bo

odgrnilo z umazano roko. In res

je izginilo srebrno sinje in sanjavo,

ko smo razprli jutranjike in prebrali

zgodbe, ki so se dogajale v mraku.

SLUTNJA

Zamislite si človeka, ki ima več kot

mnogo let, ki živi gori na hribu,

v zapuščeni, na pol razpadli hiši.

Njegov obraz je naguban in trd, veliki

naočniki z lesenim okvirom mu visijo

na nosu, lica pa so posejana z redkimi,

sivimi ščetinami. Spomni se večkrat

na življenje, spodaj, ki se pomika

na večer, bleščeča gloriola nad

glavo se mu svetlika in žmrka

kakor svetilnik mornarju v temni noči.

Včasih povesi glavo, kajti njegova

slutnja je tako strašna, da je v prvem

hipu ne more priznati niti samemu sebi.

NA KLANCU

Deževalo je brez nehanja,

od nikoder se ni zasvetlikalo

in pusta do tal viseča megla

je segala vse do srca. Bral sem

roman, počasi, pazljivo. Vsaka

beseda je že na videz razodevala

da ne laže. Vse je bilo podobno

melodiji, ki se enakomerna

in pusta ovija okrog enega

samega akorda. Iz prve sem spoznal

rojstvo vsebine zadnje strani.

Stopil sem k oknu, dežne kaplje

so polzele po šipah, v daljavi sem

na klancu videl obrise stare hiše.

GOSPODIČNA

Lani ali morda nekaj nazaj, sem

srečal gospodično na cesti. Bila je

majhna, drobna in zelo nežna; skoraj še otrok,

ne ženska. Lep dan je bil, morda nedelja,

morda v maju. Odšla sva skupaj,

v medene oblake nad prostrane vrtove.

Njene velike oči so sanjale, glava

je bila nalahno upognjena, roke

sklenjene v naročju. Ko sva se vračala

v mesto, sem jo prijel pod pazduho

in hitela sva v razpaljeni prah ljubezni.

Brenkajoč popoldan se je izvil iz

samotne tišine in se dotaknil horizonta

med dnevom ter neslišno nočjo.

TIŠINA

Nekoliko sam vase in v svojo malost

zamaknjen, živim v občutku navade,

ki mu pravim svoboda. Kolikor tesna

izgleda ta staja, toliko več ima kotov

in kotičkov brez števila in vsak zase

je kot globus, vsakdanjost ali pa

grobo izmišljena scena, diletantizem

in veleumnost, godrnjava dvomljivost,

bratstvo brez kraja. Z distance gledano,

kakor zvestoba do histerije in zaupljivost

do paranoje, krivogleda zavidnost,

popačena slika ali verna podoba:

razloček je neznaten, z neverjetno pogubnim

posledičnim vzgibom - črno pezo tišine.

NESLUTENA PODOBA

Nekoč sem srečal človeka, ki se mi je

zdel čudno znan, a sem vendar

vedel, da se ne poznava. Morda

je bil spomin iz kakšne stare legende

ali pa celo iz Svetega pisma. Vsekakor

me je ob snidenju pozdravil, in če

se prav spominjam, je pri tem nekoliko

privzdignil klobuk, ki mu je pokrival

dolge razmršene lase. Prav dobro vem,

da se je srečanje dogodilo, ko je po

naših krajih še hodil Jezus in resnica je,

da morda hodi še danes, če ni že obupal.

O tem sem se pogovarjal s tovariši,

a zagotovili so mi, da Kristus ne nosi klobuka.

SKODELICA KAVE

Bilo je že dolgo tega, skorajda

se ne spominjam več, a ostalo

mi je na duši, kot težak kamen.

Bival sem pod streho in moj razgled

je bil siv, razglodan zid. Siloma

sem vodil svoje misli na bele

ceste, cvetoče travnike in dišeča

polja. V zli volji, sem v potrtosti pisal

prve ljubezenske zgodbe.

Brez besede in pozdrava sem hudoben

in neusmiljen preslišal tihe korake,

ki so se bližali ali oddaljevali

po strmih stopnicah.... Potem sem posrebal

svojo prvo skodelico kave.

POSEBNA TEHNIKA

V želji, da bi se postavil pred prijatelji,

sem hotel napisati povest ali nekaj podobnega.

Toda bolj, ko sem poskušal in

se trudil, manj mi je uspevalo, kajti ugotovil sem,

da so vse lepe in najboljše zgodbe že

zdavnaj napisane. Tako mi ni preostalo

drugega, kot da sem pričel prepisovati.

In ker so mi bili že od nekdaj posebno

pri srcu antični pisatelji, je postal prva

kopija mojega pisanja Horac. Bralci

s pravim darom opazovanja so ugotavljali, da

je v mojih zapisih navdih nečesa starodavnega,

kritiki pa so se razpisali o nekakšni

posebni tehniki, ki da jo uporabljam.

POMISLEK

Prebral sem, da obstaja indicija,

da se v vsaki cevi nahaja luknja.

In to drži kot pribito. Tako je v

znanosti cel kup dokazov, v katere

zaresno verjamemo in se jim v določenem

trenutku ne upa nihče oporekati.

Toda treba je le malo razmisliti

in prav zares lahko skoraj brez vsakega

napora, že čisto navaden smrtnik

v hipu najde vsaj eno resnico,

ki je danes drugačna, kot so jo

razlagali pred stoletji. Pomislite

samo na lepo okroglo zavaljeno Zemljo,

ki so jo naši predniki zlikali v navadno ravnino.

NEKAKŠEN SIJ

Nekakšen sij, kot gloriola, je obdajal

smehljajoče obraze, bili so kot golobica

sredi vran. Plesali so v svetlečih

sobanah, se skrivali v najzakotnejših

beznicah in lebdeli na leno plavajočih

oblakih. Koliko sladkih besed so

slišala njihova ušesa in koliko

obljubljenih priseg so izpovedovala

njihova usta. Bili so napravljeni

(in so še) v domišljijo in v resnično

pravljico, v nerazdružljivo odvisnost

kupidove strelice. Ko sem prvič opazoval

podobe zaljubljencev, sem vzkliknil,

kakor da sem sam s sabo.

POPOTNIK ŽALOSTNEGA VIDEZA

Žalovalec je s svojim spominom segel

v daljne dežele in prastare zgodbe. Njegove

sanjave oči so boljščale v sedelno torbo

Sanča in preprosta otožnost

je zmajevala z glavo. Kar je nebu po

volji, je pač življenju pogoj. Popotnik

je videl hodeče luči in se preko

Mantielskega polja odpravil v svet.

Pot ga je peljala v nesluteno dogodivščino,

ki jo je zaznaval v svoji domišljiji.

Usoda je nanesla, da se je proti

večeru spopadel s kmetavzi. Nezgoda

se vleče sem čez Pireneje že nekaj

sto let in nikjer ji ni videti konca.

NARAVNE LEPOTE

Pesniki, med katere se tako

radi uvrščamo, in ki so nam

tako neizmerno pri srcu,

so od nekdaj ljubili naravne

lepote. Jezera, reke, morja,

gozdove. Da, vse to lahko

najdemo v prirodi in celo

največji ciniki lahko nekaj

poiščejo zase. Naše obale

so tako prepojene s pesniškimi

izlivi, da za dejanskost

skorajda ni več prostora. Zdi se,

da celo morje šumi drugače

kot je bilo slišati od pamtiveka.

GLADIATORJI

Resda, dandanes izgleda tako,

kot da je nekoč, pred davnimi

leti, obstajalo ljudstvo,

po katerem so se kasneje,

zgledovala vsa ostala.

To naj bi bilo pravo, pravcato

ogledalo sveta. In najplemenitejši

cilj kopiranja, ali bolje

onemoglega ponavljanja,

je doseči zrcalno podobo

stare civilizacije. To naj bi

namreč pomagalo izboljšati

način življenja. Nevidno ogledalo žal

ponuja tudi sliko gladiatorskih iger.

SKRIVNI HODNIK

Po nekem dolgem in začèuda svetlem

hodniku je počasi stopal radoznal moški.

Razgledoval se je naokrog

in odkril vdolbino s stopnicami.

Povzpel se je po njih

in prispel do druge, enake vdolbine.

Tej je sledila zopet nova in nova,

bilo jih je brez števila -

skoraj neskončno mnogo.

V eni od njih je mož opazil okno,

in ko je pogledal skozenj,

je v temi zagledal žensko.

Od presenečenja bi skoraj vzkliknil,

a se je v zadnjem hipu moško obvladal.

MODROST

Treba je priznati, da bi večina

vprašanj ostala brez odgovora,

če ne bi bilo modrecev. A, vendar

je tudi res, da mnoga besedovanja,

ne povedo prav ničesar. Kako se

torej znajti v tej kolobociji

resnice in laži, pretvarjanja in

ugotavljanja. Morda bi bilo veliko

lažje, ko bi spregovoril Bog -

z veliko začetnico, seveda. A zelo

verjetno je tudi, da vzvišeni ni

vsemogočen in razen tega, kaj storiti

z nevernimi. Navsezadnje preostane le,

da se žrebe divje oslice prelevi v človeka.

VSE DOBRO

Bilo bi lepo, ko bi z nami

ostajalo vse kar je dobro, in ko

bi vse živelo kot zasajeno

drevo ob potokih voda. A zdi se,

da bi nam kmalu postalo dolgčas

brez grešnikov v velikem

zboru pravičnih. Iz sveta bi

izginili vsi sadisti in mazohisti,

hrumeči narodi pa bi naenkrat

ostali brez zgodovine.

Le kaj bi počelo sodstvo.

Navsezadnje, če bi bilo vse najboljše

kam bi se potem zatekli

naši upi o lepši prihodnosti.

PNEUMATICA CABBALISTICA

Ne razumite me narobe, toda

moram vam povedati, da sem

preplašen. Ne zaradi kakšnega

pogroma, vesoljnega potopa ali

česa podobnega, temveč zaradi

nekega čudnega pisma, ki

je prispelo na moj naslov.

Na kratko rečeno: PISMO

govori o poskusu, kako razumeti

nebesno meglo ali bolje -

kako doumeti nadčutne pojave.

Morda bi bilo popolnoma enostavno

spregledati celotno vsebino, če ne bi

v naslovu pisalo:”Iz drugega sveta!”

ZALJUBLJENCI

Jesensko listje šelesti v parku,

kjer z lahkotnimi gibi drsi

nekaj parov zaljubljencev. Njihovi

mlečno bledi obrazi so obsijani

z luno in neutrudno radovednostjo.

Skoraj neslišni zvoki prihajajo

iz tega posvečenega kraja in v zraku

je komaj zaznaven vonj dehtečih teles.

Naključno mimoidoči, se včasih

zagleda v njihovih očeh in za hip

se spomni preteklosti, ko je tudi sam lebdel

sredi teh lesketajočih se kapljic.

Potem naglo umakne pogled

in plane v temo izgubljene noči.

LJUBEZENSKE IGRE

Vem, da gorite od želje, da vam

povem nekaj o ljubezenskih igrah

ali morda še več. Resnici na

ljubo, se mi zdi, da vsi pričakujete

razmišljanje o promiskuiteti, če ne

celo ekspertizo o skupinskih porokah.

Kakšen poseben nestrpnež se je

verjetno že podal na pot spajanja

in razdvajanja ter si obenem

predstavljal olimpijske bogove.

