Kardinal Ratzinger se je rodil leta 1927 na Bavarskem. V duhovnika je bil posvečen leta 1951v Fresingu. Po diplomi je postal profesor dogmatike na znamenitih nemških univerzah. Pisal je znanstvene knjige in razprave. Ratzinger se je 2. vat. koncila udeležil kot izvedenec nemškega škofovskega zbora in si pridobil ugled vseh, ki so v koncilu videli priložnost, da se delo in skrb Cerkve prilagodita času. 1964 je sodeloval pri ustanovitvi mednarodne revije Concilium, ki so se imeli za teološko »napredno krilo«. Ratzinger je svoje kolege opozarjal, da morajo 2. vat. koncil jemati resno in da morajo slediti času brez prehitrih sprememb znotraj Cerkve. Ker se tega niso resno držali in so koncil opisovali kot preveč tradicionalnega in klerikalnega, je Ratzinger okoli leta 1973 iz tega krožka izstopil in ostal zvest koncilu in C sedanjosti. Ratzinger je v svojih službah kot profesor in predstavnik münchenske nadškofije in nato kongregacije za verski nauk, spoznal resnično Cerkev, C preprostega ljudstva. Tako je postal izvedenec za kurijsko, uradniško in pastoralno cerkev.

Kardinal Ratzinger je od leta 1982 prefekt te kongregacije za verski nauk. To je vatikanska ustanova, ki so jo pred 400 leti imenovali kot rimska ali vesoljna inkvizicija ali sveti oficij (= versko sodišče = inkvizicija).

Kongregacija, lat. congregatio,  je sestavljenka iz con-,grex,gregis čreda; upravni odbor pri kardinalskem kolegiju v Rimu, eden izmed 11 organov, ki vodijo kako področje cerkvene uprave.

Ta kongregacija, kateri je sedaj načeloval kardinal, ni več sodišče, ki je izvajalo inkvizicijo, in si s tem pridobil črno piko, ki se ga je držala 400 let. Strokovnjaki nas opozarjajo na razliko med »špansko inkvizicijo« in pa »rimsko in vesoljno inkvizicijo«. Poslednjo je leta 1542 ustanovil papež Pavel III., ki je sklical tudi tridentilski koncil. Papež se je zavzemal za katoliško prenovo in preprečitev širjenja krivih naukov, ki so se širili iz Nemčije in Švice. V ta namen je Pavel III. Ustanovil poseben organ 6 kardinalov, ki so imeli pooblastilo, da so lahko neomejeno nastopali tam, kjer se jim je zdelo to potrebno. Najprej je bila to ustanova brez imena, šele kasneje je dobila ime sveti oficij (ali kongregacija rimske in vesoljne inkvizicije). Ta ustanova ni dopuščala vmešavanja svetne oblasti in je delala po točno določenih navodilih. Naloga komisije je bila skrb za čistost verskega nauka v vseh deželah. Medtem, ko je bila španska inkvizicija v rokah španskega kralja, ki je nastopal proti Judom in Mohamedancem, za katere je sumil, da so se samo navidezno spreobrnili h katoliški veri. Španska inkvizicija, kot taka, je bila državna zadeva s političnim interesom in je pogosto delovala v nasprotju z Rimom. Leta 1965 je papež Pavel VI. Kongregacijo prenovil in jo potrdil v nalogi, da pazi na pravo vero, lahko pa daje tudi predloge, pobude in smernice. Ratzinger, kot nadzornik te ustanove, si prizadeva za pospeševanje verskega nauka, nad njim bdi in skuša odpravljati napake. Ker ohranja verski nauk v njegovi pravi obliki je seveda najpomembnejši od vseh rimskih kongregacij.

Ratzinger se zaveda kakšno mesto, znotraj krščanstva, zavzema Cerkev in kaj je njena naloga. Leta 1966 je na svojih predavanjih opozoril na potrebo koncila, ki je na novo opredelil nalogo in poslanstvo zemeljske C. Pravi:«Dokler C potuje na tem svetu, nima pravice, da bi se ponašala sama s seboj.« In pa:«Cerkev ima na zemlji svoje mesto le ob križu.« Pravi, da je koncil prehod od konzervativnega odnosa do misijonskega. Kristjan se mora zavedati, da je zgodovina že odrešena in da nobene temne sile ne bodo premagale Cerkve. Kajti C je ob Boga in samo On more rešiti C, rešil pa jo bo zato, ker je v svojem bistvu dober. Od vernikov pa samo zahteva, da se trudimo po najboljših močeh in da smo v teh težkih trenutkih potrpežljivi. Ratzinger vidi v potrpežljivosti izraz vsakdanje ljubezni, v kateri pa sta prisotna tudi vera in upanje. Kot vemo so to tri krščanske vrednote: vera, upanje, ljubezen, h katerim naj bi težil vsak in se tako uresničeval kot dober človek.

