Ta zapis vsebuje štiri poglavja iz knjige Ljubiti Cerkev, napisal jo je kardinal Christoph Schonborn. Naslov tega razmišlanja je Cerkev - ustanovljena v poslednjih časih. Razmišljanje pa se deli še na štiri podnaslove: (1)In Beseda je meso postala, (2)Skrivnost Jezusovega življenja, (3)In na tej skali... ter (4)Cerkev iz Kristusove strani.

V prvem delu /In Beseda je meso postala/ so zajeta pomenljiva razmišljanja o Cerkvi. “Kristus je luč narodov. Zato ta cerkveni zbor, zbran v Svetem Duhu, goreče želi, da bi s to Kristusovo svetlobo, ki odseva na obrazu Cerkve, razsvetlil vse ljudi in da bi v ta namen oznanil evangelij vsemu stvarstvu (prim. Mr 16, 15)” (2 Vat, C1). Kristus je od vsega začetka središče Cerkve. Cerkev ima samo njegovo svetlobo. Pisatelj pa nas sprašuje, če je to dejstvo danes dovolj upoštevano. Ali gledamo na Cerkev izhajajoč na Kristusa? Ali pa se  Cerkev preveč ukvarja sama s sabo?! Čim bolj Cerkev obrača svoj obraz h Kristusu, tem bolj jo bo razsvetljevala njegova svetloba, Cerkev bo vzcvetela v svoji lepoti. Danes pa se velikokrat pojavlja, da celo Kristusovo ime izginja iz cerkvene govorice. Vendar sv. Ciprijan pravi: “Nihče ne more imeti Boga za Očeta, če nima Cerkve za mater”. Dejansko sta Kristus in Cerkev eno telo.

Če hočemo “razumeti” skrivnost Cerkve se moramo potopiti v skrivnost učlovečenja Božjega sina. Cerkev je “božječloveška” zgradba. Konstitucija o bogoslužju pravi. ”Cerkvi je lastno, da je človeška in božja hkrati; vidna in polna nevidnega...” Na te dvojice pa ne smemo gledati kot na dve stvarnosti, ampak sestavljajo eno samo stvarnost, ki sestoji iz Božje in človeške sestavine. Pisatelj pravi, če se bomo poglabljali v besede: “In Beseda je meso postala” bo v nas rastel čut za skrivnost Cerkve.

Iz drugega odlomka /Skrivnost Jezusovega življenja/ bomo izpostavili samo eno misel. Smisel in cilj Cerkve je življenjsko občestvo s troedinim Bogom. Vendar se sami ne moremo združiti z Njim, ampak se nam je On približal z učlovečenjem. Postati Cerkev pomeni, da “se Kristus upodobi v vas” (Gal 4, 19).

In na tej skali...Kot smo že prej omenili je Cerkev neločljivo oboje: duhovno občestvo in vidna družba, ustanovljena tukaj na zemlji. On sam je središče občestva: njegova beseda, njegovo naročilo, predvsem pa njegova oseba.

Ker je Cerkev vidna družba ima tudi svojo lastno vidno strukturo. Del te strukture pa je hierarhija, ki spada v Cerkvi v red sredstev. Edini cilj vseh sredstev (tudi zakramentov) v Cerkvi je in naj bo svetost. Je torej sredstvo in orodje ali zakrament Jezusa Kristusa.

Tisti, ki jih Jezus pokliče v svojo službo, niso poklicani zato, da bi izvrševali nevtralno službo, ampak so poklicani, da bi bili vedno globje pritegnjeni v popolno občestvo usode skupaj s Kristusom. Učenci so poklicani, da bi bili najprej občestvo z njim, hkrati pa tudi pooblaščeni, poslani z njegovo oblastjo.

Na koncu poglavja je tudi koristno razmišljane za vse pastirje. Moramo vedeti, da je tekst namenjen pastirjem, da bi poglobili svoj odnos do Cerkve in Jezusa Kristusa. Pisatelj se dotakne skušnjav, ki se lotevajo “pastirjev” skozi vso zgodovino: pomankanja vere, pomankanja “pastirske ljubezni” in prepir za položaj oziroma čast.

Cerkev iz Kristusove strani. Cerkev je za svoj obstoj dolžna križu. Konstitucija o Cerkvi pravi: “Kri in voda, ki sta pritekli iz odprte strani križanega Jezusa, sta znamenje začetka in rasti Cerkve.” Na križu je njen izvor, iz katerega živi in se prenavlja. Iz tega izvira pritekajo zakramenti Cerkve, predvsem evharistija je najpomebnejši zakrament. Cerkev je torej usodno povezana s križem. Kaj to pomeni za Cerkev danes? Na to vprašanje naj bi si odgovoril vsak kristjan. Če ne dojamemo razsežnosti križa, težko razumemo Cerkev in vso njeno dejavnost ter skrivnost.

Zaključil sem torej z nedokončano mislijo, kakor so tudi mnoge misli v knjigi zaključene na sredini. To je razumljivo, ker je tekst napisan za duhovne vaje. Tam pa mora do zaključkov priti vsak sam.