Mene ob tem zanimajo predvsem

pravila, ne toliko v smislu kompliciranih

aritmetičnih računov, kolikor kot

medium v poskusni kletki.

SVEČNIK

Deklica daje svečo v svečnik.

Deček stoji ob strani.

Sveča je menda zlomljena.

Vsekakor ne stoji kot je treba.

Deček pravi,

da je deklica nespretna.

Deklica poskuša naravnati svečo.

Njena volja je pristna.

Morda sveča sploh ni zlomljena,

morda je kaj narobe s svečnikom.

Deklica se nasmehne.

Deček prižge svečo.

Senca njenega plamena

pada na bližnjo steno.

AKORD

Veliki načrt je narejen.

Proti večeru možje v okroglih sobah

pripravijo karte,

odrasli deček se pogleda v ogledalo

in se prestavi v središče smešnice.

Pripovedovalci šal

naostrijo svoje koničaste lobanje,

iz rokava potegnejo zgodbe,

človeške vrline zamižijo na eno oko,

akord nemih korakov

požene življenje

med talentirane posnemovalce.

ELIPSA

Moć talentov je brezmejna

kot nasmeh belih duhov

v omamljenosti

ponarejevalcev grimas

na pragu prispodobe,

izmišljene fraze,

konture večnosti,

kjer celo prekršeni dogovori

dobijo svoja opravičila

in kjer se pod oboki

zaupnih pomenkov

obrne kos za kosom

elipsa protokola

v čisto vsakdanjo zmešnjavo.

KOCKA

V vsakem hipu

lahko brez skrbi

pozabimo na protokol,

lahko se naveličamo sladkega petja

in postanih vicev,

lahko se prihulimo

v nejasno slutnjo vsakdanjika,

si zaželimo neskončno veliko spominov,

vržemo kocko

ter v narekovaju

seštejemo sence

v naročju pomladne nevihte.

Potem se odgrne cvetlična preproga,

in opazovalci se zgnetejo nekoliko na stran,

da nas lahko posmeh

zadene v sredico nerodnosti.

JUTRI

Zelena reka

teče v dolgi vijugi

mimo mesta.

Zaporedje dialogov

ustreza napisanemu scenariju.

Mrgoleče hitenje človeka

v večnost poletnega popoldneva

v nekakšno podaljšano zdravico,

v nebo iztegnjenega krika besed,

ki gnezdijo v grlu,

na robu svilenega krila

zdrsne v prelistane knjige,

ali v krogotok letnih časov,

iz danes v jutri,

iz davne besede

v apriorno sintetičnost

skrivnostnega prekletstva.

KAPLJA

Iskri pogled gospodične

prodre v nemo hišo starca.

Na širok, peščeni pas obale

se spusti mrak,

večerna sapa

napolni žgečkljive pripombe.

Ukrivljena mičnost

pade kot rosna kaplja

na pričakovanje ugaslega ognjenika.

Ljubljeni ognji

polni barvne obsedenosti

plamtijo kot halucinantne govorice

lesketajočih zanesenjakov.

OBRIS

Tu sem nastanjen

in čakam kot ura

na poldan.

Trajno uživam.

Oziram se kvišku,

črkujem imena

Besellel, Ooliab, Ahisameh.

V norem ozadju

zaznavam obrise

samotnih ulic,

peščenih prostranstev,

negibnih kipov -

podob polbogov.

Vedeževalec

s tetovirano

ptico na čelu

mirno zre vame,

grbasta tema noči

se zapiše v slovesne obrede

polkrožnih poti.

KLJUKA

Rahlo upognjeni

čakamo na pisavo

zapisano z večno črto

prostranosti.

Na koncu daljave je gora,

peščena ura se steka v čas.

Pogreznjen v dozdevne bleščave

deček pritisne na kljuko

odškrne vrata

ne vidi nič.

Norčav trakec praznine

visi v prazen prostor

kakor smehljaj.

DEČEK V PESKU

V svetu besede,

se potegne privid sence

preko širne pokrajine.

Pogled seže v slepoto svetlobe,

čas se napihne v pravi trenutek,

radovedni obrazi žmrkajo v mrak,

večerna sapa se prepreda

s šumečimi valovi morja.

Zaslišijo se zvoki

kitare in klavirja ...

Lou Reed in John Cale

prepevata Open house ...

Deček, skoraj še otrok,

z nasmeškom zre v horizont popoldneva.

Veter raznaša pesek

v bližnje in daljne dežele.

Gospod in gospa se sprehajata

blizu roba tišine.

Čas in bivanje

sta si podobna

kot nihanje lista tulipanovca

in lahkotna balerinina stopinja.

Peščena obala je,

svetilnik na robu obzorja,

na obronku griča zori grozdje

v majavi privid neizpetega speva.

Vsakdanjo besedo obkrožajo

venci marjetic, ptičje ščebljanje

in viharno hrumenje razbesnelega morja.

Tako je in vsekakor še več.

Iz neke nenapisane besede

vre misel molčeče otroške pozabe.

III

V dvomu se krha sila spomina.

Zimski večer je in jutro,

postana razmišljanja,

pomlad je, poletje, moj bog

in skoraj že listje odpada.

Deček čemi na obali,

roke zakoplje v pesek.

Črta slepila požene podobe

vrtinčastih fantazmagorij

v razprte dlani.

Dekletce se ziblje v razmajani gugalnici

ob koncu vsakdana.

Šepeta o duši, o poljubu večera

in o znaku brez pravega smisla.

S pogledom ošvrkne pene valov

in zdrsne v sebi lastno odsotnost.

Ura je pozna.

Ulična svetilka brli,

krošnja drevesa meče senco na cesto.

Deček vztrajno odstira zaveso na oknu,

v bližnji hiši. Poglejuje v noč in

seda v udoben naslanjač sredi sobe.

Postopek se ponavlja do jutra.

Mačka, ki ni Behemot,

prede v kotu. Tu in tam si oblizne tačko.

Megličaste sanje so pripravljene

na drobtinice težko pričakovanih odkritij.

Deček v prežeči pozi nočne zveri,

pripravljen na skok, čaka trenutek,

ko bodo vdolbinice sosednjega travnatega grička,

postale neodkrite, divje pokrajine

neznanega planeta.

Junaka pričakovanih odkritij

mazilijo mati in žena, deklica,

hčerka in tašča. Obkrožajo ga

ljubeči pogledi devic in

pohotne ustnice lahkoživk.

Cvetlica se osuje

v pobožni spev misionarjev,

njeni listi venevajo

v puščobni svetlobi

kamnite pogoltnosti

konkvistadorjev.

Ah deček, deček v kamnitem stolpu,

v izprijenem prijemu svojega časa,

v objemu dolgolasega tuhtanja,

v mehkem dotiku s prepletajočimi prsti

vilinske pravljice, nežne deklice, zveste laži.

Prazne labirinte možganov

popisujejo peresa sodobnikov

ali apokrifni spisi rasvetljevalcev.

Čudoviti glasovi glasbil

nas odpeljejo v prisluhe temačnih globin

in naše votle vdolbine

se napolnijo z malenkostmi

kot je glas škripajočih vrat

na razmajanih stečajih,

pogled preko širne pokrajine

posajene s sončnicami,

prisluh nemega večera ali

škrtanje zdrobljene otroške kosti

pod avtomobilsko gumo.

Deček stopi iz sence moža

in izbo zalije bleda svetloba meseca.

VII

Bogve ali je vedno zaupati očem

in ali je dobro verjeti

izkušenim onkraj krutih resnic.

Tu naokrog lazijo pokveknjeni opičnjaki,

garjavi psi in priliznjeni slinavci.

Nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo.

Včasih komu klecne koleno,

premislek izgine v vetru,

nasmešek dahne pozdrav v slovo,

pljusk vode oblizne čoln,

deček pomaha v pozdrav

in odrine na potovanje - tod naokoli.

Vedeževalka požene slutnje

v skoraj divjino,

napev si izbere melodijo,

ptica zariše lok pod nebesnim obokom.

VIII

Deček se napoji slepeče svetlobe,

iz neba narahlo pršijo nebesne meglice,

prosojna telesa lebdijo nad zemljo,

nekaj zaljubljenih parov drsi v mesečini

pod starimi krošnjami dreves v mestnem parku.

Iz ust počasi, nežno brlijo besede.

Besedam sledijo poljubi

in tem so poznani skrivnostni nasmeški.

Ko pride čas, zapuščeni spomini

zatrobijo kakor fanfare,

strasti razprostrejo krila,

ptica zaniha na nebu,

hiromant se zazre v krivo črto na dlani.

Konture slepila in pravljic prepletajo zgodbo,

reka se skoraj ustavi na poti do morja,

neznani znanci zavijejo gluhi v gluhi gozd.

Oseka je, plima, oseka je.

Nerazložljivo je stanje minljivosti,

kakor sreča smehljaja,

kot objem neznanca ali krik v neskončni puščavi.

Deček spotikajoč se spopada

s slišal sem, znano je, to je ključ do uspeha.

Morje je mirno,

podobno močvirnati mlaki,

trepet valov je skrit v gladini bonace.

Srce spokojno, pričakujoče bije v telesu.

V domovini je resda postelja stokrat toplejša

in glasba je bolj valujoča in milo prepeva ptica,

a tam nekje zunaj, vrtoglavo se širi zagnanost

in molitve drhtijo v usodno dvojno daljavo.

Potem se pok razleze preko planjave,

deček in deklica se poženeta v ospredje neomejljive veljave.

Pes cvili v noč,

morda kar tako iz dolgčasa.

Pregovori pridejo tjakaj,

kjer plodna tla iščejo tempelj razuma.

Nevesta se prvič obrne v spominu,

mož se šopiri v prvi osebi

brezumnega filma,

vrtiljak se stoprvil zasule,

beseda se v čar duha prepoje,

gizdalin si priviha polizane brke.

Deček ždi v spominu pozabe,

pomisli, da njegovo ljudstvo

živi v pregnanstvu na Zemlji.

Za petami trepeta se začuje šepetanje,

do začetka votle besede je prav tako blizu,

kakor je daleč pijancu do prve gostilne.

Preko mostu odmeva skrivnost coprnije.

Prebujajo se glasovi -

udarec vesla ob val morja,

trk kozarca ob kozarec,

mijavkanje mačke v razvajeni noči,

skovikanje sove,

šelest dolgega krila plesalke flamenca,

cepet bose noge na razgretem asfaltu,

škripanje peska v dečkovi roki.

Zrak se vihari v usodi.

Deklica prinaša dečku posode, male kalupe.

Na peščeni obali

deček oblikuje stolpe,

obzidja, trdnjave in na vekomaj zaspano zibanje blede skušnjave.

Prazen prostor zapolni nestrpnost privida,

brundajoča pesem in obličje nerazjasnjenega spomina.

XII

Graditelj obsijan z gloriolo speva abrakadabra,

vleče začetek v konec, konec v neskončnost,

neskončnost v vogal za prevzeto obljubo

iz žmrkajoèega dela svetlobe,

ki v polkrogu senči valove polnemih strahov.

Malo za tem se približa zatišje,

popoldanska siesta.

Korak obstane v zraku,

mačka v skoku, deček v počepu.

