KARDINAL JOSEPH RATZINGER v knjižici Poklicani v občestvo (Današnji pogled na Cerkev) v  4. poglavju raziskuje bistvo duhovništva. Najprej predstavi težave, ki so se pojavljale zlasti pred in po II. vatikanskem koncilu, raziskuje duhovništvo v Kristusovem času in po njem, primerja novozavezno duhovništvo z starozaveznim in konča z najbolj smiselno podobo današnjega duhovnika.

BISTVO DUHOVNIŠTVA

Katoliška podoba duhovništva po tridentinskem koncilu in po II. vatikanskem cerkvenem zboru zaide v krizo in postane vprašljiva ˝od znotraj˝. To vprašljivost sprožita moderna protestantska teologija in eksegetske raziskave. Koncilska besedila pa niso dovolj prepričljivo osvetlila in utemeljila bistva duhovništva v novem položaju. Za popravek so si prizadevali:                                           1. Škofovska sinoda 1971

                                                2. besedila mednarodne teološke komisije 1971

                                                3. bogata teološka literatura

Ta besedila so skušala dajati nove odgovore iz poglobljenega branja Svetega pisma.

Problem je bil v terminološkem opažanju. Podoba duhovnika v 1. stoletju je temeljila na funkcionalnosti  in ne na sakralnosti. Službe so temeljile na oznanjevanju, služenju ljubezni med kristjani in na občestvenih funkcijah praktične narave. Zaradi tega je v pokoncilskem času nastopala teorija o krščanstvu kot o desakralizaciji sveta. To trditev sta zagovarjala BARTH in BONHOEFER (nasprotje med vero in religijo oz. o nereligioznosti krščanstva): ˝Samo vsakdanja ljubezen sredi profanosti sveta je bogoslužje, ki bi ustrezalo temu izvoru.˝

Takšno branje SP sloni na dialektičnem nasprotju med postavo in obljubo, duhovnikom in prerokom, kultom in obljubo. Postava, duhovniki in kult naj bi predstavljali negativni vidik odrešenjske zgodovine. Zato so v marksistični ideologiji z veseljem sprejeli takšno razumevanje, ki po njihovem sloni na osvoboditvi ljudstva izpod tiranije institucij. Luter pa je trdil, da je katoliška podoba duhovništva zanikanje milosti, odpad od Evangelija in odvračanje od Kristusa nazaj k Mojzesu.

Zato je bila v II. vatikanskem koncilu izražena potreba po opustitvi starih predstav o kultu in duhovništvu in iskanje svetopisemske in moderne Cerkve naravnane na profanost in funkcionalnost.

1.      Utemeljitev novozavezne službe: apostolstvo kot deležnost pri Kristusovem poslanstvu

Jezus se sklicuje na svoje neposredno poslanstvo od Boga oz., da v svoji osebi konkretizira božjo avtoriteto. Jezus je svoje naročili prejel od Očete in tukaj pridemo do paradoksa Jezusovega poslanstva: ˝Moj nauk ni moj nauk˝. Nič ni poleg Očeta, ampak je vse čisto iz njega in zanj. Temelj je v nesebičnosti, polni podrejenosti. Iz tega Jezus dobiva popolno oblast oz. ponavzočuje Boga samega. Ustvari novo podobo DVANAJSTERIH, ki po vstajenju preide v službo APOSTOLOV- poslanih. Njihova služba je v tesni povezanosti z Jezusovim poslanstvom ˝Kdor vas sprejme, mene sprejme.˝ - Mt10,40 ; Lk10,16 ; Jn13,20

Ker Jezus prejema vse od Očeta tako, da izniči sebe, morejo tudi apostoli prejeti vse po Jezusu, če se le odpovedo sami sebi   Jn5,9.30 ; Jn15,5

Nič, kar sestavlja apostolsko službo ni produkt lastne moči, a prav v tem niču je njihovo občestvo z Jezusom. Tak sistem je ZAKRAMENTALEN. Zakrament pomeni, da prejmemo vse po božji milosti, zato je tudi služba apostola in kasneje škofa zakrament, ker ni po lastnih zmožnostih, ampak po božji milosti. Pojem zakrament pomeni: dajem, česar sam ne morem dati. Nihče se ne more sam razglasiti za duhovnika, niti tega ne zmore Cerkvena občina s svojimi odločitvami, ampak je to absolutna poklicanost. Zakramentalna služba je torej izraz novosti Jezusa Kristusa.

2.      Apostolsko nasledstvo

To poglavje zajema dve poglavitni vprašanji

1.      Kako je bila ta služba sprejeta v apostolskem času?

2.      Kakšen je prehod iz apostolskega v poapostolsko obdobje?

1.      Evangeliji in Pavlova pisma kažejo na apostolat v izvrševanju. Npr. 2Kor5,20:  V Kristusovem imenu smo torej poslani, kakor če bi Bog opominjal po nas:V Kristusovem imenu vas prosimo, spravite se z Bogom.

