Materinstvo Cerkve
Kratko razmisljanje ob drugem poglavju knjige Antona Struklja Ti si Peter Skala

Drugo poglavje Strukljeve knjige Ti si Peter Skala temeljito razglablja o materinstvu Cerkve in ga razlaga. Posebej se mi je zdelo zanimivo dvoje: teza o dveh prvinah materinske vloge Cerkve ter razmisljanje o otroskosti in odraslosti vernikov.
>Ce torej gledamo na materinsko vlogo Cerkve, moremo razlikovati dve prvini: besedo in zakrament, rojstvo in vzgojo.Z
Beseda ali rojstvo in zakrament ali vzgoja. Oznanilo rodi kristjana, zakrament pa ga vzgaja. Pomembno se mi zdi, da se vedno zavedamo, da je razclenitev mozna le v teoriji, v zivljenju so vse stvari prepletene. V danasnjem casu se mi zdi se posebej pomembno, da ne pozabimo na osebo, ki oznanja. Oznanilo ima velikansko moc, ce ga oznanjevalec tudi zivi. Besede same dostikrat sploh nimajo moci, ce se v oznanjevalcu se niso rodile, ce se sam ne ravna po njih. Vedno nam mora biti jasno, da gratia supponit naturam, milostna moc besede predpostavlja/potrebuje dobro naravo oznanjevalca (da oznanjevalec zivi svoje oznanilo). S tem postane tudi sam oznanjevalec znamenje, bozja usta in tako ne le roditelj, ampak tudi vzgojitelj. Zavedati se moramo, da se se tako skladne teoreticne ugotovitve ustavijo pred nepredvidljivo clovekovo naravo.
Drugo, kar me je pritegnilo, pa je podoba matere Cerkve, ki svoje otroke vedno neguje in jih vedno drzi v narocju. Knjiga govori o paradoksu, ko primerja materinstvo Cerkve s telesnim materinstvom, kjer se otrok loci od matere in postane samostojen. Mislim, da v tem pogledu pravega paradoksa ni; ta locitev je nujna tudi v Cerkvi. To ni locitev, ki bi pomenila prekinitev vseh vezi - saj se vsak vraca k svoji materi po njeno modrost in tolazbo. Kljub temu in ravno zaradi tega, ker je locen, ohrani najbolj pristne in najgloblje vezi. Materi je tudi v veselje, ker je odrasel in se je v sirokem svetu znasel. Cerkev mora svoje otroke vzgojiti v samostojne osebe in jih pripraviti do tega, da sami stopijo v siroki svet. Nekateri sicer dalj casa odrascajo, vendar je dajanje potuhe skodljivo. Vse to ne pomeni, da odrasel kristjan ni vec povezan s Cerkvijo in se osamljen bojuje za prezivetje. Pomeni, da zna iskati in hoditi svojo, edino svojo pot s Kristusom in s tem tudi spozna pomen skupnosti - Cerkve in se z njo se globlje in trdneje poveze. Otrostvo, o katerem govori Jezus, pa zadeva bolj zdrav idealizem in preprostost srca, ki ne pozna sivih dejanj, ampak jih jasno deli na dobra in slaba.
Pri vsem pa nikakor ne smemo pozabiti, da je kljub svoji globoki vsebini simbol materinstva se vedno simbol, ki le kaze na neubesedljivo resnicnost.