CERKVENO ČUTENJE

Ko avtor knjige Ti si Peter skala, govori o cerkvenem
čutenju, se najprej sprasuje, kaj to pravzaprav je in
kdo ima čutenje Cerkve, o kom moremo reči, da je
»anima ecclesiastica«. Beseda »cerkveni človek« ima
prizvok zastarelosti, tako so namreč od Ambroza in
Origena imenovali ljudi, ki so čutili s Cerkvijo.

Istovetenje s Cerkvijo

Če hoče človek biti pravi kristjan, se mora strinjati
z Origenom, ki pravi: »zelim biti zares človek
Cerkve.« Ta zelja predpostavlja, da se človek ne
zadovolji s slepo ubogljivostjo in lojalnostjo v
stvareh verskega zivljenja. Cerkveni človek mora
ljubiti Cerkev, se oblikovati po njeni podobi.
Pripravljen je na vsako zrtev za rast njene edinosti.
Človek Cerkve ljubi tudi njeno preteklost in se v njo
poglablja. Nobenega obdobja ne olepsuje, pa tudi ne
govori o zlati dobi, ker se zaveda, da je Kristus v
svoji Cerkvi vedno navzoč. Cerkveni človek zelo ceni
izročilo, ki mu je moč, ki je ni mogoče razkosati.
Izročilo, Sveto pismo in cerkveno učiteljstvo ima za
edini kanal po katerem mu priteka bozja beseda; vidi
da drug drugemu ne nasprotujejo, ampak se medsebojno
dopolnjujejo.

Pristna kultura

Če človek zajema svojo duhovno hrano iz Svetega pisma,
ne misli, da mu ni treba poslusati učiteljstva in da
mu ni treba gojiti stika s cerkvenim izročilom.
Cerkveni očetje so po Avgustinovih besedah Cerkev
učili to, kar so se v njej naučili. Z vsemi močmi si
zato prizadeva prodreti v globino tistih, ki so pred
njim v Cerkvi molili h Kristusu, zanj ziveli, delali,
mislili in trpeli. Tako si pridobi katoliski etos, ki
ga ni moč nadomestiti z ničemer drugim. V sebi goji
čut za katolisko solidarnost in jo skusa pozivljati
tudi pri svojih bratih, ne mara ničesar, kar spominja
na egoizem. Brez omahovanja se zavzema za obrambo in
čast svoje vere, čeprav tvega, da mnogim ne bo vseč in
ga bodo narobe razumeli. Tezi k temu, da bi mislil ne
le »s Cerkvijo«, ampak »v Cerkvi«.

Pravila za cerkveno čutenje

Ko govorimo o pravilih za cerkveno čutenje, moramo
misliti na tisto čutenje, ki je navdajalo Marijo, saj
Ona pooseblja najpopolnejse uresničenje idealne
zamisli o Cerkvi, kakor poudarja sv. Ignacij Lojolski.

Doma v Cerkvi

Biti doma v Cerkvi predpostavlja vedno globljo
zvestobo in svobodo. Vedno znova se pusti poučevati,
voditi, oblikovati dogmatični resnici. Lahko je
dovzeten za tezave religije, ne bo pa skusal
razvrednotiti veliko dedisčino, ki so nam jo zaupali
veliki mozje (Irenej, Atanazij, Avgustin ali Tomaz).
Vedno jo bo skusal varovati in uveljavljati. S tem ko
bo nepopustljiv v stvareh vere in ljubezni do
izročila, se kot pravi človek Cerkve ne bo sprevrgel v
trdoto, preziranje in suhoto srca. Kot človek Cerkve,
pravovernosti ne zamenjuje z ozkostjo duha. Zato ne
zastira duha edinosti tam, kjer je ze navzoč, ne
nasprotuje različnosti mnenj, ki jih ima za nujno
potrebne, v kolikor je zavarovana edinost ljubezni v
katoliski veri. Kljub temu, da razlike vodijo do
velikih razhajanj ga to ne vznemirja, dokler se ne
oglasi Cerkev. Zaveda se, da so napetosti v Cerkvi
vedno bile, in da bi brez njih pravzaprav zamrlo vse
duhovno zivljenje. Kljub izkusnji, da se na ljudi ne
more zanasati, mu to ne bo uničilo veselja. Cerkveni
človek je del celote, ud telesa, ki je Cerkev, zato ni
neobčutljiv za to, kar dozivljajo drugi. Boli ga
Cerkev v svojih pomanjkljivostih in zeli, da bi bila
boljsa, bolj popolna. Ne izmika se, če čuti, da je
potreben, in namesto, da bi zlomil polet gibanja, ga
bo skusal usmerjati na pravo pot.

Odprt za prihodnje

Zanj se obzorje nikoli ne zapre, vedno ostaja odprt za
prihodnje. Čeprav ljubi poslusnost, noče ugajati iz
prisile. Zaveda se, da Cerkev ukazuje, ker je tudi ona
pokorna Bogu. Zeli biti in je svoboden, vendar ne na
način, da bi svobodo izrabljal za svojo hudobijo.
Svojim predstojnikom je poslusen, jim zaupa in skusa
dojeti njihovo gledanje.

Cerkvenostno-evharistična prostranost

Anima ecclesiastica je človek, ki dopusča, da vse
njegovo bivanje, poslanstvo, versko izkustvo in
njegova ljubezen izrazajo njegovo včlenjenost v
Kristusovo telo. Je človek, ki se istoveti s Cerkvijo
in se vključi v njeno pokorsčino, da bi - oblikovan -
mogel oblikovati druge. Svoj osebni jaz spremeni in
razsiri v cerkveni jaz. Tako presega svoje meje in
pomaga skupaj z drugimi graditi Cerkev.
 
Mit uspeha se upeha

Uspeh pravzaprav ni pravo ime za krsčanstvo. Ko
govorimo o uspehu, moramo govoriti o rodovitnosti.
Zato ne smemo izgubiti izpred oči bistvenih
razseznosti krsčanstva, med katere spada skrivnost
občestva svetih. Njihova priprosnja nikoli ne izgubi
svoje moči. V tej luči moramo razumeti tudi uspeh
Cerkve. Najboljsi kristjani niso nujno tisti, ki so
najbolj učeni, ugledni, spretni, v druzbi angazirani.
Ne nastopajo v javnosti, njihovo zivljenje je javnosti
običajno skrito. Celo v Cerkvi dobijo pogosto
priznanje sele po smrti. Ker jim je dovolj, da zivijo
iz vere, ostajajo tudi sadovi običajno skriti, vendar
zato nič manj čudoviti.