TEOF

Univerza v Ljubljani

VAJA za Ekleziologijo

RAZPRAVA o knjigi

Živeti iz poslednjih globin, Hans Urs von Balthsar

Jožef Kohek

Mentor:

dr. Bogdan Dolenc

Ljubljana: prosinec 2002

Predstavitev in razmišljanje ob: Živeti iz poslednjih globin: Šest prvin, ki jih je Kristus dal svoji Cerkvi ter Neznatnost Cerkve, H. U. von Balthasar

Pogled na Cerkev je danes prav tako pomemben kot je bil v njenih začetkih. Prav tako pa se že skozi celotno njeno zgodovino vleče neka dvojnost v razumevanju in pristopu do Cerkve. Gre torej za protislovje med pogledom na Cerkev »od znotraj« in pogledom nanjo »od zunaj«.

Cerkev namreč trdi o sebi, da je »polnost« tistega Kristusa, ki »vse v vsem napolnjuje« (Ef 1, 23). Hkrati pa Kristus ni le »glava Cerkve« (Ef 1,22; 5,23; Kol 1,18), temveč je tudi »glava vsakega vladarstva in vse oblasti« (Kol 2,10). S to trditvijo Cerkev zaide v nekakšno sredništvo: »z ene strani je Cerkev organizem, v katerem se Kristus uteleša na poseben in izbran način – zardi česar ji gre odlikujoče ime Kristusovega »telesa« -, z druge strani pa mora imeti in priznavati za svojo glavo tistega, v katerem ‘ima svoj obstoj vse’ (Kol 1, 17) in nikakor ne samo ona.« Torej z ene strani Cerkev upravičeno zavzema prvo mesto Kristusove »neveste«, po drugi strani pa se cerkev in z njo vsak kristjan zaveda, da je Jezus Kristus bil poslan na zemljo za odrešenje vseh ljudi in ne le nekaterih izbrancev (prim: Jn 3, 16). Zopet pa ne gre, da bi Kristusovo razmerje do Cerkve, kot njegovega telesa enačili z njegovim razmerjem do vesoljstva; »kajti s Cerkvijo ravna Kristus kakor s svojim lastnim mesom, ‘ga hrani in neguje’ (Ef 5, 29) in prebiva v njegovi celoti, medtem ko nad vesoljstvom izvaja le svoje vladarstvo«. Tako se ta skrivnostni vmesni položaj Cerkve precej razjasni: »V Gospodu Cerkve vlada tudi Gospod oblasti ter v Gospodu oblasti ima ves svet Gospoda Cerkve«. Kristjanu mora biti popolnoma jasno, da je Bog stvarnik vsega sveta. Zato neka svetobežnost ali govoriti, da je ta svet od hudega in ne vem kaj še vse, ni in ne sme biti naša drža. Povsem razumljivo pa je, da se trditev o sredništvu Cerkve veliko težje razume in pravilno tolmači »od zunaj» torej izven Cerkve.

Gospodovo razmerje do Cerkve, kot svojega telesa je tako skrivnostno, da »ga je komaj mogoče nekoliko odstreti od znotraj, iz sestave telesa. Od zunaj gledano – in tudi kristjan more kdaj gledati na Cerkev tako, kakor se mora izkazovati za oči sveta – ostaja Cerkev religiozno občestvo med drugimi religioznimi občestvi«. Cerkev si svoje enkratnosti in s tem razumevanjem same sebe kot »utelešenje Kristusove polnosti« ne sme razlagati kot svoje lastne polnosti, ampak samo kot »razprostiranje tiste polnosti, ki pripada njeni glavi« torej Kristusu. Prav tako pa si »Cerkev ne sme domišljati, da je potrebna glavi, če naj le-ta ima v posesti svojo polnost neprikrajšano v sebi. Karkoli Cerkev je in ima, vse to je vanjo izliti dar«. S tem ko pa zavestno in odgovorno sprejme dar ji je podarjena tudi sposobnost, da ta dar hrani in razvija. »Vse kar Kristus izroča Cerkvi, stoji pod zakonitostjo poslanosti« (na temelju poslanstva oziroma apostolata Cerkve): »Kristusov Sveti Duh, a tudi Kristusovo meso in Kristusova kri vse ji je zaupano zaradi tega, da bi se po notranje krepčala za globoko notranjo prešinjenost s Kristusovim življenjem (Ef 3 16-19) in da bi v notranji moči presegala sama sebe…« Cerkev bi torej brez samopreseganja v sebi sploh ne mogla imeti Duha tistega Gospoda, ki jo tako zelo presega v smeri k celotnemu kozmosu. Vendar pa kozmos nikakor ni Kristusovo »telo«, zato je tukaj apostolat Cerkve, ki naj, kot zapiše Balthasar »spravi tisto, nad čemer ima Gospod vladarstvo; tudi v prostor, katerega Gospod s svojim prebivanjem tudi prešinja«. Ta prostor neprestanega Gospodovega »prešinjanja« pa je Cerkev!

