1.      Od kod zlo?

Ko si zastavimo to vprašanje takoj naletimo na izvirni greh, katerega resničnost ni moč zgodovinsko in filozofsko raziskovati. To je razodeta resnica, ki se izmika izkustvu. Že Avguštin pravi, da na to vprašanje ne najdemo popolnega odgovora.

            Cerkev lahko razumemo še le preko drame greha. Katekizem pravi, da je Cerkev božji odgovor na kaos, ki ga je povzročil greh (KKC 761).

            Zavedati se moramo, da smo vsi zaznamovani z izvirnim grehom in da nihče ne more priti sam do zveličanja. Avtor tukaj postavlja občestvo kot tisto temelj našega odrešenja, ki nam omogoča medsebojno pomoč. To utemeljuje tudi z Dogmatično konstitucijo o Cerkvi: »Vendar je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati ne posamič in brez vsakršne medsebojne zveze, temveč jih je hotel narediti za ljudstvo, ki bi ga v resnici priznalo in mu sveto služilo (C 9)«. Temelj oziroma zagotovilo našega odrešenja je Kristusova posvečujoča milost, saj Njegovo spravno dejanje smrti in vstajenja zaobjema vse kraje in čase.

            Oznanjenje Mariji je  prelomnica v človeštvu in edinstven trenutek v katerem je Bog enemu človeku naložil celotno težo zgodovine človeštva. Božje oznanilo vedno prihaja preko posameznikov, da doseže vse ljudi.

            Dogma o izvirnem grehu nam na nek način utemeljuje nauk o svobodi, saj sta se naša prastarša svobodno odločila za to dejanje. Ta dogma ima neprecenljiv pomen za razumevanje naše vere in Cerkve, ki nam omogoča občestvo našega zveličanja.

2.    Protoevangelij

V 1 Mz 3  se srečujemo z resnicami, ki so za človeštvo vedno veljavne. To ni predzgodovina Cerkve, ampak nam dokazuje, da je ta še vedno na poti izpopolnitve. Protoevangelij nam daje razumeti, zakaj je bil in je potreben križ, zakaj vsak človek in svet potrebuje odrešenje in da je milost pri padlem človeku že od začetka delovala.

Avtor podarja tri vidike človekovega življenja:

a)      Svet dela v Božji sodbi nad možem

b)      Svet razmerja spolov v sodbi nad ženo

c)      Položaj boja med dobrim in hudim v sodbi nad kačo

ad a: Izguba prijateljstva z Bogom je potegnila za sabo zaupanje in domačnost z zemljo in drugimi (1 Mz 3,17-19)

Pri delu človek doživlja muko, trpljenje, krivdo. Vendar mu le to pomaga, da postaja bolj človek, zato morata delavnost in marljivost biti kreposti. Delo ima tudi moč povezovanja.

ad b: Iz travme izvirnega greha izhaja tudi boj s spoloma. To ni obup, ampak upanje, saj daje možnost, da v zakonskem življenju ozdravljata svoje globoke notranje rane in si tako delata za svoje rešenje. Pri tem je potrebna potrpežljivost in Božja milost. Tudi otroci pripomorejo, da umirata samemu sebi in gresta preko sebe.

ad c: V protoevangeliju je napovedan trd boj zoper moči teme, s čimer se človek srečuje skozi vso zgodovino. Napovedana je tudi zmaga, vendar ta v času ne bo nikoli dosežena. Človek, ki se hoče držati dobrega se mora neprestano boriti. K temu boji ga usposablja in daje moč občestvo (Cerkvev), saj to povezuje, greh pa razdvaja in ločuje.

3.    Zaveza z Noetom

Že sam svet je ustvarjen tako, da zahteva zavezo z Bogom. Prelom te zaveze je greh, ki se začne z našimi prastarši.

a)      Zaveze znova zberejo, kar greh razbije in razprši, to ponovno vzpostavljanje odnosa z Bogom se dogaja v Cerkvi.