Na obalo zanese čoln,

blebetanje pripovedovane zgodbe

postane velika beseda Gospoda,

delnim presledkom sledijo nove sterilne podobe,

tujec zariše krog s kredo,

preko neba se potegne črta najetega slikarja,

deček zamahne z roko in se zamakne v svojo peščeno dlan.

BESEDE JUTRANJIH PREROKOV

Drevo je bilo zasajeno v neprepoznavni davnini,

obrežja so se obrasla s cvetlicami,

vode so se natekle v oceane

in pognalo je prvo pleve.

Nekdo je z nogo udaril takt,

začetek zgodbe je premislil svojo prvo vrstico.

Podrobnosti ornamenta nanizane v ogrlico neimenovanih,

so zaznamovale nerazjasnjene malenkosti,

ženske okraske, žarne daritve, maziljene ščite.

Izgubljeni so se ponovno izgubili.

Vse se je porajalo in izginjalo kakor namišljen prepiknjen balon.

Lončar je oblikoval novo posodo,

iz ognja se je izbočil list papirja,

popisan s pradavno pisavo.

Ljudje so se stiskali v kupe in plačevali najemnino

za prostor pod prelomljeno besedo namišljenega gospoda.

Počasi so se majavi koraki popotnika

potegnili v danes.

Tu je v senci prazne molitve

na preži pomen časa,

lepljivost in vlažnost dneva,

oblika pravilnega loka - obris kožne gube,

mimogrede navržen nasmeh,

zgodovina čarovniške magije

in celo na videz uravnovešen gib

spretne uglaševalčeve roke.

Zgodi se, da ta ali oni

opazi pomanjkanje kakšne finese

ali celo izgubo dobrega okusa;

toda prepletanje zamolklih glasov človeških govoric,

molitev in kletev,

vzpostavlja ravnovesje v vsakem primeru.

III

Pomembnost dobrega občutka

je načeta v valovih odbijajočih od skalnih obal.

Preštevanje oboževalcev somračnih svetišč,

zanese prerokovalca

v ekstazo brezumnih užitkov.

Zato je dobro poznati prstne konice,

pogled je potrebno izostriti na razdaljo risovega skoka

in prižgati sveče ob žarnih vencih.

Ah, da. Kako lepo je potem gledati v daljavo,

v umišljeno rezbarijo,

kvadratasto sončno jutro

ali v vozlaste členke muhastih trenutkov.

Milina tišine se spušla po samotnih ulicah

jesenskega žara ali celo obstane v mrtvi točki vrtenja.

V nenehnem molku pričakovanega

nas obda čarobni krog neraziskane modrine vesolja.

Predirljiva tožba visi malo pred zdajci,

nekaj pozabljenih spominov se zateče v kot dvorišča razuma;

pust človek se mršči v naslonjaču,

vse je brez haska

pa vendar potrebno kot kamen kamnu,

kot prstanec dlani,

kot bela lisa pozabi.

Tu se prične študij kabale,

pisan svet barv,

radovednost brez konca in kraja,

stopinja neznanca v pesku.

Plesalci zagrnjeni v mrak

se stiskajo v popolno radovednost,

neveste se izvijajo iz pretesnih oblek,

spanec prebuja noč,

vzrok ima na povodcu dejanje.

Kar se čuje

je švist plamena goreče trave, sik kače,

zven kapljice vode v kovinski posodi;

kar se vidi

je senca zvijače, je kvišku poletela ptica,

je iz popka nabreknjen cvet divje rože;

kar se vonja

je smrad postane mlakuže,

je gnojna rana sifilitika,

je zadah pijanega privida izgubljenega iskalca besede.

Večer je. Pesem brenči iz ponarejenega ozadja.

Starci sklonjenih glav, mežikajo v žmrkajoče lestence,

v suho praznino.

Prerokovalec sledi črtam na dlani,

mera ekstravagance je več kot dosledna

svežnju pravljic, zvitem v modrikastem soju lune.

Onkraj zapisanih zgodb

se poslavlja gospa od gospoda

z besedami zbogom, adijo,

še pridi, nikoli pozabljen.

Potem se razvije zastava,

ljudje rjujejo bojne pesmi,

iz krvoločne množice

se zaslišijo kriki slepila.

Razbeljene strasti tanjšajo

porumenele liste pisarjevih analov.

Preteklost se zaobli

v nedokončan ris nedosegljivega pristanišča.

Goljuf sname masko,

signal za zagon viharja sproži znak za začetek privida,

ki se v drncu požene

v pohotno razpredajoče goltanje blodenj fanatikov.

VII

Najboljši prijatelj sprosti molitev.

Magične formule so tik pod korenom sredinca.

Zborovodja naznani začetni takt,

življenje se neslišno steka na patinasto pego spomina.

Iz kombinacije brstečega cveta, varujočega pogleda,

maščevalnega bliska, omahujoče stopinje

in samozavestne kretnje telesa,

se izloči mehka in topla sredica,

najdaljši trenutek življenja -

volja do bega v milino svetlobe.

V zvestobi do končnosti

se stika nekaj parov nedolžnih rok.

Razkošno svetlikajoča barva poudarja praznino niča

v izginevajočem žaru sledi.

Bralne vaje ponudijo medene nasmeške

in očiščene prispodobe se izluščijo iz prelistanih laži.

VIII

Cvetlični lončki so na policah oken,

prošnja se bliža zahvali,

ogenj zaide iz prvotne smeri,

hvalisavec spodrsne na gladki poti

iz preproste okoliščine v vsakodnevno potegavščino.

Tisoč padajočih aprilskih sapic

drami jutranje žvrgolenje pomladi.

Potlej, kot da je vse drugače.

Otroška trepalnica pade v svetlikajočo metaforo sna,

nedoločljiva meja rime baladne pesnitve

zaniha v zateglosti klica, v elipsi zvoka, v trikotniku sanj.

Drža dečka na planoti

blaznega pogleda megličastega somraka

je podobna zaspanim valovom morja.

Veter razprši padajoče vonjave pijanih čolnov,

plapolajoča svetloba brljivke se razprši preko obzorja pasti.

Znamenje je morda ugodno,

morda krogi in križi

pripeljejo verze v deviške roke.

Pregnanec zvrne zvrhano kupo opojne pijače.

Popotnik se ustavi ob dečku,

z dlanjo ga mehko poboža po laseh;

pogled mu zdrsne preko na široko odprtih oči.

Deček rahlo nagne glavo,

obdaja ga vonj po pesku in soli.

Črta srca na dlani se za spoznanje prekine.

Usoda srečanja se zatakne

v spletu ponavljajočega znaka na nebu,

ki se izgublja nekje med

somrakom tišine in vrenjem bogov.

Vse je tako blizu roba med tukaj in tam

da izgine kot plašna žival v meglico nejasne beline.

Jutranji prerokovalci nabirajo sline.

Zvijače so opuščene tarče starodavnih skušnjav.

Svet je položen v roke dečku

in nekomu, ki pozna na pamet številke ure.

Prične se čakanje na deževje,

na konec ali začetek dneva.

Tajne besede kabale

se pretakajo po predmestnih pasažah.

Užitki za vmesni čas,

dišijo kot medene besede,

ki se ustavljajo na ustnicah

rosno mladih deklet.

Zapletena dejanja oponašajo stezosledce,

ki gnezdijo v pripovedovanih zgodbah pustolovcev.

Pokorni sodelavci usode posedejo po peščeni obali

in se spozabijo nad nagonskim ritmom vrtoglave tišine.

BESEDE STRASTI

Poletje. Topel večer je.

Gostje sedijo na vrtu.

Seanse strasti se vrtijo

v koncentričnih krogih.

Vonj po vrtnicah in različnih parfumih

se meša z dehtečo slastjo pohotno prekipevajoče

notranje naslade deviške deklice, odrasle gospe.

Moški možato kontrolirajo pretok krvi,

atrakcija polnočne veščine volje

sega v točko pomembne intuicije.

Med tem, ko svileno čipkasta melodija

zdrsne v polmrak

se iz prisotnih izvije vmesna tišina.

Mesečnik obvisi v zraku,

deček kot ponavadi

pusti nasmešek v prostem padu.

Sedimo. Včasih se kdo skloni do tal,

včasih se glasno zakrohoče.

Pogovor teče o rektifikaciji,

o aditivni ali subtraktivni konstanti,

o prepričevalnih blodnjah v črnobele slike ujetega prerokovalca.

Raziskovalna mrzlica traja,

dokler korak ne zastane v jutranjem svitu.

Nekega dne prispe pismo,

ki govori o spremembi vremena,

o okrogli potegavščini iz tisoč in ene noči,

o hibi popolnosti, o dolžnostih svetlobe.

V bližini plesa navadnih ljudi

se verzi hitro utrudijo,

in dolgi poljubi se izgubijo v divjem kriku pobegle ptice.

Dvomi školjk šumijo v ušesih

razbiti delčki uročenega pogleda se zlepijo v celoto.

III

Zrak je pohotno vlažen.

Jezdeci temnih noči

se stiskajo drug ob drugega,

ustnice imajo okus po lubenici.

Podobni netopirju,

krožijo zaljubljenci nad svojimi

pomodrelimi fantazmami.

Gruče deklic in dečkov se razpršijo

po peščeni obali

kot po nareku.

Potovanja stečejo

v srednje dolge razdalje,

pod obok večernice,

v pesniško obsedenost,

v elegantno drseči korak

brezupne združitve skrivnosti z lažjo.

Raziskovalec zamahne z roko proti blodnjaku sveta.

Orbis pictus dobi ime

Oneide, Onondange, Nippising

in potone v inicialke zbiralcev pokrajin.

Sladostrastna omama ovije junaške speve osvajalcev

v zamaknjenost jezdecev votlin.

Hrumenje vetra na premcu ladje

se polega in dviga v svoj slavospev.

Stoletje alkemije

se razteza v frazo neskončne ravnine,

se kot dim razprši v zrak,

izgubljeno presahne

in kot črta pokončno vzravnano

zdrsne v željno prisego bridke laži.

V razpoki na koncu obzorja

požene cvetlica strastnega dvoma.

BESEDE SLEPILA

Dolgo potovanje.

Deček je pripravljen postati kip,

njegove roke so naše roke,

njegov glas je naš glas,

njegov smeh je naš smeh

in njegov jok je naše molčanje.

V času vrnitve in času nerazpoznavnih znamenj

drži v naročju našo dlan

in nam na jezik polaga besede

o slepilu podobe dragocene slutnje iz Maldororjeve svetilke.

Na samotni poti poskuša sijati mesec.

Zaslepljeni z zablodami nekega kralja,

ki ni vedel kaj bi z obrnjeno besedo sfinge,

poskušamo v neznosno nedosegljivih višavah

uravnavati artikulacijo čistega zvena glasu.

Vzdihljaj manjšine se ziblje v šumenju nevidne magnetne lise.

Ugodje razseka na delce pobočje privida.

Vzdolž razpotegnjene ravni

se sločijo mirni odsevi umišljenih mest.

Izrabljene sile slepih potnikov

izdajajo raznolikost fantomskih učinkov.

Zgodbe prhutajočih duš

si izmišljajo imena novih pesnikov,

privid postaja igralec brez igre.

V kipečem kropu mehča vračanje ukinjanja

vprašanje o analitični tradiciji.

Ogledalo je zlomljeno na dva dela;

Antologija Lyrica Graeca prehaja

v kibernetično jezdenje vesoljskega prostranstva.

