Christopf Schönborn: Ljubiti Cerkev (1. del)

V uvodnem premišljevanju Schönborn nakaže začetek Cerkve, ki se začne s srečanjem s Kristusom. To srečanje, ki je edinstveno, nakazuje odlomek iz Svetega pisma, ko prva učenca nagovorita Kristusa z besedami: »Učitelj, kje stanuješ?«, on pa jima odgovori: »Pridita in bosta videla.« (Jn 1, 38-39). Dom, ki jima pokaže Kristus, je v resnici življenjsko občestvo z Jezusom Kristusom in globoka domačnost z njim. Gre za hrepenenje, v katerem se mešata zemeljsko in nebeško. O Cerkvi je na poseben način spregovoril drugi vatikanski cerkveni zbor in sicer v dogmatični konstituciji o Cerkvi. Koncil med drugim pravi o Cerkvi, da je bila že od začetka napovedana v predpodobah, da je čudovito pripravljena v zgodovini izraelskega ljudstva ter v Stari zavezi, da je ustanovljena v poslednjih časih, da je razglašena z izlitjem Svetega Duha in da bo ob koncu vekov dosegla dovršitev v poveličanju. O Cerkvi veliko govori tudi »Katekizem katoliške Cerkve«, ki izraža t. i. »simfonijo vere«. Vendar je potrebno vedeti, da je prva beseda katekizma BOG.

V prvem delu knjige »Ljubiti Cerkev« dr. Christopf Schonborn govori o tem, da je bila Cerkev že od začetka sveta napovedana v predpodobah. Cerkev je celo starejša kot stvarstvo, je v nekem smislu pred njim. Cerkev je hkrati cilj in sredstvo – je cilj stvar-jenja in je hkrati služeča Cerkev. Cerkev obliva Kristusova svetloba, tako kot luno obseva sončna svetloba. Dovršeno stvarstvo bo popolna Cerkev. Cerkev je tako prostrana kot božji načrt stvarjenja. Vendar je za razumevanje Cerkve potrebna vera v enega Boga. Kjer ni vere v enega pravega Boga, tudi Kristusa ni mogoče oznanjati. Upoštevati moramo razliko med božjo in človeško naravo, zato je tudi Cerkev hkrati »vidna« in »nevidna«, je sveta in hkrati grešna. Je pa hrepenenje celotnega stvar-stva.

Celotno stvarstvo je, kot pravi Schönborn, predpodoba Cerkve. Govorica stvarstva je nujna, da bi mogli poimenovati Cerkev in njeno skrivnost, hkrati pa govorica stvarstva postane zares razumljiva šele v luči Cerkve, kar nas spominja na Kantovo razli-kovanje med ratio essendi (svoboda je nujna za moralnost) in ratio cognoscendi (preko moralnosti spoznamo svobodo). K razumevanju Cerkve pripomore razli-kovanje med nebesi in zemljo, kar je prispodoba Stvarnika in ustvarjenega. Schön-born ob tem razmišlja o angelih. Omenja tudi razmišljanje Romana Guardinija o molitvi Oče naš: »Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.« Njegovo voljo izpolnjujejo angeli.

Za pravilno orientacijo človekovega mišljenja in delovanja je nujno potrebno spoznati naravo ustvarjenega bitja. Razumevati svet kot stvarjenje vključuje določeno po-jmovanje bitja, »metafiziko stvarstva«. O »metafiziki stvarstva veliko povedo komentarji o šesterodnevju, ki so jih napisali znani teologi (Bonaventura, Tomaž, Avguštin). Bistvo stvarjenja je, da je Bog vse ustvaril iz nič. Vsako stvarjeno bitje ima lastno dobrost in popolnost. Nobena stvar ne zadošča sama sebi, medsebojna odvisnost stvari je hotena od Boga. Red in harmonija ustvarjenega bitja izhajata iz raznovrstnosti bitij in odnosov med njimi. Obstaja vrstni red, t. i. hierarhija bitij, kar je tudi predpodoba hierarhija Cerkve. Krona stvarstva je človek, kar pa danes pojmujemo nekoliko problematično, ker se človek lahko prevzame. Človek je ustvarjen po božji podobi. Med vsemi stvarmi, še zlasti med ljudmi, obstaja solidarnost. Stvarstvo čaka na svojo dovršitev, na svoj »sedmi dan«, ko je Bog končal delo in počival.

Kardinal Schönborn zaključno premišljevanje prvega poglavja nameni razmišljanju o božji previdnosti. Bog vodi stvarstvo k njegovemu cilju in dovršitvi. Ukrepe in posege, s katerimi Bog pelje stvarstvo k popolnosti, imenujemo božja previdnost. Lahko bi jo imenovali božja pravičnost. Božja previdnost odvezuje povezanosti z usodo, kakršno so poznali v antiki. Nič ni izvzetega iz božjega vodenja. Bog ne potrebuje nikogar, ko ustvarja, je sam sebi zadosten. Stvarem daje, da delujejo, vendar vsaka na svoj način – vzpostavlja načelo subsidiarnosti. Kdor doživlja veselje nad delovanjem ustvarjenih bitij, hvali Stvarnika in njegovo previdnost. Vendar nam Bog pušča mož-nost, da z molitvijo in delom sodelujemo pri njegovih delih (npr. Jezusova prilika o žetvi). Prosilna molitev je praoblika molitve – smo namreč ubogi in nepopolni. Pojavlja pa se vprašanje, čemu Bog dopušča trpljenje Svet najde svoj smisel samo v veri v božji načrt. To je tudi osnova razumevanja zla, ki ga Bog dopušča.