Institucija in avtoriteta v Cerkvi

(v: ˇ Ti si Peter Skala ˇ, 4. pgl. )

Samostojno razmišljanje

Naj začnem svoje razmišljanje z Goethejevo mislijo (77): » In čas noben in prav nobena moč razkosati ne more lika trdnega, ki živo se razvija! «

Kako vzpodbudne besede, skoraj pravljične. In nemogoče obenem. Nerealne in za današnji živelj nevmesne. Prezahtevne.

Pa so bili kdaj časi, ko človek živel je po besedah teh, klen in kot dren zdrav in zdravih misli? / Dober za drugega in dober v sebi in iz sebe dober./

Ne vem. In ne vem, če kdaj bo. Vem le to, da danes tak človek ne uspeva. Ni prave klime; je premočna vlaga ko je dež, in je presuho, ko je toplo. In je prezpolsko, ko je zima.

Pokvarjen termostat, torej! In kdo ga je pokvaril, je odvečno razmišljanje, vprašajmo človeka raje – kdaj? Kdaj postavil se je ubožec v funkcijo, ki enači jo (sam) z najvišjo, njemu in v njem presežno?

Vem, ni to posameznik, grešni Janez, ki pač pogrešil je, ker je bil brez izhoda.

To je, torej botra temu je miselnost populacije, večine, vseobče človečnosti,… in seveda tudi tiste, tiste ˇ verne ˇ.  Tiste verne, v kateri so bile naše babice, in smo po naših mamah v nji tudi mi. Da nadaljujemo, da spreminjamo. Da obnavljamo, da dodajamo. Dobro z dobrim. ( V osnovi seveda, pri temeljih).

 Kako je pa v realnosti? Delamo tako, ali brez znanja in predvsem pooblastil vtikamo izvijače in kombinirke v konstrukt, v stroj, v termostat, ki dan je, - to je res -, nam, vendar ne kot igrača, ne kot še nedokončana hiša iz kock?

Mar ne vtikamo preveč svojih talentov, danosti, vrlin, kreposti v Njega, ki njih poln je in je iz njih; mar ni človek, danes, z vsem svojim računalniškim repertoarjem ne samo predaleč posegel, ampak tudi – postal prevzeten, prepoln sebe in prepoln ideje, ki nekoč bila je le lepa misel kmeta na polju, ko jeseni pripravljal je zemljo v spanec, danes je pa postala to ukazovalna in odločna zahteva po oblasti nad vsem.

Nad njivami, nad vremenom nad zimo, nad ljudmi, celo Boga bi človek rad pospravil v čajnik in ga ( kot v Tisoč in eni noči ) priklical, ko rabil bi ga za kak, zgolj slučajen nasvet.

Kako naprej torej, ali – človek kam?

V odlomku, ki sem ga prebral je lepo opisano kako, zakaj in zaradi česa je kaj. Čemu institucija, čemu communio; kam in kako skratka naj gre presito ljudstvo iskat posta! In potem enkrat hrane.

Post! Mar vemo v današnjem življenju sploh še pomen in namen posta? Potrebni smo ga. Na vseh področjih. Posta in potem zdrave prehrane. Takšne iz zdravih misli,  zdravih želj, iz zdravih in trdnih prijateljev, takšne, katere polni bomo to zdravost prenesli tudi v zanamski rod. V rod, ki dan bo v zdravo ogrodje in obdan s pravo karizmo ponavljal bo za Jezusom: »to moje je telo, moja kri za vas prelita, to delajte v moj spomin.«

Zdrava prehrana potemtakem gradnica tiste naše zunanje lupine; in kot znano je, - vitamini so v lupini!

Torej najprej organizacija, šele potem notranji sestav!

Cerkev, obča in vesoljna, na prvem mestu! In s Kristusom na čelu in z orožjem pričevanja medsebojne ljubezni v njem!

Pa podpiramo Cerkev dovolj in skrbimo za njeno / potrebno / prenovo, smo v sebi in potem v pripravljenosti dati iz sebe dovolj polni Svetega Duha?

Se strinjamo z Avguštinom, ki pravi, da ima slehernik v sebi toliko Sv. Duha, kolikor ljubi Cerkev?

Smo poslušni avtoritetam, in tudi – so avtoritete res tiste, ki so vzgled, vzor, ugled, jamstvo, poroštvo? So polne Sv. Duha?

Ne nasedajo času hlastanja po gospostvu in iz njega potem gospodujejo tudi avtoritete; ki bi naj to seveda bile?

Človek je človek. Pa najsi je to običajen nedeljski šofer ali nedeljski pridigar. Oba sta iz mesa in iz kosti. In oba imata odprto pot v nebo in pot v zublje pekla.

In ravno teh dveh poti se ljudje v današnji dobi vse premalo zavedamo.

Ne bojimo se več pekla in ne veselimo se več vic! Kot bi otopeli. Pa vendar, Bog ne pozablja na nas. In ne prepušča nas hoji za pokvarjeno množico, bodisi večinsko, bodisi majhno skupinico.

Bog nas dela Kristjane, nas varuje in zahteva služenje v ljubezni! Nam nalaga čut materinstva in očetovstva v premagovanje protislovij in črnih ulic! In Kristus nam v varstvo zaupa iz dneva v dan svoje ovce, pooblaščeni smo, da jih pazimo.

In to je vera! To je zdravost lupine. / Tako Cerkvene, kot navadne človeške, posamične. /

To je pogoj za zdravost duše in za čisto vest. To je orožje za boj proti nasprotnikom, to je hrana za nas Kristjane!!

In to je, ravno prisotnost tega prepričanja je skrivnost in misterij Cerkve, iz katere črpamo. To je tistih 80 % ledene gore, ki je potopljenih v morje. To je miselnost kritike, potrebne in zdrave, ki se zavzema za konstruktivno in pristno prenovo!

            Tak je in tak naj bo človek, ki je v sebe in iz sebe dober. In takšen bo rad živel v klimi, ki dana mu je, kot takšen ne bo posegal po oblasti nad vsem!

Takšen človek bo raje sedel pod lipo in s travno bilko v ustih opazoval njivo, ki jo je obdelal in se veselil žuljev, ki daroval jih je za delo, za repo in koruzo, za ženo in sinove in za Boga!