Krilata senca prihodnjih srečanj

je onstran razmerja med instinktualno stopinjo

in introjekcijo izgubljenega subjekta.

III

Skrivnosti noči.

Barke se pozibavajo

na valovih mirnih obrežij.

Tedenska poročila govorijo

o lovu na dragoceni del svojega jaza

ali o abstraktni ćrti ukrivljenega spomina.

Dremljemo v naročju blagega spoštovanja,

prepevamo alostinke vihravim nemirom

ali interpretiramo hripavo jecljanje

z zabeleženimi datumi.

Stopinja skrite sladkobe

je verz o iskanju

podzemnih bogov.

Ozadje je brez tišine,

sivi madeži drsečega slavljenja

se vrtijo v krogu.

Divji srd razlivanja gluhe noči,

je kolobar prošnje v mrmrajočo tišino,

je korelativ praznine v sprejemni sobi

pretkano bežnega pomisleka

prevarane žene.

Nemir je pogubno resničen,

oprezni koraki se bližajo Lacanovemu malemu a,

v hiši je tujec,

angel ždi v refrenu,

sonata v akordu.

Blaznež zapre oči,

sladka ljubica se staplja v eno

z nabrežjem večnosti.

Porumenela senca izgubljenega jutra

stopa v kratkih presledkih

točno v center ugaslih legend.

BESEDE PRAVLJIC

Besede, imena, podobe.

Kralj in kraljica,

palček pa bratec in sestrica,

ki se igrata na polju, v gozdu,

na travniku, morda ob studencu.

Pogumni krojaček pokuka

skozi okno in vzklikne -

ahoj kako lep dan,

tu sredi pravljične zgodbe.

Špicparkeljc pozna deklico

po njenem imenu

in seveda je tudi obratno.

Vseeno. Zgodbe se nizajo,

svetlobni obroči se svetijo

ptice letijo pod robom neba

in zvesti pes laja v tri dni.

Pot je zavita v neznano.

Ubrana globina spanca je

v rokah pripovedovalca,

v posnemanju progastega ritma vsakdana.

Na koncu sveta živi sin.

Ime mu je Timur.

Iz kipečega mleka pobere prstan,

zajaha divjega žrebca

in se zagleda v morsko deklico.

Minevajo leta.

Tujec si v glavi naslika strahove.

Zamaje se nekaj prastarih dreves,

prijatelj zapoje pesem,

večerne miline preženejo zmaje,

ob robu napeva mrmra starec,

potem pozvoni zvonec in zgodbe v glavnem je konec.

IZGUBLJENI ČAS

“Izguba časa”, je dejal Franklin,

“to je vse kar nam je ostalo od nakopičenih stoletij.”

Francis C. Scott

Galileo

Nekje daleč od prostranih peščeni obal,

v dotiku s pijanostjo nemirnih sanj,

brez razočaranj in žmrkajočih zvezd,

ždi prerokovalec, pripravljen, da z nogo udari takt.

Blazno hlepeč pogled upira v daljavo

grobov minulih stoletij, zamaknjen posnema

vseveda, vcepljenega v razum sveta.

Z zaprtimi očmi se dviga nad goste oblake,

obseden od neizpolnjene strasti ali od hrepenenja

po spoznanju. Drgetajoča roka sega po teleskopu,

duša se vzpenja v sinji lok neba in pušča

za sabo zlatorumeno pego sonca.

Samota tava vsa prazna v tihi sobi,

domislek zgodnjih ur obišče na pol v svetlobi

na pol v temi.

Glas blodečega ali morda nekaj čisto podobnega,

se zrcali v rosni jutranji travi

in svet postane okrogel, zadosti zgodaj

in niti ne tako zelo pozno,

da bi pretekli, davni čas pozabil,

kaj je potrebno storiti. Rokohitrec nonšalantno

zamahne z roko in se obrne vstran.

Newton

Ko se osamljeno telo dvigne nad zemljo

in se prazen vonj potegne čez ravnino davnine,

srh spreleti človeka, kakšna čista dišava

napolni prostor, na steni zapoje ura

in človeška vera dobi pogum. Nesrečna roka

se stegne v pozdrav nesmrtnika, ki vabi v višave spoznanja.

Samotna gospa ali gospod v puščobnem kraju

iščeta sled stare poti, nekdo se ziblje v gugalnici,

ne vedoč za skrivnost zadnje zaprte karte.

Dragulj je odkrit, na nebu ni več skrivnosti.

Naše glave, polne laži, se razbistrijo, kratek rez

obelodani vse kar zamika spoznati razum.

Globoko v priklon se skloni nejeverni Tomaž,

instrumenti hrumeče zaigrajo, pompozno, posvečeno pesem.

Beseda je tukaj, izmučena, tiha, otožna. Kar bilo je v centru,

je daleč ob strani. Adijo, zbogom za vedno prastari spevi.

Zdrav razum je zagrenil blodnjak sladkih sanj.

Freud

Usodno znamenje utopljenih glasov

iz daljave, iz srepe blaznosti in odsotnosti,

neznansko samotno šepeta veter. Za našo vsakdanjost

pogrošen izdelovalec prividov

ponuja laž ali resnico za pravilen odgovor.

Izgon iz raja je verjetna dokončnost. Ta svet

ni ne razvidna jasnina ne zgolj privid, iluzija.

Preluknjana videnja sanj zacvetijo v nemoči,

deklica povesi glavo na prsi, ko izgovori

nespoznavno ime. Preganjanec skrije obraz v dlani,

sled išče ujetnik obzorja. Proces duha, slepeče

belo perilo odloženo obleži v temnem kotu

zatohle sobane. Enak sebi in drugemu,

odrasel človek sede kot otrok na tla. Genij praznuje

zapeljan od napuha in moralnih spoznanj,

svoja odkritja. Usta, pripravljena na laži,

se krivijo v grozi razkritega jaza.

Nekdo nas sprejema v naročje, nekdo nam ponuja laži,

v zraku visi trenutek edine resnice. Magične meje

so kakor na dlani pa vendar nedotakljive kot plašna žival.

Odsev

To nebo, ta neskončna prostranost, ta neizmerna

razsežnost duha. Da. Vem. Blesk svetlobe. In potem

trajanje. Vera v privid, v vonjave cvetlice, v nič

in v vse. Opevanje konca... brez konca in kraja;

navkljub vsem zagonetnim spoznanjem. Zmagoslavno

dvigniti glavo in reči - Nikoli zbogom. Nekaj podobnega

kroni, se v skriti misli ohranja, odpira zastrta vrata

in razbistri zamegljene poglede. Deček prislanja uho k prividu

daljne obale in čisto majhno drobno dekletce mu

poklanja šopek travnatih rož. Trenuten lesk odpira

neskončno razsežnost, ki znova in znova vabi v svoj objem.

Samotna duša prepotuje v hipu razdaljo tišine

in glasnih spoznanj. Na pisani poti se ustavi gospod

ali berač, cigan ali čisto navaden sodoben popotnik.

Potem se oglasi trobenta in dan v hipu preide v mrak.

Slabo prikrite želje izginejo v sanje, piščali noči

zaigrajo budnico zatajenim drhtenjem, napev

obudi nedotakljive razsežnoti smehljajočega razsikovalca.

Počasnost izdiha je nesmrtna sapa, je komaj začetek

ali zgolj obotavljiva nerodnost stopicljanja na mestu.

Tugo Zaletel

POSLANSTVO VRVOHODCA

Literarna znanost, ki bi se vendarle morala odlikovati s svojo humanistično naravnanostjo in odprtostjo, se pogosto pokaže v luči ene najbolj ozkosrčnih strok. Verjetno gre tukaj za nekakšno iz ljubosumja in iz strahu pred izgubo ugodnih pozicij porojeno cehovsko avtocenzuro. Cenzura v kakršnikoli obliki pa avtomatično postavlja pod vprašaj avtonomnost stroke. Težko bi me kdo prepričal, da imamo Slovenci zato relativno malo uspešnih pesnikov, ker smo na splošno netalentirani. Nekaj prav mračnjaškega pa vidim v tem, kako se včasih podeljujejo “licence” nekaterim pesnikom. Literarna stroka se pogosto obnaša tako oholo, da bi bilo nemara smiselno razmisliti o ukinitvi vseh državnih subvencij za potrebe te znanosti. Tisti, ki bi preživeli z lastnim delom, bi potem nemara smeli določati nekatere kriterije.

Ker pa tudi sam - v največkrat obojestransko nezadovoljstvo - na nek način pripradam stroki, sem pravzaprav v zadregi vedno, kadarkoli mi pride v roko pesniška zbirka ali katerakoli druga knjiga, ki bi moral o njej izraziti svoje mnenje. In nič čudnega torej, da se v takšnih situacijah pogosto sprašujem: “Je moje mnenje bralca, mnenje kritika, teoretika ali mnenje ustvarjalca”?

Zanimivo je, kako si človek z leti pridobi sposobnost hitrega gibanja skozi vso to potencirano shizofrenijo. A se kljub temu še vedno vsakokrat, ko javno nastopim s svojim mnenjem o knjigi, ubadam z vprašanjem, ali mi je uspelo vzpostaviti vsaj optimalno odgovoren odnos. Odgovoren v smislu poštenosti do avtorja, do stroke, do bralca, do samega sebe in navsezadnje tudi do knjige.

Tudi, ko sem prebral rokopis pesniške zbirke Zorana Pevca Zapisi pozabljenih, sem se soočil z omenjeno dilemo. Mislim pa, da je prav poezija tista literarna zvrst, ki vendarle dopušča nekoliko več asociacijskega prostora. Tovrstna bivanjska dimenzija pa že omogoča vsaj delno blažitev začetne zbeganosti.

Priznati moram, da so me v pesmih Zorana Pevca najbolj prijetno presenetile dosledno in suvereno v prostor postavljene pradavne izkušnje. Tudi tiste, ki so zaznavne še edinole na absolutno simbolni ravni. Te izkušnje pa v prostoru in v luči današnjega trenutka ne delujejo kot fikcija, ne kot spomin, pač pa zgolj in edino kot dejstva. Iz tega lahko potegnemo zaključek, da Pevčevo poezijo v prvi vrsti odlikuje trdnost. Pesnik namreč niti v enem svojem verzu ne zabrede v mlakužo resigniranega ugibanja in četudi je že po naravi vrvohodec, se giblje povsem zanesljivo. Če bralcu ob njegovem artizmu že zastaja dih, tedaj zastaja zaradi dovršenosti njegovega gibanja. Zoran Pevec je prav gotovo tiste vrste pesnik, ki se v svoji biti še kako zaveda pomembnosti poslanstva, in zato tudi manj pozornemu bralcu ne skuša podtikati kakšnih lapurlatističnih ekshibicij. Kar je vredno še posebne pozornosti, je dejstvo, da si avtor ne natika spačene maske hermetizma in esteticizma, kar pa ne pomeni, da so njegove pesmi preveč enostavne ali celo banalne. Ne, umetniški vtis, ki ga bralcu zapustijo te pesmi lahko mirno prištejemo med trajne estetske vrednote. “Zapisi pozabljenih” so pesmi, razumljive na nek za sodobno slovensko poezijo neobičajno priljuden način in prav to v bralcu vzbuja zaupanje. S tem, ko se je odrekel maskiranju, je Zoranu Pevcu pravzaprav uspelo vzbuditi zanimanje za nadaljevanje njegove “zgodbe”. To pa je že odlika, ki je v sodobni slovenski poeziji prej izjema kotpravilo.

