3. poglavje: OB KORENINAH KRIZE: POJEM O CERKVI

1. ZUNANJOST IN SKRIVNOST

Kardinal Ratzinger govori najprej o krizi o pojmu Cerkve, o ekleziologiji. Ljudje podzavestno zapravljamo pristno katoliški smisel stvarnosti, Cerkev.Marsikdo več na veruje, da to stvarnost hoče sam Gospod.Veliko si jih predstavlja cerkev kot človeško zgradbo ali orodje, ki smo ga ustvarili ljudje in ga zato lahko sami spreminjamo.Za katoličane je Cerkev sestavljena iz ljudi, ti pa ji krojijo zunanjo podobo.Vendar je v ozadju temeljna zgradba, ki jo hoče sam Bog. Je nedotakljiva.Med 2.Vatikanskim koncilom so poudarjali misel o Cerkvi kot o “božjem ljudstvu”.Oznaka “Kristusovo telo” najbolj opisuje novozavezno značilnost Cerkve.Cerkev smo in se v njo včlenjujemo po krstu in evharistiji, ki nas združuje s samim Kristusovim telesom in ne po socialni pripadnosti. Ker je Cerkev Kristusovo telo, je vse več kakor skupek njenih članov. 2.Vatikanski cerkveni zbor pravi:”Cerkev, to je Kristusovo kraljestvo, ki je v skrivnosti že pričujoče na svetu.”

2. CERKEV NI NAŠA, TEMVEČ NJEGOVA

Med Cerkvijo in drugimi človeškimi organizacijami, je velika razlika.V tem svetu samo Cerkev presega človekovo neprehodno mejo, smrt.Člane Cerkve, žive in mrtve, združuje isto življenje, ki izvira iz včlenjenosti vseh ljudi v eno samo Kristusovo telo.Izraz “communio sanctorum” -občestvo svetnikov, ta izraz pomeni tudi, da smo skupno deležni “svetih reči”-zakramentalnih milosti.Cerkev ni naša temveč je Njegova.Kristusova Cerkev ni ne stranka, ne združenje, ne klub.Njena notranja zgradba, ki je neodstranljiva in globoka, je zakramentalna in hierarhična.Sveta vlada temelji na apostolskem nasledstvu, oblast pa ima od samega Kristusa.

3. ZA RESNIČNO PRENOVO ?

Latinski izraz- “ecclesia semper reformanda” pomeni, da je treba Cerkev stalno prenavljati.Treba se je sporazumeti, kako in do katere mere to storiti.Resnična prenova je v  prizadevanju, da čim  bolj odstranimo kar je našega, da pride tako tem bolj do veljave kar je Kristusovega.

Če hoče dati Cerkev odgovor človeškim zahtevam, potrebuje svetost in ne poslovnega vodenja.

4. poglavje: MED DUHOVNIKI IN ŠKOFI

1. DUHOVNIK: ČLOVEK V PRECEPU

Če govorimo o krizi Cerkve, se moramo vprašati, kako globoko so v tem cerkvene osebe.Kje so korenine duhovniškega neugodja, ki je v nekaj letih izpraznilo semenišč, samostane in župnije? Kriza sedanje cerkve je predvsem kriza duhovništva in samostanskih redov.Po Ratzingerjevem mnenju so največkrat doživele krizo redovne družine , ki so veljale za najbolj učene.Duhovnikov položaj je nenavaden in odtujen sodobni družbi.Nanj se izvaja kulturni pritisk, da bi se odpovedal , da bi se odpovedal sakralnem poslanstvu in sprejel socialno vlogo, ki  je značilna za laično demokratično in pluralistično družbo.Gre zato, da bi zapustil  Cerkev in se zatekel k spremenljivim človeškim organizacijam.

Duhovnik svojo oblast sprejme neposredno od Kristusa, ne pa od človeškega soglasja. Duhovnik, je bitje, ki ga preveva Gospodova moč.

2. VPRAŠANJE ŠKOFOVSKIH KONFERENC  ?

Škofje so nasledniki apostolov, ki imajo polnost duhovništva, so pristni učitelji  verskega nauka,imajo svojo redno in izredno oblast nad Cerkvijo, ta jim je izročena, v njej so začetek in temelj edinosti.Zbrani so v škofovskem zboru, njihov voditelj je rimski papež.Ko vodijo vesoljno Cerkev delujejo v Kristusovi besedi.

Vloga škofovskih konferenc je praktična in stvarna. Postavlja se vprašanje do kod naj sega oblast teh konferenc.Skupina škofov združenih v konferencah, je v svojih odločitvah praktično odvisna od drugih skupin in ustreznih uradov, ki pripravljajo zanje glavni osnutek njihovih odločitev.

3. NAJTI V SEBI NOVEGA POGUM  ?

Resnica je zakonitost, ki je delovala tudi na cerkvenem zboru.Ta se ne more poroditi kot sad glasovanja.Lahko jo samo izsledimo, ne moremo pa je ustvariti.Od vseh koncilskih trditev so postale obvezujoče samo tiste, ki jih je koncil odobril z moralno soglasnostjo.Moralno soglasje pomeni po klasičnem koncilskem pojmovanju pričevanje.

4. UČITELJ VERE

Avtorja zanima katerih vodil se je Rim držal včasih, ko je iskal kandidate za škofovsko posvečenje, katerih pa danes.Papeški odposlanci imajo nalogo da sporočajo in predlagajo imena kandidatov, pa tudi da prirejajo poizvedovalni postopek o kandidatih. Škofje morajo biti učitelji vere v koraku s časom in vneti pastirji izročene jim črede.Njihova naloga pa je, da poosebljajo glas preprostega verovanja  z njegovo preprostostjo. Pomembna je tudi intuicija, ki nastopa pred znanostjo.Veri namreč preti uničenje, ko znanost proglaša samo sebe za absolutno vodilo.

