Iz teh štirih razmišljanj tega poglavja razberemo nalogo Cerkve, ki je na prvem mestu misijonska: zbrati vse ljudi k odrešenju in zveličanju; kar pomeni tvoriti občestvo z živim, troedinim Bogom; izpostavljeni pa so pogoji oz. temelji krščanskega življenja, in to so teologalne ( božje ) kreposti: vera, upanje in ljubezen.

         Koliko Cerkev naredi za izboljšanje teh kreposti? Vsi vemo, da imamo premalo vere, premalo upanja, premalo ljubezni. Premalo se zavedamo, da je za krepitev teh kreposti potrebno čisto srce. Čeprav je težko v tem umazanem svetu – kjer si na vsakem koraku, vede ali nevede, umažemo telo in duha – ohranjati čistost, nikdar ne smemo izgubiti upanja, da nas povezanost z Bogom očiščuje. Povezanost z Bogom pa je tudi povezanost med nami.

          Ko sem premišljeval, o čem naj razmišljam v tem razmišljanju, ko je že vse tako jasno povedano, se mi je zastavilo vprašanje: Kaj imajo skupnega v Cerkvi – na eni strani verniki, ki niso nič poučeni o teologiji, in verniki, ki imajo vsaj nekaj znanja o Cerkvi.

          In odgovor je bil: VSE imajo skupno. V vseh deluje Sveti Duh, vsi imajo vero, vsi imajo upanje in vsi imajo ljubezen, saj imajo vsi skupnega Boga – Bog pa je ljubezen.

           Vseeno se mi vprašanje ne zdi enostavno: Kako teološko neizobraženi verniki sprejemajo Svetega Duha, če ne vedo kaj in kdo je to? Če ne vedo, da je Sveti Duh pred vero, pred upanjem in pred ljubeznijo; če ne vedo, da je Sveti Duh na delu že od začetka, neločljivo od Besede – Logosa; če ne vedo, da se je šele na križu razodela Sveta Trojica, in tako naprej. Kako prosijo Svetega Duha za čistost, če ne vedo kaj in kdo je to?

            Zopet pa pridem do odgovora: NI POMEMBNO. Saj verujejo v Jezusa Kristusa. In to je dovolj. ON je razlil Svetega Duha po Cerkvi in vsi kristjani smo deležni tega razlitja. Toda, ni dovolj, da se samo prepustimo Svetemu Duhu, ki smo ga prejeli ob Svetem Krstu. Moramo vztrajati!

             Koliko otrok, mladine preneha z udeležbo v Cerkvi po Sveti Birmi! Zakaj? Zato, ker so jim važnejše druge kreposti: kreposti hudega duha ( npr. krepost popularnosti: » ruši sve živo« ). Vendar, ko je konec stikov z Bogom, je konec z ljubeznijo, pravo ljubeznijo, prijateljsko ljubeznijo. Ostane iluzija, ki te nosi vedno višje, dokler ne gre več, kjer zopet trkneš ob mejo z Bogom; po večini pa se ljudje ustrašijo in zajahajo spet novo iluzijo, in to ponavljajo. A vse poti – hočeš nočeš – pripeljejo do Boga; če ne prej, pa pri smrti.

              Torej, mislim, da bi bila ena od nalog Cerkve še večje povdarjanje pravilnih kreposti, njihovih razlag s konkretnimi primeri, z dokazi, da se lahko le z molitvijo, upanjem in ljubeznijo približujemo očiščenju, svetosti, kar pomeni odpiranje Svetemu Duhu. Amen.