TONE PAVČEK O CIKLU DEČEK V PESKU

Pesmi iz cika Deček v pesku so dvignjene v neko obredno skrivnostnost zavezujoče in dovolj razprte vsem, ki se jim hočejo približati. Sipkost peska in sinjost dečka pritegneta z glasbo, ki jo od nekod, morda iz sebe samega poznam.

AVTORJEVA BESEDA

Kadar človek govori ali piše o samem sebi, ponavadi težko loči med iluzijo subjekta in realnostjo objekta. Kljub temu ostaja sled, čistost sledi kot težnja k realnosti ali morda konec koncev k slepilu sledi.

Vsekakor se piscu prvenca ne prispodobi govoriti o “velikih stvareh”. Vse kar mora storiti je to, da poskuša pisati čim boljše pesmi. Mislim, da so moje pesmi „sled-spomin“, ne kot ostanek „nečesa“, temveč kot nekaj, iz česar poskušam razbrati razliko med preteklostjo in časom, časom, ki ponuja naša spoznanja in naša pričakovanja.

Morda bi za svoje pesmi lahko izbral misli o tem, da se vse začne v knjižnici: v knjigah, pisanju, citatih. Torej se nič ne začne, kot pravi Jacques Derrida. Samo drsenje ali izgubljenost, iz katerih ne moremo. Obstaja le beseda-pesem, ki potuje po sledi dejanskosti in se izgublja med iskanjem resnice, imaginarne podobe in poetične fantazije.

Mislim da predvsem v pesnitvi Deček v pesku razmišljam o pesmih kot o iskanju čarobnosti, ali morda o filozofiji, ki ne potrebuje “pokrajine” in o poeziji, ki je morda sled nekakšne umišljeno-resnične pokrajine. Postati del nečesa kar je v nas pa vendar ne obstaja – to je poezija.

Prisotnost pomeni biti tu, ne samo za oči. Iskati željo Drugega in misliti o skrivnosti naše želje.

Toda – kdo sploh lahko zadovolji želji drugega in obenem ugodi svoji želji?

ZORAN PEVEC

KAZALO

ZAPISI POZABLJENIH 7

Nepojasnjena malenkost 8

Zrcalni blodnjak 9

Dogodek 10

Oddaljena predmestja 11

Nevidni sopotnik 12

Privid 13

MM 14

Konture slepila 15

Gibalo prostora 16

Svetilnik 17

Pretiravanje 18

Zločin 19

Ples mask 20

Srečanja 21

Lepak 22

Portret 23

SKODELICA KAVE 24

Novice 25

Slutnja 26

Na klancu 27

Gospodična 28

Tišina 29

Neslutena podoba 30

Skodelica kave 31

Posebna tehnika 32

Pomislek 33

Nekakšen sij 34

Popotnik žalostnega videza 35

Naravne lepote 36

Gladiatorji 37

Skrivni hodnik 38

Modrost 39

Vse dobro 40

Pneumatica cabbalistica 41

Zaljubljenci 42

Ljubezenske igre 43

Svečnik 44

Akord 45

Elipsa 46

Kocka 47

Jutri 48

Kaplja 49

Obris 50

Kljuka 51

DEČEK V PESKU 52

BESEDE JUTRANJIH PREROKOV 65

BESEDE STRASTI 76

BESEDE SLEPILA 81

BESEDE PRAVLJIC 86

IZGUBLJENI čAS 89

Poslanstvo vrvohodca 93

Tone Pavček o ciklu Deček v pesku 98

Avtorjeva beseda 99

CIP – kataložni zapis o publikaciji

narodna in univerzitetna knjižnica, Ljulbjana

821.163.6-1

Pevec, Zoran

Zapisi pozabljenih / Zoran Pevec- - V Ljulbjani: Društvo za revitalizacijo literature, 1996

ISBN 961-6219-01-4

60029696

Vsesledje

Marko Novak

Artur Štern

Zoran Pevec

Fit media

C e l j e 2000

Marko Novak

ČRKE LUČI

JESEN

Vsaka jesen je malce žalostna.

Z listi, ki vselej odpadejo prerano.

S pozebo, ki polja, od dela radostna,

zapira v pokrajino osamljeno, zaspano.

Ko tja ven pogledaš čez polico

in vse tako dokončno se dogaja:

ne da bi kdo lahko ustavil ptico

tja za vetrom od tu odhaja.

Žalostna jesen. Vedno na robu štetja.

Kot bi takšna morala že tisočletja

skozi vekov nišo.

Ko človek si sezuje škornje in orodje skrije,

z rok si zemljo še za eno leto umije.

In se vrne v pradavno hišo.

NEDOKONČANI ČLOVEK

Ni lahko biti nedokončani projekt

nekega povsem neznanega boga.

Na svetu, za katerega ne veš, ali je sploh začet.

Ne veš, koliko njega je le zemlje. Koliko neba?

To neprestano iskanje, ki se ne konča.

To nenehno sebe dopolnjevanje.

Ko že misliš, da ta slika je že polna vsa…

pa je še zmeraj le vmesno stanje.

To hitenje, ta neučakanost. Ta strah,

da boš zamudil samega sebe.

Ta v duši bivanja preplah,

da ne bi večnost pozabila tudi tebe.

Ko se zdi, da se na kraju vse zaključi,

ne da bi našel tisto »pravo«.

Ko še sploh ne veš, kje so tvoji ključi,

se morda konča ti pot še pred odpravo.

Tako živiš iz dneva v dan

mit Sizifa tik pod goro odrešitve.

Slutiš, da je vse edinole dežela tam onkraj

in da ne najdeš tukaj končne izpolnitve.

HREPENENJE

Toda nek napredek se vendar kaže.

Četudi se nazaj vse vrača.

Nekaj vendarle gori, takrat ne laže,

ko vsaj enkrat se ti zdi, da se izplača.

Četudi še tako si majhen, človek,

imaš nekaj, kar še vse prostrano ti zavida,

kar ob kozarcu se ne daje na ulomek

tik pred drevesom končnega uvida.

Nekaj, kar venomer dodaja le k smislu.

Kar zato nikoli ne odhaja,

ko si jemlje v nesmislu

tisto skrivno, dragoceno, ki prehaja.

Ko za čas v večnem vlada, se ti zdi,

ta neskončni privilegij vrenja,

zaradi česar vse tako še ni,

kot tudi konca krhkega, ranljivega življenja.

BRZICE

Reka teče od zdavnaj že predano, zanesljivo.

Nič se iz nje ne izteče,

četudi pot te tvoje, človek, leče

tekla še tako bi prevarljivo.

Tu po njej hitijo le brzice,

ki za resnico ne vedo te struge,

kot ne vedo na starodavni veji ptice,

ali so iste ali vsakič druge.

Tečejo brzice, odštevajo si čase,

ko tečejo v reki same zase,

da svoj odtekajoči čas bi ulovile.

A v reki zdijo se, kot bi na mestu stale.

Kot da se ne izlijejo iz rečne žile,

v čas prenikajo te davne skale.

ZAGORJE

Srečo vedno najdeš za goró.

Potem, ko neuspešno si sledil odpravi

iskanje tistega, kar v duši tvoji je lepó,

le ko poti zasijejo dve v spravi.

Mar so res vsa ta iskanja v velemestu,

ta pohajkovanja, tavanja le, da ne najdeš?

Da za dan, ki te je spraševal, spet zajdeš.

Da se prebudiš le v domačem mestu.

Morda zato o velemestu se elegija zdi

najlepša pesem? O vseh teh zapuščenih cestah.

O teh spomenikih. O prevaranih nevestah.

O času in o tem, česar več ni.

Toda, kaj sem našel tu, v Zagorju,

ki je moji Ilirski Bistrici tako podobno?

V tem majhnem. Ob reki blizu. Ob pogorju.

Ki nikoli čisto ni oblečeno sodobno.

Morda le to česar nikoli v velikemu ne bo?

Kjer trpi v šipah človek sušo.

Morda le mali svet, to ozko in nizkó,

a polno, polno svojo dušo.

OB KONCU TISOČLETJA

Vsak dan, že od nekdaj, sonce za obzorja

se v večer potaplja in poslavlja v noč.

Z njim gladina tukajšnjega morja

v neznano globočino zopet se obrača proč.

Pa spet sonce milostno vzide iz noči,

da je zjutraj svetlo od vrnitve.

A tja se v mrak dan sleherni črní

in človek se sprašuje o smeri, dalji napotitve.

Se sprašuje, ki le delček je v celoti.

Ob vsej tej tisočletni gmoti,

kot zdaj utrinek tu, in že drugam.

Kam pelje, se sprašuje, pot, ki le naprej se zdi?

Kam, ko je že skoraj ravno tam,

pa vendar le v krogu se vrti?

TOLMUN

Za globino se voda mora umiriti.

Potem ko izvira še zelena,

jo je čez čas že modro piti,

kot bi za ocean bila že malce pridobljena.

V tolmunu je dno skrito.

V njem brezrobno ti ne bo

prekrije z globočino oko,

da vse tako v resnici zdi se umito.

A tudi globina je, ker enkrat gre.

Svoje telo za drugo da, da ne

v njej stoječa voda zasmrdi.

Kot bi bila globoka prav zato,

ker v sebi zajema vse poti:

ko je, bila. In zopet bo.

ČLOVEK IN SONCE

Človek in sonce. Na vsej poti.

Tako danes. Tako že od pradavnine,

dokler bo vzhajalo izza planine.

Dokler mu noč bo šla naproti.

Sonce z žarki odkriva

vse tja do vrat, do kjer večer lahko izda,

kar jutro vse tako še skriva

in kar nikoli noč z besedami ne da.

Včasih človek nima sreče,

kot predaleč bi od sonca stal.

Včasih blizu stopi, a se opeče,

kot bi v vročini sleči se ne znal.

Včasih pa je sam podoben soncu,

ko na nebu sije skozi oblake. –

Kot bi črnih lukenj zmogel presijati znake

v zvezde vselej tam nekje na koncu.

SVEČA

Najlepše sveča zagori v tèmi.

V kotu sobe se prižge izhod luči.

Ko zunaj dan pospravi z žarki vsemi,

se na svečo sonce preseli.

V tèmi sveči daleč se spusti

in duša mimo očesa ji sledi.

V njenem ognju je že tisto vse,

kar v tèmi ni še to, kar je.

Ta tiha moč je sveče sugestija,

a navznoter kot mogočna simfonija,

ko v tišini govori, da ni zaman.

Najlepše sveča v tèmi se iskri

skozi slepoto tukajšnje noči,

kot videla bi v večni dan.

OB OGNJU

Ogenj zdi se ne deli stoletja

ne trepetajoče, mrzle ure.

V njem kot bi plameni nespočetja

vračali na tisočletne ture.

V zubljih misli čez polena gre tišina.

Kam prasketa čez duše obroč

v žilah se odpirajoča noč,

ko se topi z voskom vsa sinjina?

V kakšno brezno davne mesečine

se človek potopi z odročnimi predeli,

ko se dveh ujamejo za hip oči?

Kako ob dotiku iskra šine!

Kako se razplamti v ogenj pranoči,

ob katerem smo nekoč vsi sedeli.

TRŽAŠKA ELEGIJA

Trst v poznem jesenskem popoldnevu.