Nasprotniki kongregacije pravijo, da človek ni sposoben spoznati resnico, zato tudi nima pravega pojmovanja Cerkve in je tako kongregacija, kot tista, ki ohranja čisti nauka, nepomembna.

Ratzinger na to odgovarja, da je zmotno prepričanje, da obstaja Resnica katero moramo spoznati, izraziti in opredeliti. Kajti C ni samo skupnost ljudi, je tudi tista, ki mora braniti zaklad vere, ki pa ni njen ampak od Boga, in pa skrbeti za njegovo oznanjanje v vseh časih na pristen in primeren način.

Dalje Ratzinger opredeli tudi izraza »krivoverec« in «kriva vera«. V zborniku cerkvenega prava piše, da je krivoverec tisti, ki po krstu zanika katero izmed verskih resnic. Kazen za krivoverca je vnaprej izrečeno izobčenje (latae sententiae). Če se krivoverec pokesa in prizna svoje zmote, ga C vedno rada sprejme nazaj, zato je izobčenje zdravilno, ker grešnika premami, in ne kot nekaj negativnega. Ker je vsak vedno v možnosti, da zaide v zmoto, moramo zato vsi verniki ohranjati čisto vero.

»Napredno krilo« ima 2. vat. koncil za zastarel, ki ne vpliva na sedanjost. »Kontroverzno krilo« ga obtožuje upada katoliške Cerkve. Nekateri so celo zahtevali njegovo razveljavitev. Kardinal Ratzinger jim ugovarja, da se 2. vatikanski koncil opira na isto avtoriteto, to je papeža in škofovski zbor, kakor tridentilski in 1. vat. cerkveni zbor. Tudi vsebinsko koncil nadaljuje prva dva in kdor sprejme in prizna 2. koncil, sprejme in prizna tudi prva dva.

Današnji položaj C je zelo težaven. Eni tega stanja ne jemljejo resno, drugi se zavedajo težav. Eni vidijo rešitev v 2. vat. koncilu, drugi da ne delamo velikih sprememb in prenavljanj.

Ratzinger pravi, da gre za resno krizo, katero bomo prebrodili s popolnim sprejetjem koncila kot temelja na katerem bomo gradili. Danes odkrivamo koncilsko preroško delovanje. Takrat so dajali odgovore, ki so prehitevali razmere tistega časa, danes pa so to odgovori, kakršnega bi pričakovali in jih tako uporabljamo kot sredstva za reševanje problemov s katerimi se srečujemo danes.

Temu koncilu so nekateri kasneje postavljali nasproti »koncilskega duha«, ki je bil v resnici njegov »nasprotni duh«. Po tem duhu je bilo vse, kar je bilo novega, bolje od tega, kar je bilo v preteklosti. Ti, ki postavljajo tega duha, bi radi začeli cerkveno zgodovino z 2. vat. cerkvenim zborom. 

Ratzinger opozarja, da se moramo izogibati te delitve na prejšnje in poznejše čase Cerkve. Ni ne predkoncilske ne pokoncilske C, ampak je ena sama in edina C, ki hiti proti Kristusu, hkrati pa tudi vedno bolj poglablja zaklad vere. CZ je nepretrganost časa, brez prelomnic in preskokov.

2. vat. koncil ni hotel spremeniti verovanja, ampak nam ga na novo predstaviti in podati. Dialog s svetom pa je mogoč le, če se mu odpremo, a pod pogojem da v samem bistvu ostanemo isti. To je edini pogoj za odprtost. Mnogi verniki pa so se brez previdnosti odprli svetu in tako podlegli prevladujoči miselnosti. Zato je bila ena od nalog koncila tudi ta, da je preveril odnos med Cerkvijo in svetom. Zato C s koncilom ne misli iti nazaj na stanje prejšnjih časov, kajti C se nagiba k dopolnitvi zgodovine in h Gospodu, ki prihaja. Prizadeva si za obnovljeno ravnotežje znotraj cerkvene katoliške skupnosti. Pomembno je, da obnovimo celotno usmerjenost h Kristusu.

Rešitev za Cerkev prihaja iz njene notranjosti in ne iz odlokov C hierarhije. Da bo 2. vat. koncil uspešen, je predvsem odvisno od vernikov, ki so poklicani, da ga oživijo. Vendar pa bomo krizo vere in Cerkve premagali samo, če se bomo s C soočili brez predsodkov in jo sprejeli tudi z njenimi napakami.