Cerkveno čutenje

            Naslov tega poglavja se lepo odraža že v prvem stavku, ko avtor citira H. U. von Balthasarja, ki pravi: »Cerkev ne potrebuje kritikov, ampak umetnike.« Umetnik je tisti, ki se najprej pusti nagovoriti, šele nato pa sam ustvarja. Tako je tudi, ko govorimo o odnosu do Cerkve. Kdor hoče posegati v njeno bistvo, se ji mora najprej odpreti. To je tisto pravo »sentire cum Ecclesia«, čutenje s Cerkvijo.

            Avtor močno poudarja istovetenje kristjana s Cerkvijo (vir ecclesiasticus). To ne pomeni, da sem ji slepo pokoren, ampak da se oblikujem po njeni podobi. To pa ni tako enostavno, saj to dejanje predpostavlja poglobitev v skrivnost Cerkve, ki je Kristusovo telo. Pri ljudeh, tudi pri katoličanih, ravno pri tem opazimo pomanjkljivost. Poglejmo npr. kakšno pridigo, ki jo ima nadškof dr. Rode. Ni treba posebej poudarjati, da njegovi nagovori marsikoga motijo, saj vidijo v njem le nekoga, ki jih z naravnost žaljivimi besedami ovira pri njihovem mirnem »životarjenju«. Toda tudi mnogi verniki podležejo medijski manipulaciji. Celo sami mislijo, da je to, kar govori nadškof, »zraslo na njegovi glavi«. V njem ne vidijo pastirja, ki uči le to, kar uči tudi Cerkev. Cerkev pa, kot dobro vemo, le nadaljuje Kristusov pristni nauk, ki je stvar razodetja. To pomeni, da Kristus preko Cerkve še naprej skrivnostno deluje. Cerkev tako ni samo institucija (vidna ustanova), ampak v prvi vrsti osnovni zakrament, ki kaže na svojo Glavo, Kristusa, ki samo preko nje, četudi je grešna, odrešuje svet. Slabosti ne morejo zasenčiti njenega bistva. Če se zavedamo te njene vzvišene naloge, se ne moremo ustaviti le pri posamezniku, ki na zunaj ne deluje prijazno. In to je pravo čutenje s Cerkvijo.

            V isti kontekst spada cerkveno učiteljstvo, ki ga pisec obravnava s posebnim spoštovanjem. Božja beseda nam ni posredovana le prek Svetega pisma, ampak tudi s pomočjo izročila in cerkvenega učiteljstva (funiculus triplex). Ne moremo sprejeti protestantskega aksioma »sola scriptura«, če imamo pred očmi dejstvo, da je Božja beseda nekaj živega in vedno navzočega. Kristus nas ne nagovarja le v Svetem pismu, temveč tudi »hic et nunc«. In ena od vezi med Jezusom in nami je ravno cerkveno učiteljstvo, ki vseskozi skrbi za čistost in neokrnjenost Božjega razodetja. Je zagotovilo, da na poti za Jezusom nismo prepuščeni sami sebi, temveč da imamo močno podporo. Vemo, da smo posamično šibki, zavedamo pa se tudi, da do vere nismo prišli sami, ampak po Cerkvi in v Cerkvi. Če si »udomačimo« to resnico, bomo razumeli koncilsko definicijo »Extra Ecclesiam nulla salus«. Na poti k zveličanju nam poleg cerkvenega učiteljstva pomagajo tudi drugi iskalci resnice, saj je Cerkev v prvi vrsti občestvena. V tem duhu bomo lažje odkrili odgovornost do bližnjega, do sobrata, sosestre.

            Avtor poda zelo poglobljen pogled na skrivnost Cerkve. Vodi ga misel, da je Cerkev edini kraj, kjer se dogaja odrešenje, zato je tako bistveno odkriti svoje mesto znotraj nje. Način njegove razlage ni enostaven, morda manjka tudi kaj konkretnosti, čeprav je pri tej temi težko biti vsem razumljiv. To pa ne ovira, da spoznamo, da »čutiti s Cerkvijo« pomeni spremljati njeno delovanje z očmi vere in odkriti, da smo vsi odgovorni zanjo, saj če trpi en ud, trpimo z njim tudi vsi mi (prim. 1 Kor 12, 26a).