Tik predno vzide čez zaliv večer.

Ko se valovi že rokujejo v pristanišču in mir

že raztovarja z ladje, kar nabralo se je dnevu.

Prsti starega, ki že od začetka odhaja,

praskajo fasade. Violine mili glas

rešuje tistega, ki se iz večnosti nahaja

tu, da mu telo pokoplje čas.

Sonce pa nenehno izvira – se izliva v morje.

a pred nočjo vsegá se zdi le en sam dan:

en dan človeka, mesta en sam popoldán,

ko tvoje je povsem bilo obzorje.

potem pa vsi okraski tega bleska,

vse, kar je v tem trenutku živo,

potonejo kot v zgodovino freska

nekega življenja – lepega, ker je bilo minljivo.

ČAS

Čas neprestano svet odpravlja,

okoli zemeljske osi ga kam seli,

nazaj da vztrajno se vse ponavlja

in nič da v celoti se ne ponovi.

Nikoli čas nas ne odreši.

Za njim nenehno človek le hiti,

da tisto, kar mu uide, reši

in s tem še to, kar ima, lahko izgubi.

Nekoč pa le spozna, da ne ostane

od dneva, razen tistih v ognju kurjenih oči,

ki od dela in od ljubljenja bile so neprespane,

a budne za vse dolgočasne dni.

Takrat, ko človek v srži svoji čas ustavi

in teči skozi sebe ga spusti,

občuti svojo dušo, ki se zdravi,

ko v večnem niti hip več ne beži.

JESENSKA REKA

Jesenska reka se počasi vleče.

To reka spodnjega je toka,

ko se pokrajina že izravnava in teče

na široko čas v hipu prediztoka.

Četudi k izlivu, teče zanesljivo in predano.

Komaj za kakšen meter svojo strugo

v tisočletjih menja z drugo,

ki sledi ji spet za dolgo, dolgo vdano.

V njej gre voda neverjetno mirno,

ko vali se v daljo skozi vas.

Niti en sam ven iz niza glas

ne zmoti to tihoto harmonije nepredirno.

Gre, kot bi bi bila prepričana v usodo,

da vse na koncu se izide

in brezskrbno gre s svojo vodo,

da z vsem že izlitim se spet snide.

POD ARKADAMI CELOTE

Pod arkadami celote, v luči novega tisočletja

samotni mislec se potaplja v uganko veka.

Bolj in bolj zanaša se na prste štetja

manj in manj o usodi ve človeka.

Mnoge poti so daleč že prehojene…

Številne diagnoze, formule izbrane,

džungle, tajge in savane prečesane,

le najbližje gore ostajajo še neosvojene.

Koščke odkrivamo, celota pa ostaja nedosegljiva

in vsa tista že od nekdaj vprašanja

(bodisi o počelih gibanja bodisi mirovanja)

so še vedno nič bolj vedna in rešljiva.

Okno za oknom v nedogled odpiramo

in vsakič se nam zdi, da se podajamo v nov svet,

kot bi ne vedeli, še enkrat spet,

da za seboj le starega zapiramo.

Mar vemo, kam se vrti kolo vsemirja

tako že tisočletja vsako jutro v noč?

Mar kdaj zvemó, kam nagibajo se črke brevirja,

od kje začetek sili daleč proč?

Pa nam je vsa ta nevednost v prid?

Ali nam neznanje slabša izid? – –

Ko na tem hrbtu ostaja teža kamnov in bremen,

ki ima že od nekdaj čisto svoj namen.

PLAMEN

Prsti sveče v tisočletjih še nepotešeni

listajo po knjigi, ki se ne konča.

V njem srečujejo že vsi umrli in še nerojeni

se brez oblik tu prepoznavnega sveta.

V plamenu vseh stoletij se objemajo telesa.

Vseh rodov. Še isti čas

od pravotline se odkriva iz dnesa,

ko se iz tème vrata odprejo v nas.

Se zdi, kot da ne gori

to linearno pot vse večjega napredka,

iskra, ki se vžge, da izgori.

In kot bi plamen od nenastalega sveta.

Ne od kaminov zemlje, ne od zvezd neba. – –

Temveč iz pokrajine brez pepela, brez kosti.

In brez začetka.

ROSA

O rosa! – Biser si v travi.

Po tebe se potaplja duša v občutek,

da preobrne v času si trenutek

v tisti neulovljivi in sanjavi.

V rosi ti stopalo gre še tišje

od utripa kril neslišno po planjavi.

In da ti ptice letajo še višje

je treba slečeno nebo imeti v glavi…

O, čas, ko bosi prsti dlan mladosti

štejejo in dan se ne oblači v rokavice,

ne drevesa zgubljajo v hosti.

O kraj, kjer petja izpuščene ptice

čutimo utrip v srcu biti. –

Ko najbolj smo, ko smo odkriti.

LUČ

Kakšno jasnino izgovarja luč v nôči

tam na grobu v objemu mraka.

Da se za hip ustavi potujoči,

ki mu že zmanjkuje zraka.

Je luč, če mu prišepetava noter,

da sad bo vsak obran.

Je luč, če je njegovi misli boter

smisel ta njegov vsakdan.

In četudi lučí je velikost bližina,

je še svetlejša, če sveti

z njo človeku pred očmi daljina.

Kot bi največja luč bila šele obeti,

da more daleč še od tu. In daleč po planjavi –

Tja proti svoji nezasenčeni svečavi.

Artur Štern

VAL KOREN

NIKOLIŠNJI ZAPIS

ZGODBA O NIKOLIŠNJEM ZAPISU

Kar se ne zapiše – kdo bi vedel,

ali se lahko še obudi,

tretji dan do črke ponovi;

ali pa izginejo sledi?

Kar ne piše, ali pač obstaja –

ali ga, če drug ne ve, sploh ni;

vse do konca se ne sporoči

– in je daleč izmed vseh vesti.

Zgodba ve, da je nekdo ustvarjal,

toda marsikaj pustil vnemar,

ne da bi končal katero stvar –

zrl je vzkipevanje utvar.

Kdor je šel za njim, pa ni bil lačen –

vselej je od njega shajal kruh,

čez prostranstva je veljal posluh,

misli pa nad vse tihoben duh.

Kdor ni uvidel, ta je našel slavo;

kdo pa vendar veličasten vtis

– stvarnik le še zre na svoj previs,

zgodbo, ta nikolišnji zapis.

POEZIJA

Poezija

je ranljiva.

TRIJE

v Ljubljani na novo leto

Kdo bi skušal misliti, da bomo v telem mestu.

Jaume, Katalonec. Finec Timotej. In jaz, doma.

Ne, na vrh z robá evrope je našló že tistikrat,

neke zime govor se je dvigoval v poletju.

Zdaj smo tu, vsi trije ali sto, če kdo opazi nas,

važno pa je, da nas ne, kot resno površinsko stvar.

Tega nisem bil pribijal, vendar bi opolnoči

vaju, svizca izprek kamnin, iz morja leva, kot le kaj

prvi želel zgrabiti okrog ramen, kot govori –

čisto nič na meni, crknjen hrošč in disko brez luči;

kot ozračje šepeta vso drugo barvo kakor last

– in že zdaj ob šestih voda v zraku seda na spomin.

Vesta, vendarle od zdaj, o tistem o sedanjosti,

kadar gre, se nadveliča – pač plehkoba, krava, slad;

toda v spanju vaju gledam, to je vek menda, ta hip

– pa naj stopamo na prvi dan, ki ni še skoraj nič;

malo manj, da ne brez zveze gremo vsi na cesto scat –

vesta, dasiravno spita zdaj, za prvi letov dan.

KARNEVAL

Staro mesto čara megleneč ovid,

žlahtno veje in trohnobno svoj zabris

koridorjev, vpetih med dvoteri zid,

in na tretji strani je vodén previs.

Mesto snubi maske in je sončen dan,

skrivane lepote skladba opoji,

roj živečih trup je rajanju predan,

zrak otaplja srh, in že se zvečeri.

Hlad zgosti strahove, kruši kamne iz lin,

iz rokavov uličic, izpod mostov,

tretjega rogà klobukov in temin

žanje žalospev komedijinih nosov.

Smešna groza krili, doktor sem pošast,

šarlatanski modrec, nikdar dorekljiv,

vendar pa zapeljem vašo skrito slast,

vsakdo je kaj kmalu večno neumrljiv.

AKADEMIJA

Tako si, stara sablja, našèl na venec, bot,

kjer lije kalna reka in sega podrtija,

nedaleč od ljudi si – v pogledih domačija;

nedaleč od razpotij stoji akademija.

Na zidu gori gnezdi rodbina sivih kavk,

prihod je nezastražen, zato pa vse bolj čuden,

odpreš in stopiš v halo, a prostor ni obljuden,

odpiraš tudi druge, nekdo je vendar buden.

Utihnejo glasovi, register zadoni,

naprave se vrtijo in mojstri v vsej obrti

popadejo učenci za voljo ter načrti,

zapadejo še k tebi, še toliko prezrti.

No, v sebi nosiš prostor za daleč hujši tek,

pri dnevu že poslušaš viole stare stroke,

prijatelj, in zdeluješ prehodnate oboke,

brez vsega gospodar pa za máhovne otoke.

Sobotno jutro v ohcet prigaja se vam pir

in tamkaj rdečelasa v prvem krogu jame,

na hrbtu si, samo še, da ogenj voz objame,

na hrbtu ogenj vrača prekletstva črne dame.

Poljubi vročekrvno, ne stari viti ples,

vse nič in samovedno izgubljaš to razliko

in čarne dni postaviš za črno belo sliko

in že v prihodnje veješ, izginjajoč v obliko.

BARCELONA

Kjer se rumeno rdeče sonce toči čez robove,

kjer maske gledajo z balkonov kakor divja obala

in kjer prehaja mir viharniške krvi v rodove,

stoji stoletje stara nezgrajena katedrala.

Ob nečloveški uri se razpre, živeča skala,

predstave preigravajo zasanjane svetove,

drhti skrivnost od usten v môči temnega zrcala;

zoreči dan v pojavljene nikolišnje zidove.

ZVAREK

Sneg je prekril letne čase in blatna dvorišča,

ceste, ves vid, ki se je s solzami daleč naužival;

dalje koprena vejoča vekovna dvorišča.

Ko sta hodila, mu je namenila svoj zvarek,

oljnat in poln plavajočih rastlin v steklenici,

kot indijanca sta vedela, kaj je tak zvarek.

On je po sebi pretakal strahotne sokove,

buril se je in menjaje se smrtno umirjal,

s čarom pa upal uvesiti vroče sokove.

Ona, mu sestra in sestra lisicam v gozdu,

ki pa je sama bila stvarnica vračevine,

sama je vedela dosti, kaj pride v tem gozdu.

Izza plitvin prvobitnega tam so prerije,

steze do tja so nevidne, skrivnosti popolne,

tisti z opojem edini prispejo v prerije.

Sneg je ponoči prekrival stotera čutila,

vsaka snežinka je legla na svojski odtenek,

zjutraj v viharju so spala, mogočna čutila.

MEJNI ROB

Pero poprime zlomek,

zanese star pečat:

nečesa ni za v sode.

In glej čezmejni par.

V življenju sem mejitev

načutil in slavil –

in zdaj ta dar rešitev,

kako povsem mejiv.

