V tem odlomku obravnava  Ratzinger bistvo duhovništva,ki sta ga premalo opredelila tridentinski koncil in 2.vatikanski koncil.To me je napeljalo k premišljevanju o razvoju duhovništva.

Stara zaveza

Duhovništo je omenjeno že v Stari zavezi,1MZ 14,18 omenja Melkizedeka,v 2 MZ omenja Midjamskega duhovnika,v 3Mz naloge duhovnikov pri daritvah in obredih,v 4Mz Mojzesa,njegovega brata Arona in njegove sinove ter duhovnike iz Levijevega rodu.Duhovnike zasledimo tudi pri Prerokih,oz so tisti duhovniki pravi preroki,ki kličejo ljudstvo k spreobrnjenju.

Apostolska doba

V prvem stoletju pa se izoblikuje duhovništvo,ki je predhodnik današnjemu  in pravzaprav nima nobene kontinuitete z Mojzesovo postavo.Ti duhovniki v začetku nimajo naloge obhajanja evharistije,temveč oznanjanje evangelija in služenju ljubezni med kristjani.Torej njihova služba ni imela sakralni pomen,ampak funkcionalni.Torej ker krščanstvo izvira iz zgodovinske osebe Jezusa Kristusa,obravnava njegovo življenje,nastop in hoče o njem informirati ljudi ter dokazati pomembnost in razmerje Jezusa z Bogom, zato je potrebna cerkev in duhovniki kot naslednjiki njegovih učencev-apostolov,da ljudem razlagajo o Jezusu Kristusu.

V NZ ima  Jezus neposredno poslanstvo od Boga,je Bog,ki postane človek in pritegne človeka k sebi,ustvaril je družbo 12 učencev,ki ga povsod spremljajo in po njegovi smrti preidejo v apostole,ker jim da oblast,kot jo je on dobil ob Očeta.Jezus je bil tudi najvišji duhovnik,kot beremo v Heb4,14 in pravi  apostolom:"kdor vas sprejme ,mene sprejme«(Mt 10,41,Lk 10,16,Jn 13,20).To dajanje ,ki ne izhaja iz nas,to služenje,po katerem smo izročeni povsem drugemu,imenujemo zakrament.Tudi duhovništvo je zakrament,ki pomeni da le iz zakramenta prejme človek,kar je Božjega  in opravlja in daje,kar ne prihaja od njega samega,ampak od Boga.Duhovnik se zaveda,da ne razvija svojih lastnih sposobnosti in darov,ni funkcionar,ampak je te darove prejel;gre za služenje,kjer s z znanjem zagotavlja le za preživetje.

Poapostolska doba

Pavel opisuje v 2 Kor 5,2 apostolat v izvrševanju:«namesto Kristusa smo poslani,kakor da Bog opominja po nas.Prosimo v imenu Kristusa spravite se z Bogom«Tu se kaže,da je oblast od Boga samega,oziroma bistvo apostolske službe,saj pravi v2Kor 6,4:«Božji diakoni smo«(služabniki).Torej je naloga diakonov in apostolov poleg oznanjanja Jezusa t,tudi sprava med ljudmi.Za doseganje sprave pa je središče Jezusov križ in za to dogajanje pa sta bistvena krst in evharistja.Krst pomeni novi Sinaj,kajti strozavezna sklenitev zaveze velja  za krščene-za kristjane.Pavel tudi pravi,da so duhovniki  Kristusovi služabniki in skrbniki božjih skrivnosti ter predstavljajo avtoriteto do občine.Pavel  jih imenuje  v judovsko krščanski sinagogi :prezbiteri,v pogansko krščanski službi pa episkopi in diakoni(vezani na posamezen kraj).V Petrovem pismu pa dobijo apostoli oz. soprezbiteriji še nalogo pastirja,saj pravi:«Pasite božjo čredo,ki vam je zaupana.«To službo postavlja Sv.Duh,je dar Gospoda,ki podarja,kar lahko stori samo on,to je zakramentalna služba.Peter z besedo so-prezbiter povezuje duhovnika z apostolom,episkopa z nadzornikom in pastirjem .Tako je izoblikovana teologija novozaveznega duhovništva.

V NZ se je izoblikovalo novozavezno duhovništvo,ki vsebuje celoten preroški lik  Stare zaveze.

Reformacija

V 16 stol. v dobi reformacije,ko je bila protestantom osrednja naloga branje Svetega pisma,nastopajo proti kultu ,ki pravi, da je razmerje med Bogom in človekom in mu je človek razmerju enak.Nastopajo tudi proti duhovništvu,ki je orodje zgrešenega odnosa do Boga in pravi odnos do Boga sloni na obljubi in milosti.Po Lutrovem mnenju,je katolištvo odpad od evangelija in Kristusa k Mojzesu in takratnemu duhovništvu.Vendar že v Lutrovem času so bila o duhovniškem posvečenju tudi nasprotna mnenja,ki so ga razumeli kot funcionalno odločitev,ki se ji ni mogoče kadarkoli izneveriti zaradi vrednosti zakramenta. Ter ugotovili,da se evharistija in oznanjevanje ne moreta med seboj ločevati                                                                                            

Marksizem

V marksistični ideji predstavlja Jezus revolucionarja ljubezni,ki se postavlja po robu vladajočemu razredu in tudi proti duhovništvu ter se pojavi kot borec,da vspostavi enakopravno družbo(kraljestvo) svobodnih in enakih ljudi.

Pokoncilsko obdobje

V 20 stol. v pokoncilskem obdobju obravnavajo duhovniško službo moderni protestantski teologi funkcionalno,kot službo vsakdanji ljubezni sredi profanega sveta.Po protestantsko je osnovna naloga branje Svetega pisma,duhovništvo pa je institucionalni izraz in orodje zgrešenega odnosa človeka do Boga,pravi odnos pa je v liku preroka,ki temelji na obljubi in milosti.

Danes

Bistveno za duhovnika je osebna vezanost za Kristusa,ga poznati odznotraj,osebno srečanje s Kristusom in da  ga ljubi.Duhovnik mora biti mož molitve in duhoven človek.Iz notranjega občestva s Kristusom raste ljubezen do ljudi in deluje za druge.