V čem vidim danes ovire za vero v Boga Stvarnika?

V čem se je naš odnos do te podobe / resničnosti Boga spremenil?

Tradicionalna družba sebe razumeva kot telo. Človek se čuti kot ud, močno vraščen in povezan s telesom. Enako je tudi njegovo razumevanje stvarstva. Z delom odkriva zakonitosti kozmosa in išče svoje mesto v njem. Trdna zraščenost s svetom ga vodi k občudovanju in ohranjanju narave iz katere se živi. V novoveški družbi pa govorimo o antropocentričnosti. Človek svet popredmeti in se dvigne nad njega z vedno večjim razvojem znanosti in tehnike. Zanj ni več svet kozmos, urejen sistem katerega člen je tudi sam, ampak ga obvladuje, mu gospoduje. Zanj je svet surovina s katero razpolaga.

Industrializacija in s tem diferenciacija proizvodnje je večino ljudi "odtrgala" od neposrednega stika z zemljo. To je verjetno delo v katerem se najjasneje kažejo sadovi lastnega dela, ker zadevajo človekove osnovne potrebe po preživetju. (prehranjevanje, oblačenje, dom) Iz rok v usta. Hkrati pa je to delo tudi najbolj odvisno od nečesa kar ni povsem v človekovi oblasti. Za preprostega kmeta je:

·        v njej mnogo procesov nepojasnjenih

·        je svet ki ga ni ustvaril človek  (mesta, industrija… so izdelki človeških rok)

·        sledi zaporedju, ki kaže na širšo vpetost v čas in kozmos. 

Vse, kar je človeku nepojasnjenega skrivnostnega in strašnega pa že od pred davnine pripisuje bogovom. V naši evropsko-krščanski kulturi je to Bog Stvarnik.  

Danes pa, v zahodno civilizaciji, ko živi velika večina ljudi v mestih, ki niso del narave, ampak so konstrukcija človeka in so vsi vključeni v zakonitosti industrije, potrošništva in trga je pojem Boga Stvarnika omajan. Težko je delo svojih rok, mesta, stroji, tržno blago pripisovati Stvarniku. Teže je reči, da je dal Bog, ko pa vem da je naredil človek. V proizvodnji tudi ni več toliko tveganja, da bi lahko le del bil odvisen od Boga. Če so materiali in postopek pravilni je zagotovljen rezultat. Težko je bit hvaležen nekomu drugemu za delo, ki ga opraviš sam. Morda sta ti dve prvini, pretežno delo v sekundarnih, terciarnih in kvartarnih dejavnostih in življenje v od človeka močno preoblikovanem okolju zakrile tretji vidik Boga Stvarnik in njegovega delovanja v svetu. Ta je prepoznanje, da so v stvari položeni naravni zakoni, ki jih ljudje upoštevamo pri proizvodnji stvari. V teh zakonitostih lahko prepoznamo navzočnost Božjega stvariteljskega delovanja. To je tudi točka, ki tudi nekatere vrhunske znanstvenike pripelje do vere.

V čem pa je tak pogled na Boga kot stvarnika danes vendarle ponovno privlačen? Danes post moderna družba ponovno teži od gospodovanja nad stvarstvom k vključitvi, simbiozi z njim. Vstran od skrajnega individualizma ponovno išče odnose, od največje svobode, ki vodi v osamo, k povezovanju in združevanju, strpnosti. Priznava svojo nemoč in je spet dovzetna za skrivnostno, simbolno, vrača se k naravi in išče svoje mesto v svetu. Vsa ta teženja post-modernega človeka so bila povod za razmah novodobskih verskih gibanj, ki so znala izraziti religiozno izkušnjo današnjega človeka.

Zaradi naštetega se mi zdi danes za ljudi teže sprejemljiva podoba Stvarnika, ki prvenstveno posega v svet, nas vodi in se ga je potrebno bati, ki je z njim zaznamovana naša usoda in nam je zagrožena celo kazen za neposlušnost.

Morda je laže razumljiva podoba kot tistega, ki je ustvaril vse ljudi in smo si zaradi tega bratje in sestre med seboj. Taka podoba omogoča vključiti tudi ideje solidarnosti, spoštovanja vsakega človeka, ki se kaže v deklaraciji "O človekovih pravicah", pojem globalnega pogleda na svet, ki je lasten trgu in informatiki, s tem pa pokazati tudi na vpetost človeka v svet, njegovo dogajanje in mu poiskati mesto v njem. Bog je torej oče svetovnega dogajanja, kozmosa, je tisti, ki daje vsemu smisel.