Poglavje Cerkev ustanovljena v poslednjih časih nam govori o nekakšnem vrhuncu Božjega delovanja v zgodovini. Tu ne gre več za napovedovanje, tu ne gre več za predpodobe, tu gre za konkretno uresničevanje. Beseda je prišla med nas, prišla s konkretnim namenom, da prinese vrhunec razodetja, vrhunec napovedi, da prinese odrešenje. To je Beseda- Jezus storil z ustanovitvijo Cerkve.

Vendar je Jezus drugačen ustanovitelj kot so vsi ostali ustanovitelji. Cerkev ni ustanovil zaradi nekakšnega posebnega namena izven Njega. Namen Cerkve je On sam in odnos z Njim. Greh (nesreča) je namreč v tem, da se oddaljiš od Boga, saj pravi sv. Avguštin, da smo Zanj ustvarjeni. Da je ta namen dosegel pa je bilo potrebno trdo delo, celo smrt. In prav s smrtjo je dosegel, da je vsakemu, čeprav grešnemu mogoč odnos z Njim.

Apostol Janez pravi, da je prišla Beseda na svet in je ljudje niso spoznali. Se pravi v Jezusu niso spoznali Boga (prim. Jn 1,10). Niso spoznali, da On ni le tesarjev sin iz Nazareta, ampak da je v Njem navzoč Bog sam. Celo apostoli, ki jih je poklical, da bi bili z Njim, so ga s svojimi dejanji večkrat zanikali. Tudi oni so ga hoteli imeti za vladarja, za mogočnega, tudi oni so ga imeli za popolnoma navadnega ustanovitelja in voditelja. Le nekateri so torej spoznali notranjo skrivnost Jezusovega življenja in še tisti se niso vedno obnašali, kot da jo poznajo. Zato so ga v bistvu vsi zavrnili, vsi so se na nek način izključili iz občestva z Njim. Kakor pravi sv. Pavel: »Saj so vsi grešili in so brez Božje slave,« (Rim 3,23) in na drugem mestu, »Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« (1 Kor 15,9.10). Zato je Jezus umrl za vse. Sprejel je nase vsa zavračanja Boga zgodovine, tudi zavračanja apostolov in svetnikov. Tako je vsem omogočil odnos z Njim in s tem pripadnost njegovi Cerkvi.

Glavni vogelni kamen in edini temeljni kamen Cerkve je torej Kristus.  Apostoli in njihovi nasledniki ter vsa Cerkvena hierarhija ne bi mogli nič storiti za pripadnost Cerkvi (odnos do Boga), če Jezus ne bi umrl za premaganje grehov in če ne bi s tem vseh vključil vase, On je prazakament. To tudi ne bi bilo mogoče, če ne bi bil Jezus sam še danes središče vse Cerkve. Zato so lahko bili apostoli grešni in je Cerkev zaživela. Zato so tudi lahko duhovniki bili in bodo grešni in Cerkev ne bo propadla. Bog sam v Jezusu je sprejel vse grehe (zavračanja Boga) in jih odpustil. In da stopim še na raven vsega Božjega ljudstva, saj C. Schönborn pravi, da je hierarhično duhovništvo v redu sredstev in da bo prešlo. Tudi za vse ostale pripadnike Cerkve, ki jim gre splošno duhovništvo, velja, da so lahko grešni in Cerkev ne bo propadla. Seveda to ne pomeni, da se ni treba truditi za svetost.

Opozoril bi še na eno nevarnost (morda zlasti za teologe). Ob študiju vsakovrstnih vidikov Cerkve, razodetja, Božjega delovanja… bi lahko dobili vtis da je to najpomembnejše. To pa je res, le v toliko, kolikor vedenje omogoča globlji odnos do Jezusa Kristusa. Ni torej bistveno vedenje, ampak odnos do Boga. Nevarnost pa velja za vse. Smo namreč dediči kulture, ki skuša vse razumeti, vse dojeti. Pri vsakem odnosu pa je nekaj skrivnostnega. Toliko bolj je skrivnosten šele odnos do Boga in posledično naša pripadnosti Cerkvi.

Isto kot za razmišljanje bi veljalo za človekovo delovanje. Etičnost še ne pomeni, da si član Cerkve. Čeprav je karitativna dejavnost del Cerkvene dejavnosti, niso vsi, ki delajo dobro v svetu, člani Cerkve. Dobrodelnost še ne pomeni, da veruješ v Jezusa Kristusa, ki je temelj Cerkve. Čeprav je tudi res, da pravi apostol Jakob: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (Jak 2,18). Dobrodelna dejavnost je samo zunanja podoba Cerkve, je samo zunanji odraz verovanja v Boga.

V misli kot v dejavnosti torej naletimo na tisto dvojnost, ki jo že ves čas srečujemo. Dvojnost, ki smo jo primerjali ledeni gori pod in nad morjem. Tisto pod morjem je skrito in temeljno. Zato je tudi skrivnost Jezusa, ki je Cerkvi temelj in v njej vedno navzoč, bistvena za Cerkev, čeprav je vsi ne vidijo.