Noetova zaveza nam prikazuje nadaljnje posledic, izvirnega greha ter spreobrnjenje na poti odrešenja. 1 Mz 6,11 Zemlja pa je bila vedno bolj sprijena pred Bogom in polna nasilja. 1 Mz 6,12-13 Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je pokvarjena; vse meso je spridilo svojo pot na zemlji. Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, kajti napolnili so zemljo z nasiljem, zato, glej, jih bom uničil z zemljo vred. 

Bog skozi vso odrešenjsko zgodovino izvoli posameznike, tem primeru Noeta, da po njih udejanji zveličanje in blagovest za vse. Izvolitev Noeta postane prapodoba Cerkve, saj je on podoba pravičnega pogana. Njegova daritev Bogu daje zagotovilo, da bo kozmični red odslej večen. 1 Mz 8,22 Dokler bo trajala zemlja - ne setev ne žetev, ne mraz ne vročina, ne poletje ne zima, ne dan ne noč ne bodo prenehali.«  Bog zapečati svojo zavezo z znamenjem mavrice. (1 Mz 9, 12-17). Kar nam dokazuje, da v religijah človeštva živi pravo božje češčenje in da v religijah poganov skrito deluje Kristus in njegova milost. To ne pomeni enakovrednost religij, ampak »semena besede« (2. Vst, m 11), povsod, kjer ljudje kakor Noe, Melkizedek, Job pravično služijo Bogu in ga zvesto častijo. Vendar imajo religije svojo odgovornost, saj se s prihodom Kristusa, se mora vsaka odločati za Kristusa, ali proti njemu. Mt 28,19 Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha 

b)      Pomen mnogovrstnosti ljudstev, jezikov, rast v božjem odrešenju. 

Veliki »rodovnik ljudstev« 1 Mz 10 izpričuje, da imajo številna ljudstva zemlje skupen izvor, da zares sestavljajo eno družino.

Babilonski stolp, ki povzroči zmedo jezikov, je Božja kazen za ošabnost ljudi, ti pa sedaj ne morejo sami od sebe spostaviti enotnosti narodov. Potrebno je izganjati »izganjal hude duhove« narodov, kot je delal Anton puščavnik. Nam daje upanje prepojenost z duhom evangelija, ki ga je omogočilo prihod krščanstva v naše dežele. To nam še danes vir našega obstoja.  Vendar so državne ideologije tega stoletja na nek način priklicale te »duhove« nazaj kot pravi avtor.

Izpostavljena je še ena nevarnost, ki lahko škoduje Cerkvi in sicer, da bi se ta istovetila z kakšnim narodom ter da bi svetnik nekega naroda bil samo narodni, ampak je svetnik vse Cerkve. Dogajalo se je tudi, da so narodi skušali svoje svetnike uporabiti za nacionalizem. Edino pravilno je, da ljudstvo in narod iščeta in najdeta svojo istovetnost v Kristusu.

4.    Stara zaveza

C 2 in KKC 759 pravita, da je Cerkev čudovito pripravljena v zgodovini izraelskega ljudstva in v stari zavezi. Dokaz te resnice nam je, ko se je Judu Izraelu Zolliju na judovski praznik Jom Kippur (judovski spravni dan) leta 1944, ko je stal pred skrinjo zaveze prikazal Jezus Kristu.

             Abrahamovo ljudstvo z Abrahamom na čelu, ki ga je Bog poklical, da bi zbral razkropljeno človeštvo in postal v blagor vseh, je nosilec Cerkve.

            Izraelsko ljudstvo si je Bog izbral za svojega.

            Avtor izpostavlja tri stvari:

a)      Kristusa ni mogoče najti odtrganega od njegovega izvora, ki je v stari zavezi. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov (Jn 4,22)

b)      Pravilno branje in SZ ter razmerje med SZ in NZ.

c)      Odnos med postavo in evangelijem.

Jezus je v celoti izpolnjeval postavo, ki je načrt Božjega srca. To povezanost nam nakazuje tudi zgoraj navedeni primer  Izraela Zollija.