13/07/2002

Avtodom prevzamem Celju v zgodnih jutranjih urah, s kupom pojasnil in navodil. Ko doma zložim in preverim vso opremo, ugotovim, da napajanje 220 V ne dela. Kmalu odpravim napako. Sprva zgroženi nad prostornostjo, kako pet ljudi preživeti 14 dni na tako majhnem prostoru, kam s prtljago, kolesi in vso silno hrano, ki smo jo nameravali odnesti s sabo, pa še prtljažnik na strehi vozila je zlomljen in so ga odstranili. Zadnji nosilec je namenjen samo trem kolesom. Nekako nam uspe dva kolesa spraviti v vozilo, v prostor prtljažnika. No ja, čez dan bo že, zvečer pa bodo šla kolesa ven, da se lahko uredi na tem delu dodatno ležišče. Nekako smo se uspeli vsi vkrcati v naš novi dom, kjer bomo preživeli naslednja dva tedna in veselo na pot proti Italiji. Pred prehodom meje v Sežani še dotočimo gorivo, izmenjamo par besed s starejšim parom iz Španije, ki nam navdušen zaupa, da je doma prav tam, kamor se mi odpravljamo, v Sierra Nevadi in nadaljujemo proti Benetkam. Kmalu ugotovimo, da je tank za gorivo preluknjan, ali pa avto troši neverjetno veliko goriva. Ivek pripomni, da to sploh ni čudno, ko pa imam tako težko nogo. Izkaže se, da tank ne spušča, kljub veliki porabi goriva, pa je spodbudna povprečna hitrost, ki se je na avtocesti gibala med 100 in 120 km/h. Pot nadaljujemo v smeri Verone, Milana do Torina, kamor prispemo v poznih nočnih urah. Prodajalke ljubezni ob torinskih ulicah poskrbijo, da se nam v hipu preneha dremati. Za Torinom nadaljujemo proti Francoskim Alpam. Vso pot nas spremlja močan dež in okoli 3 ure zjutraj prispemo v Briancon, kjer utrujeni zaspimo.

14/07/2002

Tudi jutro v katerega smo se prebudili ni bilo nič bolj obetavno od noči, zopet dežuje. Kmalu redki sončni žarki spodbudijo v nas veliko željo po kolesarjenju in osvajanju prelazov. Za ogrevanje smo si izbrali prelaz Col d'Izoard s svojimi skromnimi 2360 m n.v. Sonce je postalo kmalu le želja in dobršen del poti nas je kar dobro opralo. Temperature le nekaj stopinj nad lediščem nam niso vzele poguma in končno prispemo do t.i. »Napoleonovega zavetišča«, kjer nam prijeten gašperček, čaj in šilce domačega žganja ogreje prezeble kosti. V zavetišču srečamo skupino angleških kolesarjev, ki prav tako kolesarijo po francoskih Alpah, si izmenjamo par besed, izkušenj, zaželimo srečno vožnjo in se spustimo v dolino. Tukaj smo izvedeli za zanimivo turo, ki jo priporočajo in vsi navdušeni sklenemo, da jo opravimo ob drugi priliki. Od Ženeve do Nice, 700 km, 18 prelazov in preko 10000 m višinske razlike. Super! Po spustu se Peter izkaže kot dober kuhar, makaroni in golaž nam potešijo lačne želodce. Veter, dež, oblaki in megle, ki so se vlekle po okoliških hribih, premočena garderoba in slabi obeti za naslednji dan, nas prisilijo zapustiti Alpe in nadaljevati proti morju. Vožnja v smeri Gap-a mimo čudovitega in turistično zelo obiskanega jezera Lac de Serre Poncon preko Aix-en-provance, Arles, Nimes, Montpellier do Perpignon-a. Vso pot nas spremlja oblačno vreme z močnim vetrom. Odločitev je bila pravilna. Ker je se je ura že približevala polnoči se približno 200 km od španske meje odločimo za prenočevanje. Spanec je bil rahel, saj nas je močan veter pozibaval, kakor da bi bili na stari barki.

