Seminarska naloga iz

pedagogike in andragogike

Vloga vere pri mladostniku

Matej Kavšek, 3. letnik

Teološka fakulteta Ljubljana, 22.11.2001 mentor: dr. France Škrabl

Vloga vere pri mladostniku

Uvod

Mladi, ki jih označujemo kot normalne, predstavljajo danes vse bolj vase zaprt svet. Brez čustev so in nezadovoljni, brez motivacij in spodbud; tako so brezbrižni, da upravičeno mislimo, da želijo le v miru živeti. Njihovo nelagodje pa prikrivata neprisiljeno vedenje in neurejenost. Včasih pa se zgodi, da nam svoje težave le zaupajo. Svet mladih zelo radi opazujemo zelo podrobno. Vse hočemo vedeti o njih. Ponavadi ob tej naši radovednosti doživljamo razočaranja. Javna občila poročajo o mladih s številnimi protislovji. Nekateri postanejo narkomani, drugi bi radi živeli kar najdlje v družini, eni bi jo radi zapustila, drugi se ukvarjajo s športom, nekateri imajo glasbene stolpe, videorekorderje, računalnike in seveda internet, da so čim bolje povezani s svetom. Postavlja se mi vprašanje, kakšno vlogo ima ob vsem tem vera? Kako danes govoriti mladim o njej? Trdna vera je danes zaklad, verjetno le maloštevilnih ljudi. Nekateri mladi ne uspejo osebno osmisliti vere, ki so jo prejeli kot otroci in jo danes zavračajo. Naj navedem podatek, da se v Sloveniji na cerkvenem področju udejstvuje manj kot 10 odstotkov mladih. Nekateri so zelo malo slišali o Kristusu, veliko pa jih je povsem zgubilo zavest o pripadnosti Cerkvi. Ravno ti sodijo med brezbrižne, oddaljene in celo sovražne do vere.[1] Vsako leto znova opažam kako veliko otrok zapusti verouk po prejemu svete birme. Mislim, da niso samo oni krivi, da se to zgodi. Najprej so za versko vzgojo odgovorni starši. Ta se začne že od malega, jaz pa bom danes v prvem delu naloge predstavil, kakšna naj bo verska vzgoja v družini, ko so otroci že v odraščanju.

Vloga staršev v veri mladostnika

Najpomembnejše je, da starši spremljajo vero otrok, z njimi verujejo in se o verskih vprašanjih z njimi tudi pogovarjajo. V dobi odraščanja se mnogim zdi, da je vera tuja in nestvarna, potem, da je v cerkvi dolgočasno ipd. Pogosto so tudi zelo napadalni, ko sprašujejo o Bogu, potem zakaj je potrebno moliti, češ da nimajo nič od tega. Starši morajo biti ob tem zelo pazljivi, kako bodo reagirali. Če se bodo začeli z otroci prepirati, jim to gotovo ne bo nič koristilo, ampak bo povzročilo pri otrocih še večje sovraštvo do vere. Zakaj pride do takšnega razmišljanja? Prvi vzrok za tako spremembo je dozorevanje samo. Otroci hočejo biti čimprej odrasli in se rešiti vsega, kar bi jih še zadrževalo v otroštvu. K temu spada tudi otroška vera, ki si jim zdi zastarela, hočejo spoznati nekaj novega.[2] Mladostniki se ne zadovoljijo več z vero, ki so jo dobili od staršev in od doma. Radi bi imeli svoje ideje tudi na tem področju. Včasih zapadejo v dvome in se tega prestrašijo. Seveda še obiskujejo zakramente in imajo interes za religiozne stvari. Na splošno lahko rečem, da so dobri verniki. Če pa pogledam globlje, so oni vendarle še iskalci. Iščejo verske modele in vzore, toda v okolju, v katerem živijo, najdejo malo takih modelov. Mladostniki so očarani nad Jezusom in njegovim življenjem, sprejemajo ga kot ideal življenja in čutijo, da bi bil prav On lahko velik življenjski model. Toda kmalu lahko pride do težav, ker tako velikega ideala ne morejo uskladiti s svojim življenjem in posebno ne z življenjem odraslih, ki jih poznajo in svojih staršev. Zato ostaja vse nekako oddaljeno in se podaja na dvotirno življenje: eno so verski ideali, drugo pa je vsakdanje življenje, ki je ponavadi drugačno od predstav, ki jih ima mlad človek. Tukaj je seveda velikega pomena veroučna skupina, če je res živa in če so njeni voditelji dovolj pozorni in občutljivi na religiozno problematiko in težave in odraščajočim pomagajo pri njihovi prvi samostojni odločitvi. Če imajo tukaj mladostniki pozitivne izkušnje, si bodo seveda izbrali takšno smer v življenju, ki ne bo izključevala religiozne razsežnosti.[3]

