|
1. Nova zaveza Misel o duhovnem materinstvu Cerkve najdemo skozi vso Novo zavezo. V evangeliju Jezus pravi: "Jeruzalem ... kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta ..." Cerkev je dedinja starozavezne sinagoge. Misel o materinstvu Cerkve ima pri Pavlu pomembno mesto: "Cerkev ... mati vseh, ki se prerodijo v Duhu. Sredi vas smo nastopili ne ostro, temveč milo - kakor mati." Primerja pa se tudi očetu: "Tudi veste, kako smo vsakega izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali, spodbujali in rotili, da živite tako, kakor se spodobi pred Bogom." Galačanom pravi: "Otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus" (Gal 4,19). Pavel torej bedi nad vzgojo svojih otrok tako kakor mati ali oče. Novim kristjanom je z oznanjanjem evangelija posredoval novo življenje, uvedel jih je v življenje v Kristusu. 2. Pričevanje cerkvenih očetov V spisih prvih stoletij se Cerkev zelo pogosto imenuje mati. Podobo velike matere iz helenističnega poganstva so c. očetje pokristjanili. Ciprijan pravi: "Cerkev je tako enoumno mati, da zadostuje ta edina beseda mati, da jo nedvoumno označi. Mater zapustiti je nezvestoba. Ta mater se veseli in trpi skupaj s svojimi otroki. Kristusova nevesta duhovno rojeva sinove za Boga ... Da bi kdo mogel imeti Boga za Očeta, mora poprej imeti Cerkev za mater!" (Ut habere quis possit Deum Patrem, habeat antea Ecclesiam matrem.) Avguštin trdi: "Nihče ne more pri Bogu doživeti očetovskega sprejema, če zaničuje svojo mater Cerkev. Krstni studenec maternica (uterus) matere Cerkve." Videnje žene v 12. poglavju Razodetja razlagajo kot Cerkev. Cerkveni očetje govorijo tudi o Cerkvi kot novi Evi: Cerkev je bila rojena iz odprte strani Gospoda na križu, kakor je bila Eva rojena iz strani spečega Adama; Adamovo spanje pa je vnaprej nakazovalo Kristusovo smrt. Cerkev je hkrati devica in mati. Njena deviškost je v popolni veri, trdnem upanju in iskreni ljubezni. Cerkev je podobna Mariji: ona rojeva in je devica; ona rojeva ljudstva, a ta so udje Edinega, čigar telo in nevesta je. Stara španska liturgija pravi nekje: "Ena je nosila življenje v svojem naročju, druga ga nosi v studencu zakramentov. Kar je bilo nekdaj podarjeno Mariji v telesnem redu, je zdaj v duhovnem podeljeno Cerkvi." 3. Roditi in vzgajati Skrivnost Cerkve je tudi skrivnost vidne, družbene Cerkve, ki je sredi sveta. Deluje po ljudeh in njeno materinstvo se izvršuje po besedi in zakramentu v njuni neločljivosti. Origen pravi: "Vse delovanje Cerkve v svetu je povzeto v podobi nenehno rojevajoče matere." To neprenehno rojevanje se dogaja po oznanjevanju. Metodij z Olimpa, razlagajoč 12. poglavje Razodetja, pravi: "Cerkev je noseča in bo ostala v porodnih bolečinah, dokler ne bo Kristus v nas upodobljen in rojen. Odraščati pa moramo tako, da vedno bolj postajamo otroci: "Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo." (glej str. 40, ref. X) Spomnimo se tudi stare podobe razdajajočega pelikana, pa tudi Ivana Cankarja (O mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili!). 4. Cerkev kot mati verujočih Avguštin razlaga: "V mesenem zakonu sta mati in otrok različna; v Cerkvi pa sta nasprotno mati in otrok eno." Če gledamo na Cerkev kot na telo, je Cerkev skupna zavest, občestvo vernikov skupaj s pastirji. Pascal zapiše: "Vse, kar doleti Cerkev, se dogaja tudi v vsakem posameznem kristjanu." Če je tedaj Cerkev mati, potem je mati vsak kristjan. Hipolit: "Očetova usta so rodila čisto Besedo; ta Beseda se javlja drugič, rojena iz svetih." Krščanska duša resnično postane mati Besede." (Rupert) Kristusovo življenje v nas prehaja v nevidno materinstvo vseh za vsakogar in za vse. 5. Očetovstvo služabnikov Cerkve Kristusovo telo ni ljudstvo brez hrbtenice, ni nevidna Cerkev. Po pastirjih, naslednikih apostolov, Božje življenje teče naprej. Le-ti morajo bdeti nad deviško neokrnjenostjo in rodovitnostjo vere. So Božji sodelavci in oskrbniki Božjih skrivnosti. Ne delegira jih cerkvena občina, ampak jih pošilja Kristus: "Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem!"Hierarhi (škofje) nikakor niso gospodovalci nad krščanskim ljudstvom in vero, so služabniki in oskrbniki, vendar je samo njim pridržano, da so sodniki nad vero. Odgovornost pastirjev pa nikakor ne sme uspavati črede. Ne
Kristus ne Cerkev ne hierarhija ne sestavljajo vmesnih instanc med človekom
in Bogom. Naziv "oče" se daje tudi škofu (oče krajevne C.),
koncilskim očetom, celo duhovnikom (...).Pastirji so z verniki conservi,
condiscipuli, skupaj se učimo: "Poslušaj z mano; ne rečem, da me
