NAVZOČNOST ENEGA SAMEGA JEZUSA KRISTUSA V EDINOSTI CERKVE

1. Obe Jezusovi ustanovitvi in nujnost edinosti

Mnogovrstnost starozaveznega razodetja se je združila v eni sami, edini sklepajoči, a neskončno bogati božji Besedi, ki je Jezus Kristus. Ta je več kakor Jona (preroštvo), Sa­lomon (modrost), Mojzes (postava), To troje je v Kristusu vzvišena, neprotislovna enota.

Ta enota je izraz zveličav­ne božje volje za človeštvo in zato mora »ostati«. Cerkve ni ustanovil kot združenja s statuti, ampak on sam je hotel po njej trajno ostati na tem svetu. Lahko govorimo o dveh Jezusovih »ustanovitvah«: z ene strani evharistija, to pomeni, da učlovečena božja Beseda »ostane« na svetu v liku njegove podaritve svetu. Z druge strani pooblastitev Petra, da v krogu svojih apostolov pase Je­zusovo čredo.

Evharistija je samoizročitev učlovečene Besede svetu, obenem je tudi polnost vseh zakramentalnih znamenj. Cerveni očetje govorijo o trojnem Kristusovem telesu: Božja Beseda v Jezusu postane meso, nato pa se pod podobo kruha podarja kristjanom. Meso postane tudi v NZ, ki je sad Jezusove podaritve duhu in v Cerkvi, ki je njegovo skrivnostno telo. Za oskrbovanje Cerkve z zakramenti pa bo skrbel Sveti Duh. Jezus je svoji Cerkvi dal tudi navodila za določeno oblast, ki jo izroči apostolom s Petrom v sre­di. Gre za izredno zaupljivo samoizročitev, ker gre Cerkev v roke slabotnih in grešnih ljudi. Tudi tu bo Sveti Duh bedel nad oporoko, »on bo iz mojega jemal in vam oznanjal«.

2. Besedno-zakramentalna ustanovitev

Središčni zakrament je evharistija; raztrganje Jezusovega mesa in prelitje nje­gove krvi mu omogočata vso njegovo bogočlove­škost tako »utekočiniti«, da po delovanju Svetega Duha skozi vse čase in prostore postaja jed in pijača in jih spreminja v Kristusovo telesno enoto. Iz tega pa moramo tudi mi prevzeti logiko darovanja za druge. Jezusova podaritev je dvostranska: Bog se podarja svetu in verniki se podarjajo drug drugemu in Bogu v Svetem Duhu. Evharistija je torej središče ostali zakramenti pa postajajo poti in sredstva za dosego iste edinosti. Zakramenti so, utelešena beseda, zato ima Svetopisemska beseda vedno zakramentalni vi­dik. Ni knjiga poleg drugih, ampak je način Kristusove navzočnosti v Cerkvi in svetu: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje«; delujejo ex opere operato.

3. Ustanovitev cerkvene službe

»Zakramenti so vidna znamenja nevidnega delovanja milosti, katero ta znamenja pomenijo«, torej spada sem tudi cerkvena služba. Tu je sam posvečeni človek, tisti ki po katerem Kristus podeljuje svoje nevidne milosti. Kdor je prejel službeno oblast, je usposobljen za opravljanje bogoslužnih dejanj, po katerih nam Bog deli svoje milosti. Na prvem mestu je gotovo obhajanje evharistije in podeljevanje zakrame­ntalne odveze in delitev ostalih zakramentov; ohranjanje in oznanjevanje Kristusove besede in resnice ter za varovanje življenjske edinosti v Kristusu pa ponavzočuje enoto živega Kristusa, to pa so tudi trije vidiki službe; posvečevalec, oznanjevalec in pastir, ki so med seboj neločljivi.

Edinost pomeni, da je v Božjem bitju dovolj prostora, da »zedini vse kar je v nebesih in na zemlji«. Za to je jasno, da mora imeti Cerkvena služba, ki ustvarja to edinost, sama svojo lastno edinost, kar je vloga Petra in njegovih naslednikov. Pri papeževi vlogi ne gre nikakor samo za častno predsedovanje, ampak za oblast izrekati poslednje odločitve za vse verujoče. To papež vrši tako kot posameznik, kakor znotraj koncilskega zborovanja. Seveda pa ostaja onkraj te zemeljske vlo­ge nedotaknjena vrhovna Kristusova funkcija, na katero se sklicujejo vsi kristjani, tudi nekatoličani, vendar ti težko ohranjajo edinost. Katoliška cerkev pa je lahko zaradi Petrovega primata ohranjala edinost in svobodo pred vsemi zemeljskimi totalitarizmi in imperializmi. Cerkvena funkcija edinosti ni zasužnjujoča gospodovalnost, ampak služba kot način kako se Bog podarja človeku. Za Pavla je ta služba odvisna od Kristusa; kakor je izžarevanje odvisna od sonca. Cerkvena služba sama je zakrament, zato je neodvisna od vrednosti in nevrednosti nositelja službe.

4. Subjektivna in objektivna svetost

Ponavzočevanje Je­zusa Kristusa v njegovi Cerkvi in s tem sama božja svetost ima dva vidika, ki kažeta drug na drugega in vsak potre­buje drugega. Objektivno sveti so zakramenti in beseda: tu je Kristus navzoč in dejaven ne glede na to, ali ga ljudje sprejmejo ali ne. Sem  spada tudi cerkvena služba, kolikor je zakra­ment. Subjektivna svetost pa je življenje vernika, ki je sprejel božjo ljubezen in jo prenaša drugim. Zato ne smemo ločevati življenja (subjektivne svetosti) od institucije (objektivne svetosti), saj sta to le dva načina bivanja istega Duha.

V verujočem človeštvu je tudi točka absolutno popolne subjektivne svetosti in to je Gospodova dekla. Njena privolitev je ne­presegljiva prapodoba Cerkve, ki je bila izgovorjena, še preden je ob­stajal Jezus, ki je izvolil učence in med njimi odlikoval Petra. Peter, ki je nato znotraj vidne Cerkve oporna točka za celotno cerkveno službo Cerkve označuje točko edinosti za objektivno svetost Cerkve. Marija je Cerkev sama, Peter pa je le »služabnik vseh služabnikov«, torej pomočnik na poti k marijanski svetosti. Obe obliki svetosti, eksistericialna in službeno­zakramentalna, se imata za vse zahvaliti Kri­stusu in v vsem kažeta nanj.