7. poglavje: TRAGEDIJA NRAVNOSTI

Danes obstaja t.i. tragedija nravnosti, ki je tesno povezana s sodobno krizo katoliške dogme. Nanjo nas neprenehoma opozarja cerkveno učiteljstvo, tako je npr. na zborovanju škofov, predstavnikov komisije za verski nauk in škofovskih konferenc, v Bogoti kardinal Ratzinger prebral poročilo. V njem opozarja na vso problematiko Z sveta, predvsem pa se osredotoča na družinsko in spolno.

Kardinal trdi, da obstaja dolga vrsta problemov. Prvi je ta, da se je v sodobnem svetu pretrgala vez med spolnostjo in zakonskim življenjem, posledično pa se je prelomila povezanost med spolnostjo in rodnostjo. Če torej ločimo rodovitnost od zakonske zveze, se nujno sprevrže iz »blagoslova« v njegovo nasprotje, to je »grožnjo« ( npr. splav ), ki je nova »pravica« in nova oblika »osvoboditve«. Tako se je Cerkev v tem liberalno - radikalnem svetu znašla na razcepu: ali najde kompromis z vrednotami, ki veljajo v sodobni družbi ali pa ostane zvesta svojim vrednotam, ki edine ščitijo človeka.

V nadaljevanju kardinal govori o vzrokih za zavračanje okrožnice Humanae Vitae Pavla VI.. Eden izmed vzrokov je v tem, da so koncilska razmišljanja temeljila na enotnosti osebe in narave v človeku. Nova razvojna smer - personalizem, pa se je skušala uveljaviti kot nasprotje tega naturalizma, kot da bi človeška oseba in njene zahteve mogle priti v nasprotje z človeško naravo. Pretirani personalizem je tako zavedel nekatere teologe, da so odklonili notranjo govorico narave in so pustili spolnosti osebno voljo kot edino oporišče.

Drugi nesprejemljiv miselni sistem, ki se je ioblikoval po koncilu, je bil v tem, da so moralisti zatrjevali, da je moralo potrebno utemeljevati edino z razumom. Zanikali so enotnost SP, saj naj bi bila SZ preživeta, ker jo nadomešča NZ. Kardinal Ratzinger pa meni, da je za katoličane SP enotna celota, saj Kristusovi blagri ne odpravljajo desetih Božjih zapovedi. Prav tako pravi, da so za cerkveno učiteljstvo vedno obstajale neke vrednostne stalnice in smerokazi, ki se kažejo v povezanosti med Bitnostjo in Dobroto. Z neodvisnostjo in absolutnosjo razuma pa bi morali iskati neke nove smernice, saj moralne dolžnosti ne bi več koreninile v Božjem razodetju in v zapovedih.

Vse to je eden od številnih vidikov in dokaz, da lahko človeštvo zaide v najbolj samovoljne posledice, če pretrga svojo povezanost z Bogom. Človek si namreč nenehno želi, da bi postal stvarnik in gospodar samega sebe. Na koncu te naše človeške poti, pa nas vsekakor ne čaka raj na zemlji.

7.   poglavje: ŽENSKE, ENA ŽENA

Kriza nravnosti je po kardinalovem mnenju prav tako povezana z žensko in njeno vlogo. Odlok Kongregacije za verski nauk, ki je potrdila prepoved ženskega duhovništve v kat. Cerkvi, je podpisal Ratzingerjev prednik, sam pa je sodeloval kot izvedenec.

Krščanstvo ne pozna duhovnic ne v SZ, ne v NZ, ampak odpira ženski nov položaj in prostor. Kršč. prav tako ni »naša last«, ampak Božje razodetje in sporočilo, ki nam je bilo izročeno in nimamo pravice, da bi ga obnavljali po svoji volji. »Zato ne smemo spreminjati očenaša, v matinaša.« Nravna govorica dveh dopolnjujočih se spolov, je nravna govorica Cerkve, saj sta moški in ženska poklicana k dvema plemenitima ciljema. Oba sta večnostna in tudi različna. Ratzinger trdi, da so v tej družbi, kjer je ženska njena največja žrtev njene nove ureditve in vrednot, najbolj izpostavljene prav redovnice. Danes namreč, ko ženski krotijo, celo smešijo njeno vlogo in sposobnost, da ljubi, stoji ob strani, širi toplino in sočutje, vse to pa nadomestili s sindikalno - poklicno miselnostjo, se kardinal sprašuje, kaj naj počne taka ženska, če so dobesedno pometli z vsem, kar ji izrazito pripada.