Kako mladi doživljajo svojo vero?

V naši verski kulturi se ljudsko pojmovanje duhovnosti navezuje predvsem na krščansko prakso, na pogostost zakramentov, na posebno in včasih herojsko življenje "duhovnih" posameznikov, svetnikov in svetnic, tistih, ki živijo včasih celo zelo radikalno po evangeliju.

Mladi so danes zelo težko pripravljeni, da bodo sprejeli takšno vrsto duhovnosti. Mnogi odklanjajo krščansko prakso ali pa so do nje brezbrižni. Seveda je pa tudi jasno, da ne smemo prezreti duhovnosti in celo "svetništa" mladih. Nasprotno, prav mladost je primerna za različno izbiro v kakovosti. Če nam v mladosti ne uspe osvojiti vere, bomo morda celo do konca življenja ostali brez nje. Mladi so iskalci in v tem iskanju se srečujejo z najrazličnejšimi sodobnimi vplivi in mnenji. Nočejo zbujati vtisa, da so nevedneži, težko pa vse, kar slišijo, v sebi duhovno prebavijo. Mladi so od pubertete dalje poklicani, da izoblikujejo svojo istovetnost v soočanju z vsem, kar je izraz družbe, v kateri živijo. Priznam, da je pot dozorevanja težavna in da jo prehodijo v negotovosti svoje mladosti, ko še nimajo izoblikovanih trdnih izhodišč za življenje. Sposobnost soočanja je prvi cilj, ki ga je treba doseči, da se duhovni predlog vcepi v dovolj svobodno mladostno osebnost, ki je že sposobna kritične presoje zunanjih vplivov. Tako se oblikuje mladostna osebnost v izmenjavi osebne zgodbe mladostnika in kulture, v kateri živi. Mladi se napotijo po poti duhovnosti ob vsaki svobodni izbiri, ki prispeva k oblikovanju njihove krščanske mladostne istovetnosti. Ta se izraža v vsakem pritrdilnem odgovoru življenju in pristnim človeškim vrednotam ter postaja jasna, ko se te vrednote porajajo iz vere.

Mladi gradijo svojo krščansko istovetnost tedaj, ko sprejmejo Kristusa za svojo osrednjo vrednoto in izhodišče. Jezus Kristus ni preprosto ena od mnogih vrednot, ki se kot možnost sooča z drugimi vrednotami: je popolnoma pravilno, objektivno, osrednje in odločilno izhodišče, sposobno okrog sebe ponovno organizirati vse postopke za osebno graditev.

"Mislim, da ni nič lepšega, nič globljega, prijaznejšega, bolj možatega in popolnega, kot je Kristus," je napisal Dostojevski.