5. RIM - KLJUB VSEMU

Avtor postavlja vprašanje kaj bi bilo Ratzingerju ljubše: Cerkev s svojim središčem v Italiji ali v Nemčiji (v Nemčiji je bil prej nadškof, sedaj pa je perfekt v Rimu).Ta pravi, da je boljša italijanska duhovnost, kajti ne pretirava z organiziranjem in daje možnosti, da se uveljavijo posamezne osebnosti, osebne pobude, ki so Cerkvi  nujno potrebne.

Sprašuje tudi glede pritožb glede počasnega uradovanja, pregovornega odlašanja z ukrepi...Ratzinger pa odgovarja, da je na apostolskem sedežu zaposlenih 10 članov osebja (skupaj s perfektom), čeprav je ta oddelek za cerkveni nauk od štirih oddelkov,ki sestavljajo kongregacijo najpomembnejši.Na celotni kongregaciji je okoli 30 uslužbencev.Glede delovanja Ratzinger priporoča, da bi se v okviru vsake škofije ali škofovske konference ustanovili verski odbori. Ne odpoveduje pa se pravici, da smejo posegati povsod v vesoljni Cerkvi.Glede pregovorne vatikanske počasnosti pa pravi, da nima samo negativnih vidikov.Včasih zna biti pozitivno če znaš odlašati, kajti s tem se zadeva ohladi, dozori in postane razvidnejša.

5. poglavje: NEVARNOSTNI ZNAKI

1.INDIVIDUALISTIČNA TEOLOGIJA

Kardinal vidi, da iz verske krize v Cerkvi prihaja do kriza zaupanja v verske resnice.Tisti, ki ustvarja teologijo, ni posameznik, ampak je celotna katoliška skupnost - Cerkev.Zadnja leta si teologija močno prizadeva, da bi uskladila verovanje z znamenji časov in tako našla nove poti za posredovanje krščanstva. Pravi, da v subjektivnem pojmovanju teologije gledamo na dogmo pogosto kot na kletko in kot nasilje nad svobodo posameznega bogoslovnega učenjaka.Vendar poudarja, da so dogme okna, ki gledajo v neskončnost.

2. RAZCEFRANA KATEHAZA

Kateheza je podvržena nevarnosti, da se razdrobi, saj je podvržena vedno novem iskanju.Nimamo več katehaze, ki bi celostno vzgajala za vero, temveč odseve in zasnutke delnih in subjektivnih antropoloških izkustev.Celoten verski nauk temelji na štirih prvinah: apostolska vera (verovati), očenaš (upati), dekalog (spolnjevati) in zakramenti (uresničiti). To so osnove krščanskega življenja.Danes sodobna kateheza preveč zanemarja to osnovno zgradbo.

3. PRETRGANA VEZ MED CERKVIJO IN SVETIM PISMOM

Sočasno s krizo ekleziologije, se pojavi tudi kriza nezaupanja do moralnega nauka, ki ga predlaga cerkev.Gre za nezaupanje v Sveto pismo.Pravi, da so se vezi med SP in Cerkvijo pretrgale.Ločitev se je pred nekaj stoletji začela pri protestantih in se pred nedavnim razpasla tudi med katoliškimi izvedenci.Dejstvo, da je SP kot sporočilo namenjeno sedanjosti in prihodnosti je mogoče razlagati samo v živi povezavi s Cerkvijo.Prepričan je, da Cerkev brez SP temelja postane človeški organizacijski okvir in da SP brez Cerkve ni več učinkovita božja beseda, temveč je le zbornik številnih zg. virov.

4. SIN ZMANJŠAN, OČE POZABLJEN

Ratzingerju je jasno, da iz do sedaj naštetih kriz izvira tudi kriza samih temeljev vere: troedinega Boga v božjih osebah. Glede Očeta, kot prve osebe Trojice, se kriza pri nekaterih teologih da razumeti le, če jo nanašamo na družbo, ki ne zaupa nobenem paternalizmu.Tu se zamegli pojem o Očetu Stvarniku.Govorimo tudi o prijateljskem odnosu do Kristusa človeka, kakor da bi šlo le še za eno osebo.Na koncu tega odlomka avtor pravi:”Gotovo ni golo naključje, da se apostolska vera začenja z izpovedjo: Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega....Ta pravečna vera v Boga stvarnika je tako rekoč klin, na katerem visijo vse druge krščanske resnice. Če klin odpove, se vse drugo zruši.”

5. SPET JE TREBA UPOŠTEVATI IZVIRNI GREH

Ratzinger pravi, da moramo razumeti da je človek odtujen, ne le gospodarsko in družbeno, da bi lahko razumeli potrebo po odrešeniku.Eno od najtežjih vprašanj današnje teologije in pastoralke je pravilno predstaviti izvirni greh. Pojem odrešenja nam neposredno predočuje  neki skrivnostni padec in dejanski položaj greha., iz katerega smo lahko rešeni le po božji moči.

Izvirni greh v evolucijskem pomenu je le simboličen, mitičen izraz, ki ponazarja naravne pomanjkljivosti ustvarjenega bitja, odrešenje pa je težnja za prihodnostjo.Nadalje razlaga, da če nismo sami sposobni popolnoma doumeti posledic izvirnega greha, je to dokaz, da ta greh resnično obstaja.

Bistrica ob Sotli, 16.11.2001