Cerkev je ženskega spola, kar ni golo naključje, saj vsebuje skrivnost materinstva, zastojnskosti, kontemplacije in lepote. Proti krizi nravnosti, krizi ženske in Cerkve, nam perfekt ponuja rešitev, ki je aktualna bolj kot kdaj koli poprej in se skriva pod imenom Marija. Vrniti se namreč moramo k Mariji, če se hočemo vrniti k resnici o Jezusu Kristusu, Cerkvi in človeku, ki jo je Janez Pavel II. pedložil kot življenjski program krščanstva. Ratzinger skuša Marijino vlogo, ki daje kršč. veri uravnovešenost in celovitnost strniti v šestih točkah:

·      » Priznati Mariji mesto, ki ji ga odmerjata verska resnica in izročilo, to pomeni, da smo zasidrani v pristni kristologiji.«

·      »Cerkvena mariologija predpostavlja pravilen odnos med SP in izročilom in njuno medsebojno dopolnjevanje.«

·      »Kot judovsko dekle, ki je postala Odrešenikova mati, življenjsko in nerazdružno združuje Marija v sebi SZ in NZ Božje ljudstvo, Izrael in krščanstvo, sinagogo in cekev.«

·      »Pravilna pobožnost do Marije zagotavlja veri sožitje med nujno potrebno razumskostjo in prav tako neogibno potrebnimi srčnimi razlogi, kakor bi temu rekel Pascal.«

·      »Marija je podoba, odsev in vzor Cerkve. Če se torej Cerkev zgleduje po njej, se zavaruje pred izrazito moško usmerjenim vzorcem, ki gleda na Cerkev kot na sredstvo za neko socialno -politično delovanje. Cerkev zadobi v Mariji svoj materinski obraz.«

·      »Marija še vedno osvetljuje s svojo usodo Device in Matere to, kar je imel Stvarnik v mislih za žensko vseh časov, tudi našega.«

V zadnjem delu tega poglavja kardinala sprašujejo o večjih središčih Marijinega prikazovanja. Perfekt odgovarja, da je potrebna potrpežljivost, saj na eni strani ni nobeno prikazovanje za vero neizogibno potrebno, na drugi strani pa ne moremo Bogu braniti, da ne bi govoril našemu času tudi po preprostih ljudeh in izrednih znamenjih.

8.   poglavje: DUHOVNOST ZA DANAŠNJI ČAS

Spolnost in prehrana sta osrednji sestavini človekove telesnosti, saj  je upadanju smisla za devištvo ustrezalo tudi upadanje smisla za post. Cerkev pa brez teh dveh sestavin ni več Cerkev, saj zvodeni njen pomen v zgod. dogajanju.

Cerkev je post ( petke, kvatre itd. ) omilila z odloki in tako potrdila zavest, da morajo zadržek, post in druga spokorna dela biti povezana s kristjanovo osebno odgovornostjo, ki je prepojene z ljubeznijo. Najti moramo ravnotežje med pravilnim vključevanjem v zgod. dogajanje in neogibnim večnostnim naponom.

Izpostavljen je še problem ločin, ki iz leta v leto pridobivajo večje razsežnosti. Kardinal odgovarja, da je potrebno prebirati SP kot celoto in to prikazati s katehetsko pedagogiko, ki naj kristjana zopet navadi, da bo bral SP v Cerkvi in s Cerkvijo.

Za zaključek citiram perfektovo misel, ki je po mojem mnenju odgovor in naloga vseh nas: »Kadar Cerkev posluša živo Kristusovo izročilo, ki ga po Mariji posreduje današnjemu času, čuti, kako preti poguba vsakemu posamezniku in vsem skupaj, zato odgovarja s temeljito spokornostjo in spreobrnitvijo.«