Očetje in mariologija (Boštjan Jamnik)

Marija je razmeroma velikokrat omenjena že v Svetem pismu, malo pa vemo o njenem rojstvu. Tako so že kmalu nastali spisi, ki so opisovali to obdobje (npr. Jakobov protoevangelij). Po drugi strani pa lahko ugotovimo, da v prvih 2. stoletjih ni veliko besedil cerkvenih očetov, ki bi govorila o Mariji. Prva teologija je bila namreč usmerjena predvsem na Kristusa. Šele kasneje se Marija pojavi v različnih veroizpovedih, kjer je v odnosu do Jezusa vedno omenjena pod dvema vidikoma: kot mati in kot devica. Mariološki nauk, ki v temeljih izhaja iz Lk in Mt evangelija, se je moral vedno boriti proti dvema skrajnostima. Prva skrajnost je skušala zanikati Marijino devištvo (npr. ebioniti - Jezus se rodi Jožefu in Mariji), druga pa njeno materinstvo (npr. gnosticizem - Jezus se rodi navidezno). Pravoverni avtorji so se morali vedno boriti tudi proti asketičnim težnjam nekaterih avtorjev, ki so skušali pri Mariji poudariti predvsem njen ideal devištva, njeno čistost, zapostavljali pa so njeno materinstvo. V 2. stoletju poznamo tako kar nekaj cerkvenih očetov, ki spregovorijo o Mariji. Ignacij poudari njeno deviško materinstvo in se pri tem naslanja na izročilo. Justin prav tako poudarja deviško materinstvo, vendar si pri utemeljevanju pomaga tako s svetopisemskimi citati, kakor z grško mitologijo. Irenej izpostavi Marijino svobodno izbiro in s tem poudari njeno pokorščino v odnosu do Boga. Marija je v nasprotju z Evo poslušna žena in s tem nova mati človeštva. V 3. In 4. stoletju poznamo štiri vidike mariološkega razmišljanja. To so razmišljanja o Mariji božji Materi, Mariji kot devici med in po rojstvu in njeni svetosti. Naziv "theotokos", kar pomeni "bogorodica" so uporabljali različni pisci, prvi pa ga je uporabil škof Aleksander Aleksandrijski. Na Efeškem koncilu (431) so glede na izročilo sprejeli ta naziv, zavrnili pa so Nestorijev mariološki nauk. Tudi naziva "in partu" in "post partum" (devica med in po rojstvu) so priznavali cerkveni očetje. Vedeti pa moramo, da so bili nekateri cerkveni očetje zelo previdni. Ob radikaliziranju teh naslovov izhajata namreč tudi zmoti. To sta gnosticizem (navidezno rojstvo) in manihejstvo (zaničevanje zakona). Cerkveni očetje so morali tako uskladiti Marijino fizično materinstvo in njeno fizično devištvo. Marijino devištvo in materinstvo postane tako ideal za kristjana. Cerkveni očetje so tudi poudarjali, da Marija ni prejela svetništva v dar, temveč je bilo le-to rezultat njenega svobodnega in odgovornega odgovora Bogu. Ta njena svobodna volja in poslušnost Bogu se je pokazala že pri oznanjenju ter se je potem kazala skozi vse njeno življenje. Menih Pelagij je trdil, da je človek sam po sebi dober in da ga izvirni greh ni prizadel. To stališče je prevzel in poglobil škof Julijan Eklanski. Zagovarjal je brezmadežno spočetje. V nasprotju z njim pa je Avguštin zaradi izvirnega greha poudarjal Marijin izjemni značaj. Škof Julijan je podprl naravno dobrost zakona, zanikal je obstoj izvirnega greha in je tako postavil Marijo za zgled ustvarjanine, ki ni omadeževana z izvirnim grehom.