Prvi krščanski skupnosti misijon ni bil od zunaj naložena dolžnost, ampak je bilo to njeno življenje. Prvi kristajani so tako doživeto doživljali svoje krščanstvo, da o tem nikakor niso mogli molčati. Misijonskost je sestavni del prve Cerkve in njenega bistva. Njena najpomembnejša dejavnost je bil osebni stik, preko katerega se je širilo veselo oznanilo evangelija. Misijonari z svojim življenjem, ki je zgovornejše od besed. Ljudi pripravlja na te besede da jih sprejme, napolni jih z vsebino in okrepi z avtoriteto.
Vzporedno z rastjo krščanstva pa je živelo judovstvo, ki je dalo prvo podlago misjonu. Pomebno je bilo pričevanje in oznanjevanje v shodnicah, ki so postale prava središča propagande krščanstva. Kljub temu, da so se judje s svojim strogim monoteizmom uveljavljali povsod, je krščanstvo le našlo pot tudi k njim. Posebne uspehe je imelo pri skupini "bogaboječih", ki so bili simpatizerji judovstva in niso priznavali Postave, sprejemali pa so nekatere zapovedi, obrede, soboto. Osvobodili so se vezi lastne tradicije in očetovske vere ter s tem postali odprti za druge miselnosti. Njihovi nasprotniki so bili prozeliti, ki so se strogo držali judovstva in Postave in so bili popolnoma vključeni v judovsko skupnost. Kmalu je krščanstvo preseglo meje in postalo odprto za vse. Do tega pa je prišlo zaradi:

Zaradi vseh teh okoliščin se je razvil politični kozmopolitizem in verski sinkretizem. V tem času se je misijon razvil znotraj prostora, ki je že bilo kulturno obdelano. Misijonarji so za izražanje veselega oznanila uporabljali obstoječo kulturo. Zato se je tak misijon imenoval notranji- glasniki in prejemniki so imeli isti jezik, isto zgodovino in isto domovino. Poročila o takih misijonih najdemo v Apostolskih delih. Misijonarjenje pa ni bilo zaupano samo Jezusovim učencem, ampak tudi potujočim pridigarjem, ki so bili karizmatiki. To naročilo pa so dobili od Duha ali skupnosti. Značilnost the misijonarjev je bila radikalnost in uboštvo. Največji odmev so imeli na področju siro- palestinskega podeželja. Vendar pa je bil kljub tem misijonarjem vsak krščeni pričevalec. Kar nam kaže, da je šlo za priložnostno in neorganizirano misijonsko dejavnost. Ta dejavnost pa je bila tudi laična ker se je vsak kristjan čutil poklicanega za misijonarsko nalogo, ki jo je opravil predvsem z osebnimi stiki.

Kakšno je bilo njihovo oznanilo?

Oznanilo se je zgostilo na najbolj bistveno - in sicer na osebo Jezusa Kristusa in na dogodke pasjona. To so razumeli kot ukoreninjenje v življenje slehernega, kajti zgodili so se "pro nobi" in "propter peccata nostra". V nasprotju z antično religioznostjo so učili, da Bog išče človeka, da bi ga odrešil, kar je postalo osrednji element creda in misijonske dejavnosti.

2. stoletje

Kako so kristjani opravljali dejavnost pričevalca/misijonarja?

Zavedajo se da jih pogani pozorno opazujejo, zato jim morajo dati prvi dokaz, ki je pričevanje skladnega življenja. Polikarp jim naroča naj jim pustijo se učiti iz njihovega zgleda. V tem času je misijonska dejavnost predvsem v intenzivnem notranjem življenju, ki izključuje razdeljenost in sovraštvo. Gre za to, da se pokaže da med vero in življenjem ni neujemanja. Zato je v tem primeru bolj poudarek na pričevanju kot misijonarjenju- nedvomno pa je pričevanje prvi način misionarjenja.

Apologeti

V tem stoletju je skupnost vsem na očeh in začnejo nastajati prvi spisi proti njim. Eden takih je Kelz- ov spis Resnična beseda, ki je postal vir za vse kasnejše polemike. Nastal naj bi okoli leta 187. Književnost do polovice 2. stoletja ostaja brezbrižna do krščanske skupnosti. Od tedaj se je krščanstvo uveljavjalo tudi v omikanih krogih in apologeti so priče obrambne in propagandne dejavnosti krščanstva tistega časa. Justin, Atenagora, Municij Felix so čutili da imajo v lasti resnico. Hoteli so jo približati poganom. To so storili tako, da so iskali skupne temelje z njimi, uporabljali govorico, ki so jo razumeli. Uporabili so literarno obliko dialoga, kjer se obe strani trudita predvsem sporazumeti in ne obsojati. Podali so razloge vere s tem, da so pokazali da krščanski veri ne manjka razumnosti.
Delo apologetov pa je imelo tudi predhodnike:

To so temelji dela apologetske književnosti, ki je spoštovala in cenila vse kar je našla dobrega v poganskem svetu. Predelali so prvo kerigmo in jo preoblekli v omikan jezik ter razvili nekatere njene elemente. Iskanje stikov s helenizmom pa ni pomenilo zlitje obeh. Krščanstvo je ohranilo odločilne točke, predvsem zgodovinskost Logosa, stvarjenje "ex nihilo", vstajenje in odrešenje, ki je odvisno od božje milosti. Kljub temu, da se je priličilo tedanjemu okolju ni izgubilo svoje avtonomije.