Cerkev – razodeta z izlitjem Svetega Duha

   Na binkoštni dan je bil poslan Cerkvi Sveti Duh, da bi jo neprestano posvečeval. Na ta dan se je Cerkev pred množico javno pokazala in evangelij se je z oznanjevanjem začel širiti med narodi. Sveti Duh pa je vselej pred vero, vero prebudi, jo vodi in usmerja. Podobno kot pri katehezi, je tudi cilj Cerkve privesti ljudi v občestvo s Kristusom. Če pa hočemo biti v stiku s Kristusom, se nas mora najprej dotakniti Sveti Duh. Kako se nas Sveti Duh dotakne? Kako razodeva Kristusa? Odgovor na ta vprašanja nam dajo Apostolska dela; tam vidimo, kako Sveti Duh odpira ali zapira vrata evangeliju.

   Binkošti so torej dan, ko je bila Cerkev razodeta, toda Duh je bil dan najprej že na križu. V Janezovem evangeliju beremo, da Duh še ni bil dan, ker Jezus še ni bil poveličan(Jn 7,39). Jezus pa je bil poveličan na križu. Tako ostaja velikonočna skrivnost križa izvir, iz katere Cerkev sprejema »reke žive vode«, Svetega Duha, in ga more sama izlivati naprej. Na križu se razodene presveta Trojica: Oče je dal vse: svojega Sina; Sin je dal vse: svoje življenje. Oba podarjata dar:ljubezen v osebi: Svetega Duha. A ne ostanemo samo pri križu; Kristus je na velikonočno jutro vstal in prvi dar Vstalega je Sveti Duh. Vendar predenj jim podari svetega duha, jim pokaže svoje rane. Tako jim svojega Duha podari nekako prekop ran, preko križa, v moči križanja jim more dati Svetega Duha. Tako pridemo do zveze med poslanjem Sina in poslanjem Svetega Duha; po grehu ne more biti poslan Sveti Duh brez križa in vstajenja. Tako pridemo zopet do binkošti, ko se prične razodevanje Cerkve, njen čas, njena zunanja in notranja, vidna in duhovna rast. Toda Sveti Duh, dan na križu, odrešenikovo prebodeno srce ostaja vir neskončne ljubezni, iz katerega nam priteka Sveti Duh. Čas Cerkve je torej čas Križanega in Vstalega, ki nam od Očeta pošilja Svetega Duha. Cerkev je kraj, kjer se razcveteva Duh, in kjer je Božji Duh, tam je Cerkev in vsa milost lahko beremo v KKC.

Glej na vero svoje Cerkve

   V prejšnjem premišljevanju smo videli, da je Sveti Duh, dan na križu, duša Cerkve. Kardinal Charles Journet, veliki teolog Cerkve, imenuje Svetega Duha neustvarjeno, božjo dušo Cerkve, ljubezen pa kot ustvarjeno dušo Cerkve.Med vsemi dejavnostmi, ki jih Sveti Duh uresničuje v Cerkvi in vseh njenih udih, pa se odlikujejo božje kreposti. Božje kreposti so poroštvo navzočnosti in delovanja Svetega Duha. Odločilno razodevanje Cerkve v moči Svetega Duha je torej v VERI, UPANJU in LJUBEZNI, kot tistih božjih krepostih, ki nas napravljajo deležne božje narave in nas vodijo v življenjsko občestvo z Jezusom Kristusom.

   KKC opredeljuje vero kot poslušnost , odgovor razodevajočemu se Bogu. V pritrditvi vere gre za resničen dotik Boga, za stvaren stik, za resnično deležnost Boga. V tem je neprimerljivost božjih ali teologalnih kreposti, da v njih in po njih nastane občestvo z živim, troedinim Bogom. Zato so božje kreposti življenjsko okolje Cerkve, če je Cerkev ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha. Janez od Križa pravi:«Vera nam daje Boga samega in po veri ga spoznavamo«. Oración, značilen za karmeličanski red ni nič drugega kot preprost živ stik z Bogom, ki pa ga dosežemo z dejanjem vere. Moč vere spoznamo ob različnih preizkušnjah.

   V očenašu molimo« Gospod, ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve!«. Glej na vero tvoje Cerkve- nihče ne more verovati sam, kakor nihče ne more živeti sam. Nihče si ni dal vere sam, kakor si ni dal življenja sam; ravno tako ne moremo verovati, ne da bi nas nosila vera drugih in s svojo vero prispevamo k nošenju vere drugih. Moja vera, naša vera tako n i moja oz. naša vera, ampak je vera Cerkve. Cerkev izreka vero in jaz jo morem izrekati samo z njo.

Molitev – razlagalka upanja

   Kdor moli, upa. Kajti kdor ne more upati, da ga kdo sliši, tudi ne more moliti. Sv. Tomaž pravi, da je molitev razlagalka upanja. Molitev in upanje sta tesno skupaj, oba namreč vesta, da tisto, kar v molitvi prosimo in upamo, ni v naši moči, ampak nam more biti samo podarjeno.

   Kaj pa je upanje? Upanje je božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svopje moči, ampak na pomoč milosti Svetega Duha, tako beremo v KKC(KKC 1817). Upanje pričakuje večno, neuničljivo srečo od Boga samega. Ne pričakuje nečesa, ampak Njega samega, delivca vseh darov.

Prijateljska ljubezen

   Ljubezen je najgloblje življenje Cerkve. Ali je ljubezen prijateljstvo? Tako se glasi prvo vprašanje sv. Tomaža v njegovi razpravi o božji kreposti in ljubezni. Vsaka ljubezen ni prijateljstvo. K prijateljski ljubezni spadata dve razločilni značilnosti: BENEVOLENTIA, to je dobrohotnost do drugega; in MUTUA AMATIO, vzajemnost ljubezni. Medsebojna dobrohotnost je osnovana na določenem priobčevanju. Toda ali obstaja med Bogom in človekom možnost medsebojne ljubezni? Kajti med neskončnim in končnim ni nikakršnega sorazmerja. Kako more torej obstajati prijateljstvo med neskončno različnima? Sv. Tomaž poda odgovor, da je treba graditi prijateljstvo na občestvu človeka z Bogom, kajti Bog nam priobčuje svojo blaženost. Bog nam podarja samega sebe in na tem daru moremo graditi prijateljstvo. Fundari amicitam- smisel in cilj rasti v krščanskem življenju in delovanju Cerkve. Vse to ima smisel le v tej graditvi prijateljstva. Kaj pa je tisto podarjanje deleža pri božji blaženosti, ki nam omogoča prijateljstvo z Bogom. To pa je milost, o kateri Tomaž pravi, da ni nič drugega kakor neki nastavek nebeškega veličastva v nas. Milost je način, kako moremo biti že zdaj v osrečujočem življenjskem občestvu z Bogom. Milost nas napravlja za božje prijatelje, oziroma ustvarja temelj, na katerem je mogoče graditi prijateljstvo z Bogom. Če pa nas božja ljubezen napravlja za božje prijatelje, potem nas napravlja tudi za prijatelje med seboj. Cerkev kot Petrova ribiška mreža, ki je spletena iz mnogih prijateljstev v Kristusu.Greh, ki je dal svetu okus smrti in Cerkev, ki daje svetu okus za življenje. Cerkev je poklicana, da v današnjem svetu spet prebuja okus za prijateljsko ljubezen.