Mladi kristjani se navezujejo na življenje in proglašajo Jezusa Kristusa za Gospoda življenja. Ne skrivajo glave v pesek, ne živijo v oblakih. Nihče ne more biti kristjan in se s tem odpovedati polnemu človeškemu življenju. Njihova vera se vključuje v življenje in jih tako dela sposobne, da so kos družbenim razmeram, ki so ponavadi do vere sovražno razpoloženi. Ko sem bil na duhovnem kapitlju frančiškanske mladine v Našicah na Hrvatskem, sem bil zelo presenečen, kako so bili ti mladi veseli in polni življenja. Skoraj vsi zastopniki so bili mnenja, da je potrebno to, kar se naučijo pri srečanjih, tudi dejavno živeti.

Pot mladih v življenje je navdušujoča in gotovo vključuje velike vedrine in iskrene ter globoke radosti. V mladosti se v krščanskem življenju dobro počutijo, z lahkoto premagujejo težave in celo herojstvo se jim zdi enostavno. Mladi so spretni in brez predsodkov, zato je veliko stvari zanje enostavnih. V poznejših letih se težko vrne pogum za dejanja, kakršna so značilna za mlada leta.

To še ne pomeni, da je dosledno krščansko življenje mogoče brez "plačanih računov". V sebi in v okolju mladi pogosto doživijo odpor. Tisti, ki niso pripravljeni na spopad in boj se ne morejo napotiti po zahtevni poti krščanskega življenja. Možnost, da bi našel globlji smisel življenja, ima samo tisti, ki ne zaupa pretirano vase in ne živi sebično, ampak je pripravljen žrtvovati življenje v zaupanju v Boga in v žrtvovanju za svojega bližnjega.

Mladi kristjani vztrajajo in se borijo, da bi jih ne prevzel čar površnega, da bi jih zapeljale že določene izbire, da bi rekli "ne", ko je treba, da bi dosegli duha blaženosti. Prodirajo globoko v razmere, da bi odkrili skrite resnice; življenje se jim odvija v iskanju božje volje.[4]

Kako mladi gledajo na Cerkev ter vpliv veroučnih skupin na vernost mladih.

Vera obstaja v Cerkvi. Mladi pa to zelo težko sprejemajo. Ponavadi imajo kakšne slabe izkušnje z duhovniki ali škofi in se jim tako podre cel sistem verovanja. Mladina in Cerkev sta vabljenji k medsebojnem razumevanju in dialogu, ker ima srečanje z Jezusom Kristusom v Cerkvi poseben pomen. Prava vera dozoreva v krščanski skupnosti, v stiku z verniki, brez Cerkve bi bila vera mladih in odraslih zelo revna. Če nismo soudeleženi pri življenju Cerkve, smo daleč od kraja, kje lahko izkusimo dar odrešenja. Nihče ni bolj primeren kot Cerkev, da s pojasnili, začenši z evangelijem, zadovolji iskanje in potrebe mladih. Če mladi pripisujejo pomembnost življenju, ki ga želijo živeti v polnosti, je Cerkev tista, ki jim oznanja Gospoda življenja, njegov vir in pomen. Cilj Cerkve je med drugim tudi evangelizacija mladih, ki jim je najbolj verodostojna podoba Cerkve tista, ki se kaže po njihovih prijateljih. Odnos mladih do življenja je drugačen od odnosa, ki ga imajo odrasli. Vemo, da jih pri razumevanju in sprejemanju vere pogojuje krščanska kultura.sodobna elektronska civilizacija proizvaja "avdiovizualni" tip mladine, ki ne razmišlja logično, ampak dinamično in intuitivno. Cerkev bo z veliko težavo prodrla v svet mladih, če oni ne bodo prevzeli naloge, da evangelizirajo svoje prijatelje. Le tako jim bo Cerkev prenehala biti tuja in jo bodo sprejemali kot nekaj povsem naravnega. Mladi se morajo nujno zavedati apostolskih obveznosti svoje vere.

