Razmišljanje na četrto poglavje knjige Ti si Peter skala, z podnaslovom Navzočnost enega samega Jezusa Kristusa v edinosti Cerkve.

Kristus je tako rekoč moral priti, kajti sama stara zaveza drugače nebi zdržala, bi razpadla. V Kristusu so tako povezane vse glavne prvine SZ (Jonovo preroštvo, Salomonova modrost in tudi Mojzesova postava). Kristus je torej pika na i stari zavezi. Vendar pa Kristus ni prišel na svet samo zato, da bi dopolnil Staro zavezo, ampak tudi zato, da bi ustanovil Cerkev, ki bo trajno ohranjala njega na svetu. Kajti on je utelešena, zveličavna božja volja za ves svet v celoti. Jezus je že sam po sebi, v samem bistvu neminljiv, saj je sam rekel: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne minejo«. Jezus je svet že premagal. Tako lahko rečemo, da je Jezus ustanovil dve »ustanovi« v katerih je trajno navzoč. To sta evharistijo in pooblastitev Petra. V evharistiji je Jezus navzoč v telesni podobi (to je moje telo. To je moja kri). Zelo pomenljive so tudi besede: To delajte v moj spomin. S tem Jezus resnično napove, da bo ostal vedno z nami. Po Petrovi pooblastitvi pa je navzoč med nami v Petru – Papežu. Papeži so namreč Jezusovi namestniki na svetu. Cerkev se namreč imenuje Kristusovo teli ali celo Kristusova nevesta.  Mi smo udje tega telesa. Eno izmed vidnih navzočnosti Kristusa v svetu so tudi zakramenti. Ti zakramenti so zelo pomembni pri ustvarjanju edinosti Cerkve. Ti zakramenti so predvsem: krst, ki pridružuje nove člane cerkveni skupnosti nato je birma, ki te nove člane potrjuje v veri, nato je sveta spoved, katere naloga je, vračanje tistega, ki je zablodil v osamitev greha nazaj v občestvo. Tudi krščanski zakon spada med te zakramente, saj se novoporočenca zavestno postavita pod postavo absolutne, nerazvezljive edinosti med Kristusom in njegovo Cerkvijo.  Prav tako je bolniško maziljenje zakrament, ki povezuje bolnika tako z cerkvenim občestvom kot tudi z Kristusom in njegovim trpljenjem. Najpomembnejši je pa seveda mašniško posvečenje, ki na nek način pogojuje vse ostale zakramente. Vsi ti zakramenti delujejo povezovalno in tako delajo Cerkev celovito in neločljivo. Rečemo lahko, da so zakramenti utelešena beseda. Beseda pa tu ni mišljena zgolj kot nek zapisan znak, ampak je to živa beseda, ki je neločljivo povezana z govorečim Gospodom Cerkve in Duhom, ki ga izdihava iz ust. Prav zaradi tega ima tudi Sveto Pismo tolikšno vlogo v svetu. Ko pa govorimo o Besedi smo pa zopet pri Petrovi pooblastitvi, ki je tudi oblast nad besedo. Tako pa pridemo do apostolskega nasledstva, ki je zakrament sv. Reda. Ko nekdo prejme ta zakrament ne glede na stopnjo (duhovnik, škof ali papež), postane zakramentalno znamenje edinosti in ljubezni brez katere ne more biti Kristusove cerkve. Duhovnik ima tako trojno službo: je posvečevalec, oznanjevalec in pastir. Drugače povedano deli zakramente, ohranja in oznanja božjo Besedo in vodi ljudi s svojim zgledom ter ponavzočuje enega samega Kristusa tukaj in sedaj.  Zelo poudarjena je edinost in ugotovimo lahko, da je ravno Peter tisti, ki to edinost predstavlja v svetu. Papež je tako pokazatelj edinosti cerkve (primer protestanti in njihova »edinost«). Kakšen primat ima torej papeška služba nam pove tudi zgodovina. Vemo namreč, da so v zgodovini dobili to službo ljudje, ki je niso bili vredni, pa je kljub temu ostala poslednja instanca vidne cerkvene edinosti. Mi vsi smo bili obdarjeni s svetim Duhom in vsi smo vključeni v občestvo v katerem se Kristus podarja zakramentalno in po služenju cerkvene službe, ki ustvarja edinost.