To besedilo kaže na namestniški značaj in na značaj poslanstva apostolske službe, ki je umevan ko zakrament, torej oblast, ki prihaja od Boga samega in iz razlastitve samega sebe. Pavel pravi ˝Božji diakoni (služabniki) smo˝ in kliče v ˝službo sprave˝z Bogom, ki izvira iz Kristusovega darovanja na križu, ki je tudi v središčnem dogajanju sprave.

Zakramentalna oblast apostolov pa je specifična služba, kot v 1Kor4,1 kjer so apostoli opisani kot Kristusovi služabniki in oskrbniki božjih skrivnosti, hkrati pa so v 1Kor4,21 opisani tudi kot avtoriteta v odnosu do občine. Vse to pa nima nobene zveza z idealom pnevmatične anarhije. V apostolovem odnosu do občine se nadaljuje Kristusov odnos do sveta in Cerkve in ta je v dialoški strukturi po kateri prihaja milost.

2.      Ali obstaja apostolsko nasledstvo?

V Lukovi teologiji je apostolski naslov omejen na krog dvanajsterih. Poleg te so zraven še druge službe, ki nimajo čvrste podobe in imena (prerok, učitelj). Poleg tega so še naloge, ki se nanašajo na določen kraj. Nasledniki apostolov so škofje, ki pa se pri judovskih kristjanih imenujejo PREZBITERJI  (v povezavi z ureditvijo sinagoge), pri poganskih kristjanih pa EPISKOPI in poleg njih še DIAKONI (Flp1,1). Službi prezbiter in episkop naj bi bili vzporedni in dani od Sv. Duha in dosežeta svoj bistven lik šele v prihodu v poapostolski čas. Škofje dobijo tudi naslov PASTIRJI v Pavlovi oporoki Apd20,28 : ˝Pazite nase in na vso čredo kateri vas je Sveti Duh postavil za oskrbnike, da bi pasli božjo Cerkev, ki si jo je pridobil s svojo krvjo.˝

Kot Kristus morajo dati življenje za svoje ovce.

Služba prezbiterjev in episkopov je po svojem duhovnem bistvu istovetna s službo apostolov. To identifikacijsko dogajanje se razkrije v Pt5,1-4. Peter se označuje kot so-prezbiter. Celotna teologija apostolstva se prenese na prezbiteriat in s tem je osnovana novozavezna teologija duhovništva!

3.      Splošno in posebno duhovništvo – Stara in Nova zaveza

V kakšnem odnosu je Kristusovo naročilo v Cerkvi Nove zaveze  do splošnega duhovništva?

Kristjani ob krstu vstopijo v Izraelovo dostojanstvo in krst predstavlja novi Sion. Teologija Izraelove izvolitve pride na Cerkev kot novo božje ljudstvo. Cerkev kot celota mora biti božje prebivališče na svetu in prostor njegovega češčenja. Težnja je torej po razširitvi novega nauka toda s tem ne prekinitev s starim izročilom. Tako Kristus kljub svoji novi Cerkvi sprejema vase tudi celotem preroški lik Stare zaveze. Vase sprejema vse obljube v katerih je bila zgodovina naravnana nanj.

Ratzinger navaja JEAN-a COLSON-a:˝Funkcija duhovnikov je bistvena v tem, da ohranja ljudstvo v zavesti njegovega duhovniškega značaja in si prizadeva za to, da kot takšno živi, da bi z vso svojo eksistenco poveličevalo Boga

Misjonarski in dinamični značaj tega posebnega duhovništva je posledica prekoračenja Izraelovih meja, izvršenih v Kristusovem križu. Poslednji cilj novozaveznega bogoslužja in vseh duhovniških služb pa je , da napravi svet kot celoto za tempelj in daritev za Boga.

4.      Posledice za današnjega duhovnika

Novozavezni duhovniki morajo biti strukturirani kristološko. To pomeni globoko osebno navezanost na Kristusa – jedro priprave na duhovniški poklic.

Duhovnik mora: -    poznati Kristusa od znotraj, ga srečati in ga ljubiti

-         biti mož molitve in duhoven človek

-         v njegovem življenju ne gre za samouresničevanje in za lasten uspeh. Ne sme si iskati zanimivega in prijetnega življenja in prav tako ne občudovalcev in privržencev.

-         prepuščati se Gospodu

-         imeti ljubezen do ljudi, da jih rešuje in jim pomaga

-         IMETI LJUBEZEN DO CERKVE

Taka naravnanost je sicer v nasprotju z naravnim težiščem naše eksistence, a pokaže se, da nepomembnost lastne osebe osvobaja.

Papež Gtregor Veliki je dejal da bi se tudi sveti možje, ki so kot reke za zemljo, izsušili, če se nebi kar naprej vračali na kraj, od koder so prišli.