Vera dobiva v cerkveni skupini svoje najprimernejše okolje in raste z medsebojno izmenjavo novih dozorevajočih prepričanj. V družbi, ki o krščanskem življenju sodi površno, neumno in brezbrižno, je potrebna priložnost za skupno soočanje z verskimi vprašanji in skupno doživljanje nekaterih vrednot. Če mladi tega ne bodo storili skupaj, kar sem že poudaril, bodo težko našli pot do krščanske vere in jo v polnosti uresničili, njihovo versko življenje pa bo kmalu zbledelo. V nekaj letih bodo anonimni kristjani, ki bodo živeli popolnoma ločeno od krščanske skupnosti.Noben kristjan ne more sam doživljati svoje vere.

Cerkvena skupina nam omogoča, da vero doživljamo skupaj z drugimi, da se z drugimi zavzemamo, da bosta skupnost in izkušnja v skupnosti vidni. Skupina pa je cerkvena, ko je z njo duhovnik, prvi pričevalec o vrednotah, ki se porajajo ob potrebi po skupnosti. On na prijeten mladostni način s pomočjo zakramentov povezuje mlade z Bogom.[5] Naj navedem podatek, ki ga je objavil Branko Cestnik, duhovnik, ki je zadolžen za pastoralo mladih v mariborski škofiji, kaj mladi pričakujejo od duhovnika. Mladi od Cerkve pričakujejo in na duhovniku najbolj cenijo, da se rad druži z mladimi in da zna biti prijatelj vsakemu človeku. Zaradi tega bi moralo biti veliko pastoralnih delavcev, ki bi spremljali mlade v raznih dejavnostih na župniji in zunaj nje.[6]

Prazniki in vera mladih

Kristjani doživljamo življenje kot praznik. Zato bi rad še napisal, kako doživljajo mladi svojo vero preko praznikov, ki jih skozi celotno cerkveno leto ne manjka.

Sreča, radost, veselje in praznik so značilnosti krščanstva po meri mladih. Glasba, igra, šport in vsakdanja radost sestavljajo vzdušje, v katerem mladi radi živijo krščansko življenje. Žal pa tega ne doživljajo vsi. Nekateri se bojijo praznovanja in radostne opojnosti. Za nekatere je praznik mogoč le v cerkvi, zunaj nje pa kot da se nič ne dogaja. Mladi pa morajo občutiti v prazniku duhovnost, radosten način, s katerim potrjujejo, da je ves svet v božjih rokah, da je Kristus vstal in je torej mogoče, da življenje postane praznik. Ta je čas doraščanja, ker vedno predstavlja priložnost za zrelejše med osebne odnose, pospešuje sodelovanje in soodgovornost, ker se vsi čutimo vpletene. V prazniku izražamo svoje sposobnosti, ki jih nismo poznali, prepoznavamo naše vire in ustvarjalnost, bogatimo v skupni vernosti, ker krščanski praznik odkriva in izraža vero, ki se v nas razvnema.[7] Mladim je potrebno razložiti, kaj je cerkveno leto ter kakšen je pomen praznikov. Mnogi mladi doživljajo veliko versko in bivanjsko krizo, ki se kaže v ne zanimanju za verske obrede, v odklanjanju in predvsem zanemarjanju nedeljskega in prazničnega evharističnega slavja. Zelo pogosta težava je v tem, da jih moti prisotnost pri nerazumljivih obredih, ki se jih udeležujejo neznani verniki. Zato čutijo potrebo, da se v cerkvi shajajo s prijatelji in se tako počutijo udobneje. Kateheti morajo z občutkom spremljati ritem dozorevanja posameznikov, biti pa morajo tudi prepričani, da so mladi sposobni radostno sprejeti trenutek srečanja, ki odlikuje krščansko ljudstvo. Duhovnik je poklican, da mladim razloži, kaj pomeni biti prisoten pri sveti maši, oni pa se morajo potruditi, da se tudi sami zavestno vključijo v evharistično slavje.[8]

