V svojem razmišljanju ob prebranem odlomku iz knjige sem  se omejila predvsem na prvo premišljevanje četrtega dneva in na tretje premišljevanje petega dneva, ki govorita o kristjanih  kot o romarjih, ki  skozi svoje življenje potujejo do nebes, ki so njihova prava domovina in govorita o Cerkvi, ki je pot, po kateri kristjan pride v nebesa.

     Najpomembnejša se mi zdi v teh dveh premišljevanjih misel, da Cerkev še ni dovršena in da bo dosegla svojo dovršitev šele v nebeški slavi ob Kristusovem drugem prihodu. Vse do takrat pa bo ta Cerkev preganjana.In zdi se, da se je to preganjanje skozi zgodovino tudi vseskozi dogajalo.Tako so preganjanja kristjanov in Cerkve bila že ob  ustanovitvi Cerkve, nadaljevala so se skozi celotno zgodovino, se nadaljujejo tudi danes in se bodo  nadaljevala, dokler Cerkev ne bo dovršena v Kristusu.Preganjanje Cerkve je bilo po mojem mnenju največkrat neutemeljeno in tudi neupravičeno, saj se zdi, da preganjalci Cerkve niso razumeli bistva nauka Cerkve, oziroma  so si ga razlagali po svoje, možno pa je tudi, da je  ta nauk zanje popolnoma nesprejemljiv, ker so si želeli lagodno življenje, brez trpljenja, in življenje, ki bi ga lahko sami obvladovali, medtem, ko so se po drugi strani zavedali, da onostranstva ne morejo obvladati. Tako lahko rečem, da so marksisti Cerkvi navrgli neutemeljen očitek, namreč ta, da kristjani tolažijo ljudi z onostranstvom, s srečo po smrti, namesto, da bi se borili zoper nesrečo pred smrtjo in odstranjevali trpljenje.Onostranstva človek sam pač ne more obvladati.In to je bil razlog, da  so marksisti imenovali krščanstvo »opij ljudstva«.Ta očitek se mi zdi neutemeljen zato, ker Cerkev  ni nikoli  učila, da bi bila nebesa ( oz.onostranstvo) pobeg pred zemeljsko odgovornostjo, ampak uči ravno nasprotno, namreč, da  je upanje na nebesa ravno tisti pogon (zagon), ki vzpodbuja krščansko zavzetost ta  » delanje« dobrega  v tem svetu.In ravno to »delanje« dobrega , delo za druge, tudi do neke mere »odstranjuje« trpljenje iz življenja ljudi. Vsak človek bi lahko bil  vesel, kadar lahko nekaj naredi za drugega, drugi pa je vesel zato, ker vidi, da sočloveku ni vseeno zanj in da mu drugi želi pomagati.

     Mislim, da lahko rečem, da obstaja tudi danes veliko preganjalcev Cerkve, ki ne razumejo pravilno poslanstva Cerkve (marsikdo med njimi ga noče razumeti namerno).Posebno danes se zdi, da ljudje veliko preveč gledamo na Cerkev kot na človeško delo in premalo na Cerkev kot na kraj milosti.Gledamo samo na to, kar je vidno našim očem, premalo pa se  zavedamo, da najpomembnejše, kar obstaja v Cerkvi, vedno ostaja nevidno.Tako lahko rečem, da danes vidijo preganjalci vere v Cerkvi predvsem neko institucijo, v kateri se dela veliko napak.Pri tem pa nekako namerno spregledajo dejstvo, da Cerkev kljub nekaterim napakam, ki se dogajajo v njej, naredijo še vedno zelo veliko dobrega za blagor ljudi in tudi celotnega naroda. Vidijo neko kopičenje bogastva Cerkve (ki ni nujno resnično, ampak je navadno le zahteva po vrnitvi tistega, kar ji je bilo vzeto, le to pa se navadno porabi za delovanje Cerkve na različnih področjih), vidijo duhovnike in redovnike, ki izstopajo iz duhovniškega ali redovniškega življenja iz različnih razlogov (pri čemer navadno navajajo neke razloge, za katere ni nujno, da so pravi razlogi za izstop iz duhovniškega življenja).Mislim, da bi  morali preganjalci Cerkve in kristjanov v današnjem svetu vedeti, da je Cerkev na zemlji skupnost ljudi, ki so sicer grešniki, vendar pa niso samo to, ampak so tudi ljudje, ki delajo veliko dobrega za druge.Velika  krepost pravih kristjanov  je v tem, da so zelo potrpežljivi in predvsem zelo vztrajni.Zavedajo se, da so tu na zemlji samo začasno, da so samo romarji , ki jim materialne dobrine niso pomembne, ker so minljive. Zdi se mi, da bi se morali vsi ljudje, tudi kristjani, zavedati, da se ljudje ne bodo spreobračali k Cerkvi zaradi Cerkve kot institucije, ampak predvsem zaradi teh ljudi, ki dejavno s svojim življenjem kažejo, da jih vodi Sveti Duh, ki jim pomaga delati dobro in biti boljši od drugih.Zdi se, današnja Cerkev živi ravno zaradi teh ljudi.

     Kaj je torej naloga kristjanov v današnji Cerkvi?

Po mojem mnenju se mora vsak kristjan danes zavedati, da je Cerkev telo, sestavljeno iz udov in eden od teh udov je tudi on.Današnji človek potrebuje občutek pripadnosti. Kristjan se mora čutiti pripadnik Cerkve, za katero je Kristus dal sam sebe, da bi jo posvetil.In ravno zaradi tega, ker jo je Jezus posvetil,  mora ta Cerkev »goreti  v ljubezni« (Mala Terezija).To  pomeni, da se vsak po svojih najboljših močeh  trudi na svojem romanju skozi zemeljsko življenje narediti čimveč dobrega v večjo božjo slavo, da pride ob svoji smrti v svojo pravo domovino, ki je v nebesih.