15/07/2002

Ura je 4 zjutraj. Veter uporno premetava našo hiško na kolesih, nekateri poskrbijo za »malo nočno glasbo«, jaz pa ne morem spati. Kot magnet me vleče misel »Viva Espana«, usedem se za volan, pa »ajd« po gasu. Okoli 6 ure prečkamo Špansko mejo. Predviden postanek in ogled Barcelone zaradi slabega vremena preložimo na povratek. Tarragona, Valencia, Alicante in ker je že skrajni čas za opoldanski obrok se odločimo za postanek na plaži Santa Pola in kopanje v španskem morju. Po kopanju v onesnaženem morju in neurejeni plaži smo bili vsi enotnega mnenja, da tukaj ne bi dopustovali, pa četudi nam bi kdo ponudil brezplačni all-inclusive paket. Močan veter, ki tudi tukaj ni pojenjal, nam je omogočil, da smo lažje prenašali vročino, saj želje po kopanju v morju ni imel nihče več. Razočarani, a podkrepljeni s kosilom, ki nam ga je zopet pripravil Peter nadaljujemo vožnjo. Kljub temu, da nobena od naših avtokart ni nakazovala na avtocesto do Granade, pa smo bili presenečeni. Preko 200 km »non peaje« (brezplačne) avtoceste v smeri Murcia, Lorca, Granada. Razgibana avtocesta nas pripelje do višine 1130 m. Po več kot 1100 km prebitih v avtu prispemo ob 22 uri v glavno mesto Andaluzije. Parkiramo na razgledni točki nad mestom. Prekrasna nočna panorama in glasba iz lokalne radijske postaje, ki prav takrat predvaja znano pesem »Granada«, kakor dobrodošlico prav nam namenjeno, vse to nam pričara občutke ob katerih ne ostanemo ravnodušni.

16/07/2002

Prebudimo se v čudovito in vedro jutro Granade. Sončni vzhod, ki tukaj precej zamuja in naše oči uprte v pogorje Sierra Nevade, naš tako želeni cilj. A ker bi bilo greh izpustit ogled mesta in njegovih znamenitosti, se po zajtrku najprej odpravimo na ogled Alhambre (ar. rdeči dvorec), dvorca mavrskih vladarjev v islamskem stilu iz 13. in 14. stoletja. Dopoldan mine v ogledu tega čudovitega zgodovinskega kompleksa. Nisem vraževeren, a sem se spraševal, ali se morda moji pesimistični občutki pred odhodom na pot morda ne uresničujejo. Pri povratku, spustu iz Alhambre, me je namreč zapeljal pogled na panoramo mesta, pločnik, ki tamkaj ne bi smel biti in padec je bil neizogiben. Ker sem bolj pazil na mojega novega cannondala in fotoaparat okoli vratu kot nase, so bile posledice in oguljena koža na roki in nogi večje kot bi sicer bile. Dežurni medicinec Marko je oskrbel poškodbo in me prisilil k mirovanju. Bolj kot bolečina me je skrbelo to, ali bom naslednji dan sposoben za tako zahteven vzpon. Popoldan preležim v pisanju vtisov, medtem ko ostali del ekipe nadaljuje z ogledom mesta pri 37 stopinjah celzija. Nekateri se v večernih urah odpravijo na kratek ogled ture s kolesi, Peter pa nam že pripravlja vse potrebno za naslednji dan. Pozno zvečer v prijetnem hladu »pade« dogovor za naslednji dan.

17/07/2002

Vstajanje tokrat v zgodnjih jutranjih urah. Nekateri se bojijo vročine, a sam bolj hladu, ker moje mišice in kolena takrat ne delujejo najbolje. Hahaha. Na pot se odpravimo v trdni temi in sončni vzhod opazujemo okoli 8 ure na višini skoraj 2000 m, nakar prispemo do olimpijskega naselja na 2075 m n.v. Sledi obvezno fotografiranje in ugotovitev, da je za nami komaj polovica poti. Obvezen energetski napitek in tablica čokolade, da bomo lažje nadaljevali. Naše oči uprte v Pico Veleta. Tako odmaknjen se nam zdi. Ugotavljamo, kje poteka cesta in le redek promet uslužbencev, ki se v teh jutranjih urah odpravljajo na delo, nam da slutiti, kje vodi pot k vrhu. Lepo speljana cesta se vije po obronkih gore. Na višini ca. 3000 m prispemo do informacijskega središča in zapornice. Od tu dalje turiste proti vrhu prevažajo z minibusi. Za kolesarje ni ovir pri prehodu. Zadnji višinski metri so precej naporni. Čutiti je utrujenost, redek višinski zrak in tudi sonce že močno pripeka. Cesta postaja sčasoma slabše vzdrževana, pa tudi oznake z nadmorsko višino izginejo. V tolažbo se vrh, Pico Veleta vse bolj približuje. Ko smo že mislili, da nam je cilj tako blizu, pa cesta nenadoma zavije okoli gore in vijuganja noče in noče biti konec. Po kamnitem kolovozu prispemo na cilj. 3398 m nad morjem, najvišji prelaz v Evropi, cilj je dosežen in klub utrujenosti, nam nasmešek zaigra na ustnicah. Žal na vrhu ni ničesar, kje bi se lahko okrepčali, zato pa je malica iz nahrbtnika toliko bolj dobrodošla. Obvezno zgodovinsko fotografiranje s slovensko zastavo, odpeta himna in solze sreče v očeh. Uspeli smo! Izmenjamo nekaj prijaznih besed s skupino španskih kolesarjev, ki se nam pridruži v veselju, se kratko odpočijemo in spustimo v dolino. Med potjo opazujemo čudovito pokrajino. Res krasen pogled, ki si ga želimo trajno vtisniti v spomin. Da bi bilo zadovoljstvo še večje se v poznih večernih urah osvežimo v morju. Motril je od Granade oddaljeno le borih 70 km in v njegovi okolici tudi prenočimo. Počitek je zaslužen.