V življenju naj skeli

in naseljuje trte

pa tja do zgodb cedi

veljavo mejne črte.

Ko meja vse ločuje,

imena bližnji rod,

je čas za nočne sluhe,

da planejo čez rob.

Tako gre stara pesem

in sega najin rod

in spet in spet prepleše

stoteri mejni rob.

OBRAČUN PRI READINGU

Res z mečem jo junak konča,

s poljubom bednež mar,

je njena večja usoda smrt

kot gren in drugi čar?

Ne vsak, ne ubije je nihče –

že prej je mrtva stvar.

Nazadnje bo uvidel vsak,

da ljubljeno ni stvar,

poljub drži se meč vari,

ne nanj, a pred oltar,

stresuje in prekaša,

ubije le nikdar.

MAJ

Naj gre h koncu. Letos je najbližji, kakor vem.

Dal me je na piramido, prav na ostri vrh.

Pa sem bival in se mučil, potlej dotrpel.

Dosti je, za tobogan sem si jo, zgradbo, vzel,

pa sem šibal dol in gor v en čas – ker slast je srh;

ni višine same, venomer stoji na čem.

Bil je žužek, barve in oblike kakor krt.

Smešen je prišel, ko sem še bral, sem naokrog.

Kolovratil je po dlakah, kot bi bil vesel,

potlej sem pomislil, da morda ne bi trpel –

vanj sem pihal, a je kar ostal in bil ubog.

No, naposled je poletel. Tu je velik vrt.

KRI

Ob zlatem obredu se zmaje grotesken odpev,

ne, nisem te gledal, le v smešno zamišljen počivam,

vseena beseda, že zlunkovec, stričevski del,

natančno obvladam in branim ugled trdoživa;

že prej sem, saj veš, te v rokave, večino, zajel.

Kot vidiva, zdaj je vse tu, le ničesar pa ni,

vsi svatje bi dali besedo, ne stavijo pare,

ko ti izgovarjaš, kako je moj glas in oči,

je mir, toda čakam na čas, naj se končno ne zgane,

oba veva že, jaz nič bolj kakor ti, kaj je kri.

Povem ti gotovo ne, jasneje ti govoriš,

kako se dotik preigravo odkrade v neskončno –

nekoč je bil hrib in bil prednik zelenih oči,

ne tvojih ne mojih, a najinih, nikdar v obsodbo,

na poti stoletja si z mano zdaj ti, moja Kri.

OBLIKE V ŽIVLJENJU

Nabrale so se iz vsakdanjega življenja,

ko trajajo, nikoli niso prav presežne,

in ko minevajo, v spominu ne skelijo,

celo pričakovanj zares ne valovijo,

in vendar so, preproste, jasne in obrežne,

vseskozi tukaj, mimo znanega hotenja.

Pa so vsebine teh oblik kakor želenja

in segajo na čisto drugo stran kot sanje –

nič trdnih sporočil se iz slednjih ne prebija;

in z njimi se ne kosa niti domišljija,

saj jim nosilec že porašča v iskanje,

ki ga nanese vsak dan novega življenja.

BOGINJE

Nekoč niso lagali: so bitja brez stopinj,

med ženskami se, tu in tam, res skriva čar boginj;

med časom, ko vsebina pogubno je in ni

– nekoč – pa se zavest o tem do zadnjega utrdi.

Morda je vsaki ženski ob nekem času dan

med prste meč, viseča tehtnica na njeno stran;

med njimi je naposled neznansko več boginj,

morda nam v časih vsaka od njih določa smer stopinj.

A nekaj le jih pride nad enega moža,

med vsemi mu je tu in tam katera usojena,

medtem ko sam ne more, ne ve in ne sledi,

a one vladajo, izbirajo, kar se godi.

Lahko bi sicer rekli – le baba, kákšen bog –

če ne bi bil objem teh ustnic in napetih nog –

če ne bi bil prenašan v valovih skozi čas;

lahko bi jih uganjali, pa so valovi v nas.

Najhujše je pač tisto: ko mine, se poji;

med vsemi ni boginje več, ki jo nadomesti.

Medtem ko v mučno dolgost prirašča nova, in

najhujše le preide – zgine tudi ta v spomin.

Kar vstaja rdečelasa, je tod že stari svet,

med oble nordijske boginje bojevanj zajet;

med vzpetji med prameni minulo zeleni,

kar zadnja neverjetna irska boginja straši.

Nekoč lagali niso, poznali ne stopinj,

med te pa segajoča in zastrta dna višin;

med časi, ko vsebina verjetno je in ni,

nekoč obstane, bog ničesar, med boginjami.

GUELL

Čez nekaj let, ko zgodnji mrak polega nad vrtove,

ko stebri, stropi, mozaiki in čudna prebivala

postanejo lepo za vselej trmaste zasnove,

prijazno bivajo onkraj domačega portala.

Najboljši arhitekt dobi največjega rivala,

ta, zadnji med naravoslovci, mislec brez osnove,

izvablja vse prismuknjenejše rime iz brenkala

in zase in za svoje mačke izgraja vse gradove.

VAL KOREN

Želeli so ga v materinem rodu imenovati Val.

Iz očetove rodbine se mu je podalo ime Koren.

V redovih rodnega je stalo, česar ni bilo iz tal;

navzkrižno je vsebina nadpreroško rastla iz imen:

očetovnih oblakov je bil sin, po materi zemljan

– ločljivost pa je porazgubil, metež bil miru in strel,

postal nekdo, ki je preprosto znal vihar – biti vkopan,

od tam pa, kjer ni nič nenadno, se je lotil trdnih del.

Ljubezni ni preveč poznal, nad njo je le ves čas bedel –

o tem je kmalu vedel več resnic kot prejšnji strokovnjak,

in pisal nje in zgodbe, in od njih polagoma slovel;

od tega protislovja stran ga je peljal zahodni vlak.

A tistikrat je v zraku že bingljal naravoznanski rek –

v stotisočih se izoblikuje blaznež vendarle svetal –

kakor iskatelj je ta oni speljal svoj poizkus v tek;

le kje je zadnji okop pred griči – kje se le zvrtinči nrav?

Možakar si ga je seveda izbral kot vrhnji cilj vprašanj.

Z visokimi potezami je nanj polagal svojski vtis

in bival v času oceanu, dokler ni postal, svečan,

pred prvo točko izigravanja (kot dé prirodopis).

Utvarjal si pač ni, da bi mu Val Koren kot gorostas

duha le še ne znal prebrati iz sence skrivnih površin,

pa tudi upal ne načrtoval spoznati, kod že glas

moža s pogorij tiho ve o njem še zadnjo vseh globin.

Samo po tem doslednem zleganju nesmisla kdo spozna

kaméni dih norosti vrlega nikogar, ki naprej

poganja zgodbo dveh, in rast razkola se ne dokonča,

kot piše po snegovih: vzkrižem vzpon ne ugleda lastnih mej.

Naraščajoči vmesni nič je neizrisan naročaj;

in slednji se odžene, od koder prvi ravnokar ugre.

Podatkov ni, nihče ni preizkušen, vse je nastežaj.

Tako je Val Koren opravil z moro; da nihče ne ve.

SAMO TO

Vzpon, kjer je dno.

Sesedena višina.

Vedeti samo to.

Zoran Pevec

POD SILIKONSKIM NEBOM

MIGETANJE SKRBI

Tu je ta čas, priklanja se, prihaja

in izginja. V zapredku trajanja,

ločen od sveta, se kremži gospodar

navzočnosti. Bo čudež, bo ocean

z valovi prihrumel, bo zaznamovani

pustil znamenje, odtis spomina.

Ves buren hip je v slehernem drgetu,

s sledjo se lahen vetrič poigrava.

Daleč, blizu in še kje seveda,

hišni maček, v kotu, z mačko v klobčič

se prepleta, osamljen namrgoden mož

se sem in tja preseda, preklada

časopis, v skodelico dolije čaja

in prehaja v nič kot bleda kreda.

SIJ SLEDI

Po sledi, ki beži, beži v daljavo,

izginja blag spomin v zaprto dlan,

počasi list jeseni pada z veje,

počasi, leno, leze mrak v večer.

Tiho čas izginja za obzorje,

čaka na besedo, igro ali strast,

le hip ponuja nam lahko užitke,

vse drugo strah je, smrt, povešen glas.

Tu pozibava pesniška se rima,

otrok nasmiha se ji razigrano.

Samotno pismo naslov v sebi nosi

in nam odgovor vedno isti da -

nedosegljiva želja je v drugem,

zasidrana kot val sredi morja.

V MRAKU VEČERA

V mraku večera minevajo dnevi

in misli priženejo pesmi na dan.

Pisma odpirajo luknjaste zgodbe,

nekdo jih prinaša in nekdo drug

jim obrača pomen. Mi pa stojimo,

kot bi čakali na nekaj, česar ni,

tiho v temi spomina, tiho kot

nemi vsakdan. In morda res bliža

prikrito se tisto, česar nikdar ne bo.

Tako sami, pogreznjeni v neznane

obljube, strmimo v blede črke

in naš polblazen pogled je usmerjen

v blesk daljave, v nekakšne širjave,

katerim uganka določa privid.

MAJHNA KNJIŽNICA

Vrh stolpa utripa luč spomina.

Blizu, nekje, domuje prava smer.

V besedi odtisnjeno kraljuje

navdih moža, ki s črko v svojih

mislih blodi. Neštetokrat je vse

prebrano, na robu mesta,

v sivi majhni knjižnici in tu teži

začeta pot v neskončni mir.

V točki, kjer se križajo vetrovi,

kjer deški prst zariše krog,

ponavlja pesem svoj napev.

Ta kraj se s peskom meša v obalo,

na robu svet se v valovih maje,

a knjiga, knjiga spet obrne novo stran.

DUŠEČA MEGLA

Tu, kjer sedim, je kar dolgčas,

nikomur se nikamor ne mudi,

med prsti se dušeča megla hlini

in sploh odsotnost prevladuje.

Pogled čez ramo vržen vase zre,

brezplodne so besede, obtežene

s frazo, ocvetličeno domislico,

z zgodbo, ki privid preganja sem in tja.

Morda bi šel drugam, v vesolje, nekam,

kjer z zaprtimi očmi nevidno vidiš.

Potem opisal bi nestvarno stvarnost,

ki pač resnica je laži. Trpežno hlinil

bi radost in za vogalom pisal bi grafite.

Morda. A pravzaprav najraje tukaj ždim.

POD SILIKONSKIM NEBOM

Hiša, reka, kamen, razvejano drevo,

prostranost brez začrtanih meja,

blodnjavo mistična podoba

in kraj brez samotarja, pohabljenec

v nasprotju z iluzijami predstav;

vse to in transplantiran grešni jaz,

pod skorajda prosojnim silikonskim

nebom. A je svoboda trda kakor

diamant. Je v glasu oster zvok,

v njem čuti se vreznina. Iz nje visi,

kot pocejena slina, razvlečen dah

odsotnosti. Mož je spremenil spol,

ženska sledi mu v tem dejanju.

Pa kaj – stil pač občuti mali manko.

TRETJI ČLOVEK

Ko se zavemo, da gre za povest,

razkrinkana molčečnost hitro mine,

preplavijo nas prazni dialogi,

obsedeno strmimo v prvotno sceno.

Prvotna scena je bobnanje v tri dni,

parada za bledico slaboumnih,

je kričeče rabljena spoštljivost,

izdolbena v smrtonosno čuden čas.