Cerkev se ne sme nikoli odreči določeni zunanji in notranji strukturi, ki jo napravlja spoznatno pred »glavo«, torej Jezusom Kristusom in seveda tudi pred svetom. Ti počeli edinosti, ki sta med seboj neločljiva, čeprav tudi ne moreta sovpadati mora Cerkev vedno skrbno varovati. Tako notranji oziroma »marijanski princip« Cerkev usposablja, da skozi vse čase ostaja resnična »Gospodova dekla«. Gre za notranje počelo, ki Cerkev in s tem mene, tebe, ki smo deli oziroma udje Kristusovega telesa – Cerkve »usposablja, da brez ugovarjanja in s prosojno pripravljenostjo, in ne le z nekakšno zlomljenostjo, sprejema to, kar ji podarja Kristus«. Toda Cerkev mora na sebi nositi tudi »petrinski princip« ali zunanje počelo svoje edinosti. »V moči tega zunanjega počela se Cerkev uveljavlja kot integrirano, celovito Kristusovo telo, ki se ne razliva brezlično v svet«, torej si ne dopušča, da bi postala ali celo bila razumljena zgolj kot neka družbena struktura, kot zgolj nekakšen družbeni pojav, ampak se predstavlja kot posebna edinost ali bolje enota, ki je ni mogoče priličiti edinosti sveta. O (ne)spornosti teh principov ima svetno gledanje veliko za pridati. Tako npr.: razlaga zlasti petrovski princip »kot svetno teženje po oblasti«, med tem ko se nad marijanskim principom predvsem spotikajo druge krščanske skupnosti »kot prikrajševanje gospostva, ki ga ima Kristus kot glava nad svojim telesom«.

Oba principa seveda ne ostajata »monolitno izolirana, osamljena, ampak organsko prepajata cerkveni prostor: Petrovstvo razvija svojo enoto v takšnem mnoštvu služb, nalog in poslanstev, ki ostaja v njem zedinjeno; marijanstvo postane rodovitno izhodišče vsega skupnega teženja po svetosti, izhodišče za občestvo vernikov (communio sanctorum)«. Oboje počel, torej vsako na svoj način je, ki skozi vso celoto vedno znova vzbuja gibanja, ne k samemu sebi, marveč h Kristusu. To pa je tudi prvenstveno teženje Cerkve: voditi k Bogu.

Avtor v svojem delu zelo veliko razmišlja o, lahko bi rekel, ekspresiji Cerkve. Kako Cerkev razume sama sebe skozi zgodovino, kakor tudi kje je ali bolje v kom je njen cilj, o tem nam zelo dobro spregovori kar Balthasar sam: »Cerkev o sebi ve, da je hkrati edina nevesta in edino telo Gospoda nad vesoljstvom - in glede na to so vodila ljubezni, ki veljajo v njej, načelno tista, katerim se bo moralo ukloniti vesoljstvo bitij in njihove zgodovine. In tudi ve o sebi, da je telo in nevesta nekoga, ki področje njegovega gospostva sega daleč onkraj nje, tako da v svoji zemeljski obliki Cerkev ohranja nekaj predhodnega v smeri k tistemu, kar je dokončno Kristusovo kraljestvo in kar bo nazadnje Kristus ‘podvrgel Očetovim nogam’, ‘da bo Bog vse v vsem’ (1 Kor 15,24-27)…« Ter nadaljuje »Cerkev ne presega sebe le po zunanje v smeri k necerkvenemu svetu, sebe marveč presega tudi po notranje v smeri k še ne predvidljivi končni obliki božjega kraljestva.« Ta dvoplastnost oblike, kakršna pripada Cerkvi, določa tudi zavest vsakega posameznega kristjana in mu ne more biti odvzeta. Hkrati pa ta zavest vsakega kristjana ali bolje kar zavest Cerkve kot bi jo tudi lahko imenovali, ima svoj temelj v Jezusu Kristusu. Tako avtor govori o šestih prvinah, ki jih je Kristus dal svoji Cerkvi: »Duh, zapoved ljubezni, zakrament, sveta cerkvena služba, sveto pismo in izročilo, vse to je bistveno poroštvo…, enoumno kazanje na Kristusovo navzočnost pri nas in v nas, navzočnost po njegovem Duhu, ta Kristusov Duh pa hkrati s Kristusom ponavzočuje tudi Praizvir, od katerega vse prihaja in je vse storil – Očeta. Večno troedino božje življenje nam je podarjeno v teh znamenjih in izkazilih…« Kjer koli pa se dopusti, da eno od tega šesterega pade pa naj bo še iz tako prepričljivih razlogov, tam mora nastopiti zastoj. Kajti vsak vidik nujno že predpostavlja drugega. »Zato se nikoli ne smemo zoper enega s protestom sklicevati na drugega. Ne smemo se enega vidika tako držati, da drugi postanejo prikrajšani.«

Če se na koncu še enkrat ozrem na vprašanje kje je mesto Cerkve in s tem vsakega kristjana? Lahko mirno pritrdimo avtorjevemu odgovoru: »če se Bog absolutno angažira za ta več kakor sporni svet, moramo tudi mi živeti v božjem angažmaju«. Ali kakor zapiše Ignacij v svojih duhovnih vajah : »če vidim kako se Bog trajno vede v svetu kakor nekdo, ki upravlja utrudljivo delo, potem končno vem, česa se moram držati. Služabnik ni nad gospodarjem. Biti mora vesel, da se mu godi kakor njegovemu Gospodu.«