Zaključek

Biti kristjan danes pomeni postati Kristusova priča. Radost in hvaležnost ob prejeti ljubezni sta tako izraziti, da v hipu čutimo potrebo, da bi vsem povedali, kako je bil Bog dober z nami. Mladi kristjani so danes poklicani, da postanejo oznanjevalci evangelija drugim mladim, ki Jezusa še ne poznajo. Dolžni so pričevati vrstnikom, darovati drugim vero, ki so jo prejeli in radost, da so našli smisel življenja.[9]

Da bi si lažje predstavljali, kakšno vlogo ima vera v življenju mladostnika, sem se odločil, da bom v tej nalogi predstavil rezultate ankete, ki je bila izvedena po vseh dekanijah mariborske škofije leta 1998. Anketa je imela naslov "Raziskava o veri mladih", vprašalnike sta pripravila Vinko Potočnik in Branko Cestnik. Na teren je bilo poslanih 3200 anketnih listov, nazaj pa jih je prišlo 1761. Jaz bom iz te ankete prikazal samo rezultate, ki se dotikajo verskega življenja mladostnikov. Pojasnilo: anketirani so bi samo tisti mladi, ki so dejavni v cerkvenih mladinskih skupinah ali gibanjih.

1. Spol:

1. moški 42,3 2. ženska 57,6

2. Starost:

1. 14-17 let 54,5

2. 18 do 21 let 31,3

3. 22 do 25 let 10,5

4. nad 25 let 3,4

3. Kako pogosti hodiš k verskim obredom?

skoraj vsako nedeljo 83,1

enkrat na mesec 9,3

za največje praznike 5,3

skoraj nikoli 1,3

4. Ne glede na to, da obiskuješ verske obrede, bi rekel o sebi, da si:

globoko veren 9,2

veren 76,6

niti veren, niti neveren 0,7

prepričan ateist 0,2

5. Kako pogosto moliš?

vsak dan 42,2

nekajkrat na teden 30,4

redko 17,1

le tedaj, ko sem v stiski 5,2

skoraj nikoli 3,5

nikoli 1,1

6. Kako pogosto hodiš na mladinska srečanja?

vsak teden 58,3

enkrat do dvakrat na mesec 24,0

še redkeje 4,5

zelo redko 10,7

7. Ali si član-ica kakšnega cerkvenega gibanja?

ne 79,0

skavtov 10,6

drugega 7,4

Vseh vprašanj je bilo 67. Jaz sem izbral vprašanje iz prve polovice, ki govorijo verskih dolžnostih kristjanov. Opazil sem, da se mladi imajo za verne, ko pa gre za osebno aktivnost mladih, sem ugotovil, da niso tako aktivni, kot bi lahko bili. V njih obstaja odprtost za aktivno delovanje, dati jim moramo priložnost za to ter jih spodbujati, da bi svojo energijo uporabili za dejavnosti, ki so v skladu s krščansko vero.

Literatura:

1. Bajzek Jože: Nemirno iskanje, sociološka raziskava: slovenski veroučenci 6. In 7. Razreda, Katehetski center knjižice Ljubljana 1992.

2. Cestnik Branko v: Naša družina, Maj 2000.

3. Klemens Tilman, Kako danes govorimo v družini o Bogu, MD 1975.

4. Škofija Maribor, Raziskava o veri mladih, marec 1998.

5. Vanna de Umberto, Mladi in vera, Katehetski center Knjižice, Ljubljana 1995.

[1] Umberto de Vanna, Mladi in vera, Katehetski center Knjižice, Ljubljana 1995 str.11-12.

[2] Prim. Klemens Tilman, Kako danes govorimo v družini o Bogu, MD 1975, str. 53-57.

[3]Prim. Jože Bajzek: Nemirno iskanje, sociološka raziskava: slovenski veroučenci 6. In 7. Razreda, Katehetski center knjižice Ljubljana 1992, str. 158-159.

[6] Branko Cestnik v: Naša družina, Maj 2000 str.26.