18/07/2002

Privoščili smo si dolg spanec in se po zajtrku odpravili naprej ob obali. V obmorskem mestece Adra se oskrbimo z najnujnejšim. Življenje v toplem sredozemskem mestu se še ni prebudilo, ko nas pripekajoče sonce dodobra razdraži in odločimo se za jutranjo kopel v toplem morju. Vožnja do Barcelone po avtocesti je zdolgočasena, je pa zanimiva pokrajina. Del poti od Motrila do Murcije je posejan z ogromnimi kompleksi rastlinjakov v katerih gojijo zgodnjo zelenjavo in so ob tem letnem času prazni. Bolj kot se bližamo Barceloni pa rastlinjake zamenjujejo nasadi pomaranč in oljk. V kraju Torredembarra si na čudoviti plaži privoščimo kratek počitek in morsko kopel. Res krasno letovišče. Tokrat smo bili prijetno presenečeni nad čistočo in urejenostjo, a je za čuda zelo malo gostov. V Barceloni zavijemo proti severu in se po nekaj kilometrih odločimo za prenočevanje.

19/07/2002

Po zajtrku si ogledamo bližnji Monserrat. 1124 m visok hrib s samostanom v Kataloniji z benediktinskim samostanom iz leta 880 z znano »črno Marijo«. Po ogledu se odpravimo proti Pirenejem v smeri Andorre. Glavno mesto Andorra la Vella leži na višini 1050 m. Le s težavo se prebijemo po ozkih in prometnih ulicah, kjer zaradi nižjih davkov vlada prava nakupovalna mrzlica.. Iz glavnega mesta kolesarimo do Port d'Envalira. Prijetno speljana široka vijugasta cesta nas pripelje do višine 2408 m, nakar sledi spust na Pas de la Casa, kjer na višini 2085 m prestopimo mejo med Andorro in Francijo. Prekrasna zelena pokrajina in pogled na dolino je fascinanten. Sprehodi, pozimi smučanje, termalni vrelci, meni se je zdelo idealno za kratke počitnice v bližnji prihodnosti. Preko prelaza Col de Puymorens nadaljujemo v smeri Perpignan, kjer si ob reki Carol privoščimo kosilo in počitek. V poznih nočnih urah prispemo v Marseille in se v njegovi bližini na urejenem počivališču ustavimo za počitek.

20/07/2002

Jutro! Presenečenje, žal neprijetno. Spanje je trajalo malo dlje kakor običajno. »Kaj je narobe z Igorjem, da danes spi do 7 ure?«: se sprašujejo ostali člani odprave. Sam sem ponavadi bil precej bolj zgoden in pravi »gnjavator«. Kmalu ugotovimo. Omamljeni od uspavalnega plina, ki so nam ga nepridipravi preko noči spustili v avto, vlomljene ključavnice in kar nekaj predmetov, ki smo jih pogrešali. Dokumenti, denar, kreditne kartice, stvari ki so nam jih pokradli, nas kmalu dodobra pretresejo. Srečo smo imeli, da nepridipravi le niso dosegli vsega, a so nam vseeno ubili vso voljo v nas, pa tudi brez dokumentov nismo mogli nadaljevati poti. Tako bomo predvideno kolesarjenje po Franciji in Švici nadaljevali ob drugi priliki in takrat ponovno pripravili kratek zapis. Morda izkušnja več za ostale, ki se odpravljate na potovanje. Varno in zdravo kolesarjenje vam želimo vsi skupaj.

Zapisal : IGOR