Na bledih listkih v presledkih piše,

da videti se da mimoidoče,

ki rahlo sklanjajo se v pozdrav.

A, že ko prvi, drugi, tretji človek v ulico izgine,

in ko za njimi ugasne sled,

v stekleni sliki stekleni pogled.

MESTO

Pahljača ulic labirint razpreda,

mrak poplesuje v neonski svetlobi,

reka počiva popoldan v lenobi,

ob stolpnici drhti beseda bleda.

Vse je tu, a virtualno že odsotno,

meščan, ki nekaj kar naprej kupuje,

vedeževalka, ki v glavnem obupuje,

pozdrav, ki se nasmiha blagohotno.

Na pamet in po nareku čas poteka,

zaspano mesec opazuje svet,

megleni dim na nebu je prevleka,

prodorni žarek z njim v eno je sprijet.

Tu pa tam se množica v celoto steka,

in včasih ravnovesje je začaran cvet.

SLED MEŠČANA

Sled, ulica, pogled, spomin,

vse, kar se vsakomur dogaja,

morda je v znaku opomin,

teža obraza nas zavaja.

Podoba kaže nov okvir,

vse medomrežje zaokroži,

v ednino sklanja se obzir,

tuj tujec ga v pozabo zloži.

Meščan smeji se, kaže sliko,

na njej kaleidoskop želja

s svojo potrošniško obliko

iz prodajalne se smehlja.

Izkustvo niča daje piko,

potem pa konec priskaklja.

ČIPKASTI SPOMIN

(za Tadeja Zupančiča)

Recimo limerick je, list, drevo.

Čipkasti spomin se razprši.

Dvorišče je, ti, jaz in še nekdo,

po želji več nikjer nikogar ni.

Potem je tu mlad mož v tišini,

iz optične metafore zrcalo,

deček zapira vrata, se razblini,

v eno zlepi se, kar je ostalo.

Ostalo je zgolj iluzija

in veličastno zlo omame,

sled, ki sama vase se vpija.

Na koncu se vsak sam objame,

na dolgo pot poda se mimikrija,

v širni svet tihotnosti, osame.

PAPIRNATE TAPETE

(Milenij)

There is a land called Lost

at peace inside our heads.

Geoffrey Hill

Pripoved v bajko svetle zvezde nosi,

pogled usmerjeno drži se shojene

poti, kaplja dežja, majhno veselje,

trepetavi glas. V sobi slika v okvirju,

na njej odstrnjen pajčolan pokaže

smiselno nesmiseln prizor -

oseba a sedi v fotelju, ob njej stoji

telo brez jaza, prismuk morda,

morda le maska, virtualni skeč,

v kamnu znanci brez obraza

in ženska s sklonjeno glavo

izgleda, kot da teži jo bivši čas,

ki nosi ga s seboj spomin boga.

Oseba be – z njo angel onkraj vsega biva.

Puščoben hrib na njem podoba,

ki jo spuščeni veter prebudi.

V dolino skotali se skala;

popotnik, ki strmi v dno stopala;

korak naprej-nazaj zaganja se v pešpot.

Meščan iskreno namiguje

na letnice in na imena,

vrezana v stene pradreves.

Potek zgodbe se odvija,

kot ko po žilah teče divja kri,

in ko pred vrati deklica

se v nedolžnosti spozna.

Hladne dlani objemajo znamenja,

ki jih zapuščajo sledi vseh dob.

III

Teater, temno rdeči sedeži povsod.

Ura določa čas, igranje krajša pot,

ki vleče se v razgaljen molk,

razkosan na nepredvidena dejanja –

sfinga ne razreši vseh zablod.

Nesrečen stik in pozlačen sijaj

platnic, skoraj izmišljen lik,

razdalja podaljšana v samoten krik.

V slepe navade čemijo gledalci,

ta čudni svet se deli na dva dela,

v enem je pesem zapeta v dvoje,

v drugem ničvrednež na vlogo, v igri,

preži. Trdno in tuje se tukaj potuje,

blazno in smešno naenkrat v glavi kljuje.

Ženska pada na kolena

za njo angel mlad stoji,

kot da prosi jo, naj vstane,

namiguje nekaj ji z roko.

Motiv spominja na zvestobo,

bogve kateri bog jo še pozna

in kje pravijo je luknja v svetu,

ki takšni zgodbi se poda.

Prazni nič ne loči znaka –

misel od besede čudne,

nihče ne ve povedati, zakaj

vse v ljubezni se poraja,

ki vztraja, ko je že konca kraj.

Sled ljubice potuje skozi ogledala.

Oči so polne pustih sanj,

zažigajo omamljeno glavo,

soparen veter, v vrh dreves

požene par se zapuščenih ptic.

Mine dan, hlad zastor razprostre,

na ustnicah obstane laž,

svilena ruta pada z vratu,

preteklost se v nestrpnost slači.

Posmeh ne sliši prav nič več,

kot noč izginja presenečenje,

v en glas brni spomin moža,

ki misli manj, kot riba sred morja.

No, videz si obeta, kar obetati se da;

tu kroži brez črke in besede pismo.

Izvir vsega, lobanjski šiv sredi

votline, v skrinji skrita skrinjica;

predal odprt, v njem spomini,

na steni sled papirnate tapete.

Preroške blodnje, razcefran pogled,

knjiga, pod ovitkom bleda prva

stran, na njej zastrt obris pozabe,

razprte črke lastnega imena.

Preštevanje preštetega, preprost

poklon poljubni situaciji.

Dvojni čas, mladost zelenega spomina.

Človek zapre oči, pisava zgasne,

svetloba hodi nekaj tisoč let,

v dlani življenjska črta se zamakne.

VII

Je slika, fotos je, spomin pozabe

in nekdo na vrhuncu stare slave,

ki zaspi v noč, tema zastane.

Levo zgoraj je z zvezdico označen

hip, ki kar naprej stoji ob vsem,

kar je odsev minulih let.

S čelom skoraj se dotikata obraza,

eden črn, drugi bledo bel.

A, nič čuditi se ni letom,

naj prasketajo v kotu, temne sence,

vonj stoletij jih zaznava,

melanholija sloke oblike,

nekaj pesniških izlivov,

na pol vstran obrnjene oči.

ČRKA

Zasopljeno poskuša gledati

sanjavo, zveni in včasih poje

o milosti, ki se blešči v daljavi,

ki izgine preden se pojavi,

navzgor v nebesni prostor plane,

pade v temino, v čisti nič,

v del besede se potuhne,

zapiše v divje se plamene,

v pusti čas, ki se utrne v slepo

ulico sintagme in vse smeje

z bremenom shojene poti prešine.

fonem, brljivka smisla, nagačena

podoba, kristalno čisti spev

popolnoma vsakdanjih drobnarij.

RAVNOVESJE

Glej, polovičen greh, podobno je

kot roke pol ali po podobi napisane

v spomin utrte pol besede;

nič, le proga nezarisane menjave –

tu, tam… vseeno. Zadošča zgolj preroška

dlan in prava mera dobrega spomina.

Telepatija, znamenje, izbrisan plan,

dotik vsakdanjosti, ponarejen pozdrav.

Je le trenutna bolečina, ko mine,

vse izgine, svet ukrivljenost zravna,

napihne se v peno, ki kipi in spet upada;

ah da, v resnici razprostrto ravnovesje.

Le človek sam, v lastnem dvomu krili,

nekje med tihim nebom in zemljo.

OPAZOVALKA SENCE

Na roko je naslonjeno dekle,

bogve kaj misli, kam s pogledom zre,

ob mizi, kjer sedi, je belo pismo,

v njem spomin morda, morda le klic želja.

Svetlobo stiska črn obroč okrog

stvari, ki spijo v mrežastih dotikih,

žmrkanja zvezd utrip jih le zazna.

In je tišina, dnevu blizu drugi dan,

nad pismom je razprta dlan.

Umišljen čas hiti, v skladnost gresta

hip in skorajda beseda cela,

napisana, kot je zapisan glas,

nekje na sredi med vrsticami

v senci trepetavega duha.

Marko Novak (ilirska Bistirca, 1967): pesnik, magister prava (ZDA), doktorand prava, sodni tolmač za angleški jezik in prevajalec, esejist. Živi v Ljubljani. Prve objave pesmi v letu 1993. Nastopa na literarnih večerih po vsej Sloveniji in v tujini. Pesmi in eseje objavlja v najpomembnejših slovenskih literarnih revijah. Pesniški prvenec – Ocean v kaplji, 1998.

Artur Štern (Ljubljana, 1965): veterinar, magister medicine, doktor biologije. Nekdaj znanstveni raziskovalec in univerzitetni predavatelj, zdaj svobodni literat. Utemeljitelj metabiologije – esejist (Altruizem, 1996; Metabiologija, 1997; Metabioigra, 1998), kolumnist, romanopisec in poet (Dolina lepotic, 1992).

Zoran Pevec (Celje, 1955): ekonomist, slovenist. Objave pesmi – vse pomembnejše literarne revije pri nas. Pred leti edini predstavnik Slovenije, na srečanju pesnikov republik in pokrajin, v Kosovski Mitrovici. Tretja nagrada na natečaju za Evropski mesec kulture v Ljubljani za pesem Mesto (prevod tudi v angleščino); kasneje prebrana še na podelitvi Župančičevih nagrad. Pesniški prvenec – Zapisi pozabljenih, 1996.

KAZALO

Marko Novak

ČRKE LUČI

JESEN 3

NEDOKONČANI ČLOVEK 4

HREPENENJE 5

BRZICE 6

ZAGORJE 7

OB KONCU TISOČLETJA 8

TOLMUN 9

ČLOVEK IN SONCE 10

SVEČA 11

OB OGNJU 12

TRŽAŠKA ELEGIJA 13

ČAS 14

JESENSKA REKA 15

POD ARKADAMI CELOTE 16

PLAMEN 17

ROSA 18

LUČ 19

Artur Štern

VAL KOREN

NIKOLIŠNJI ZAPIS 21

ZGODBA O NIKOLIŠNJEM ZAPISU 22

POEZIJA 23

TRIJE

v Ljulbjani na novo leto 24

KARNEVAL 25

AKADEMIJA 26

BARCELONA 27

ZVAREK 28

MEJNI ROB 29

OBRAČUN PRI READINGU 30

MAJ 31

KRI 32

OBLIKE V ŽIVLJENJU 33

BOGINJE 34

GUELL 35

VAL KOREN 36

SAMO TO 37

Zoran Pevec

POD SILIKONSKIM NEBOM

MIGETANJE SKRBI 39

SIJ SLEDI 40

V MRAKU VEČERA 41

MAJHNA KNJIŽNICA 42

DUŠEČA MEGLA 43

POD SILIKONSKIM NEBOM 44

TRETJI ČLOVEK 45

MESTO 46

SLED MEŠČANA 47

ČIPKASTI SPOMIN 48

PAPIRNATE TAPETE

Milenij

I 49

II 50

II 51

IV 52

V 53

VI 54

VII 55

ČRKA 56

RAVNOVESJE 57

OPAZOVALKA SENCE 58

AVTORJI 59

CIP – kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-194

NOVAK, Marko, 1967

Vsesledje / Marko Novak, Artur Štern, Zoran Pevec

Celje: Fit media, 2000

ISBN 961-6283-05-7

106877440