poslušaj, ampak da poslušaš z mano." "Cerkev ne potrebuje kritikov, ampak umetnike" (Balthasar o Bernanosu). Kristjani, ki hočejo spreminjati svet, morajo najprej pustiti, da jih Cerkev oblikuje: postati morajo Cerkveni ljudje, čutiti morajo s Cerkvijo (anima ecclesiastica, vir ecclesiasticus).v 1. Istovetenje s Cerkvijo Origen: "Hočem biti človek Cerkve, ni drugega sredstva, da si pravi kristjan." Kakšen naj bo torej vir ecclesiasticus? On ljubi Božjo hišo; Cerkev je osvojila nj. srce, postala je nj. duhovna domovina. Ne sodi je, ampak se pusti presojati od nje. Ljubi tudi njeno preteklost. Ve, da je Kristus navzoč tako danes, kot tudi včeraj in jutri, zato se ne sklicuje na prejšnje stanje. Današnje oznanjevanje sprejema kot abs. normo. Izročilo, SP in cerkveno učiteljstvo ima kot funiculus triplex, trojno jekleno vrv: vse troje se med seboj podpira, osvetljuje in krepi. 2. Pristna kultura V.E. si ne more ustvariti pristne krščanske kulture brez "druženja s tistimi, ki so klasiki svoje vere". Avguštin: "C. očetje so Cerkev učili to, česar so se v njej naučili." Oni so s molili h Kristusu, zanj živeli, delali, mislili, trpeli. Tega katoliškega etosa ni mogoče nadomestiti niti z znanstvenostjo niti s pravovernostjo. V.E. goji čut za kaoliško solidarnost, se zavzema za obrambo svoje vere (tvega tudi, da mnogim ne bo všeč), opozorjen od avtoritete se izogiba slepih ulic in spodbujen od nje išče pozitivne naloge. 3. Pravila za cerkveno čutenje Ignacij Lojolski trdi, da so p.z.c.č. vključno marijanska, saj Marija pooseblja najbolj popolno uresničenje idealne zamisli o Cerkvi. "Odpovedati se moramo vsaki svoji sodbi in imeti srce odprto in pripravljeno, da ubogamo v vsem resnično nevesto Kristusa našega Gospoda, ki je naša sveta mati, hierarhična Cerkev. 4. Doma v Cerkvi V.E. se vedno znova pusti poučevati, voditi in oblikovati dogmatični resnici, dovzeten pa je tudi za 'težave religije'. Dediščino cerkvenih patres varuje, uveljavlja ter dokazuje, da je ta dediščina še bolj bogata in bolj hranljiva, kakor danes mislimo. V.E. kljub nepopustljivosti v stvareh vere še vedno ostaja dojemljiv, razumevajoč, ohranja širino duha. Bolj je nagnjen k ljubezni kakor k prepirom in spletkam, hvaležen za vse dobro, saj ve, da je modrost čista, miroljubna, prizanesljiva, polna usmiljenja, brez hlimbe, sad pravičnosti pa se seje v miru. Tuj mu je aroganten dogmatizem. Resna razhajanja ga ne vznemirjajo, saj je to vedno bilo in bo. Boleča izkušnja, da se na ljudi ni zanašati, mu ne uniči veselja, saj ga Bog sam pomlaja. V.E. je ud telesa, zato je občutljiv za to, kar doživljajo drugi udje. Hitro opazi dobro in se ga veseli, rad tudi nanj opozarja, pri tem pa seveda ni slep za napake. Skuša razlikovati duhove. Išče s tistimi, ki iščejo. Namesto, da bi zlomil polet kakega gibanja, ga bo skušal usmeriti na pravo pot. Kot dušni pastir pa se boji, da bi oslabil krščansko vero ali jo napravil neznosno. 5. Odprt za prihodnost V.E vedno ostaja odprt za prihodnje. Beži pred slehrno zlaganostjo in lažjo. Upira se simplicističnim rešitvam. Ceni vrednost molčečnosti, Ne čudi se, če mora pogosto sejati v solzah, a ga tudi ne prevzame hvala, saj je to, kar žanje, posejal nekdo drug. Ljubi poslušnost, a noče ubogati iz prisile (Kjer je G. Duh, tam je svoboda. - 2 Kor 3,17). Zaupa svojim predstojnikom, kljub temu, da so morda nesimpatični, in jih skuša razumeti. Iskreno jim je vdan in noče jim oteževati službe, saj je po tej službi deležen duhovnih dobrin (svetniki, npr. Frančišek!). Cerkev ljubeče spoštuje kakor mater. 6. Cerkveno-evharistična prostranost V:E. dopušča, da vse njegovo živetje izraža njegovo včlenjenost v Kristusovo telo. Istoveti se s C. in se vključi v njeno pokorščino vere, da bi oblikovan mogel oblikovati druge: njegov osebni jaz se spremeni razširi v cerkveni jaz. Takšen človek je oseben in konkreten učinek Svetega Duha in tako posnema neskončno evharistično razdelitev Kristusovega življenja in podarjanja (to pa lahko le z ljubeznijo do Cerkve). Kristjan se le v odpovedi svoji delnosti osvobodi in postane univerzalen, katoliški, cerkven. 7. Mit uspeha se upeha Že Martin Buber je dejal, da uspeh ni ime za krščanstvo. Ne uspeh, ampak rodovitnost. Krščanska vitalnost ni toliko odvisna od dogajanja na svetovnem odru. Najboljši in najbolj živi kristjani so navadno skriti našim očem, niso najbolj učeni, najbolj politično angažirani. "Spregledamo" jih navadno šele po njihovi smrti. Ne sprašujejo se toliko o učinkovitosti in prilagojenosti njihove vere, dovolj jim je, da živijo iz vere. Ti ljudje nam dajejo upanje. Ne
dopustimo, da nam sanje o varljivi učinkovitosti zatemnijo pogled na
pravo rodovitnost naše svete Matere! HTML: Jure |