Deveto poglavje ima naslov Liturgika med starim in novim, govori pa o liturgiji in o liturgični obnovi. Ta sodi med najbolj pereča vprašanja in je eden glavnih argumentov anahronističnega protikoncilskega odpora. V tekstu zvemo za Ratzingerjavo mnenje o liturgični obnovi.

    Ratzinger pravi, da se je treba zoperstavljati racionalističnemu poenostavljanju, priložnostnemu izražanju in pastoralnemu infantilizmu, saj po njegovem vse to ponižuje katoliško liturgijo na raven vaškega krožka. V nadaljevanju razpravlja o razhajinjih med pristnim besedilom 2. vatikanskega koncila in njegovo poznejšo razlago in izvajanjem na liturgičnem področju.

    Po Ratzingerjevem mnenju se je treba v bogoslužju zopet dokopati do »vnaprej določene, nesamovoljne, ravnodušne in zadržane narave liturgičnega bogoslužja«. Pravi, da bogoslužje ni show ali prireditev, kjer bi se ljudje zabavali, ampak je nekakšno slovesno ponavljanje, ki mora izraziti svete skrivnosti. Liturgija tudi ni nekaj, kar bi »ustvarjala« skupnost vernih, saj v bogoslužju delujeta neka moč in oblast, ki si ju nihče, niti Cerkev ne mora prilastiti. Skupnost je lahko zgolj orodje, po katerem do nas prihaja tisto Drugo, ki se razodeva v bogoslužju. Po drugi strani pa Ratzinger opozarja, da liturgija pomeni tudi dejanje, zato se mora vernikom zagotoviti neka dejavna soudeleženost, ki pa se ne uresničuje le takrat, ko imamo pri obredu kako zunanjo preverljivo dejavnost( npr. petje, branje, razlaga evangelijev,…), ampak predvsem v molku, ki verniku omogoča zares globoko, osebno soudeleženost, saj tekrat lahko Božjo besedo posluša v notranjosti.

    Zelo veliko vrednost daje Ratzinger tudi cerkveni glasbi in krščanski umetnosti nasploh. Pravi, da smo na cerkveno glasbo pozabili, oziroma ji odmerili mesto v katedralah le ob posebnih priložnostih, za vsakdanjo rabo pa je uporabna glasba, lahke melodije,… To naj bi bogoslužnim obredom prineslo več razumljivosti in odprtosti, izkazalo pa se je, da je vse skupaj povzročilo le večjo obubožanost.

    Na koncu poglavja se Ratzinger dotakne še zelo pomembne misli o evharistiji, ki jo nekateri zmotno pojmujejo skoraj izključno kot »bratsko gostijo«, pri čemer so potem izločeni tisti, ki ne morajo prejemati svetih darov. Kardinal poudarja, da se moramo vrniti k celovitemu pogledu na mašo – ta bo potem prijateljski obred in hkrati Gospodova daritev, ki ima sama v sebi moč in uspešnost za vsakega, tudi za tiste, ki ne prejmejo obhajila. Vedeti moramo tudi to, da pri evharistiji ne gre le za mašo, saj evharistija predpostavlja tudi druge zakramente in pa družinsko in občestveno izvenliturgično molitev (tukaj se misli predvsem na križev pot in rožni venec).

    Deseto poglavje, z naslovom »O nekaterih poslednjih rečeh«, razpravlja predvsem o stvarnosti, ki jo krščansko izročilo imenuje z imenom hudič, zlodej, satan.

    Na začetko govori o odmevu in zmedi, ki ju je ta tema povzročila v javnosti. Velik in včasih zelo srdit odmev je izzval papež Pavel IV. s svojim govorom 15. novembra 1972, ko je javno izrazil svoje mnenje, da je zlo posledica posega v nas same in našo družbo neke mračne in sovražno delujoče sile – hudobnega duha. Papež pravi, da zlo ni le stiska, ampak živo, duhovno bitje, ki je samo pokvarjeno in kvari druge.

    Tudi Ratzinger se v tem z njim strinja in dodaja še tolažbo,ko pravi, da sami sicer nimamo toliko moči, da bi se satanu upirali, lahko pa ga premagamo, če se združimo s Kristusom.

    Nekateri so papežu očitali, da se vrača v starokopitno pojmovanje sveta, in da je v Svetem pismu Nove zaveze pojem hudič samo nadomestitev za pojem greha – vendar se lahko prepričamo o nasprotnem, saj evangelisti hudiča pogosto obravnavajo in nimajo nobenega namena o njem govoriti v simboličnem smislu. Ne smemo mu torej dati prehitrega slovesa. Če bi to hoteli storiti, se ne bi več opirali na Sveto pismo, temveč bi se sklicevali na nas same in naš pogled na svet.

    Verujoče pa je treba opozarjati tudi na drugo plat resnice – to je ne obstoj dobrih angelov, katerih naloga je podpirati ljudi v vsakdanjem boju. Kardinal poudarja, da je ta resničnost, ki se postavlja po robu demonom, tretja Božja oseba Sv. Trojice – Sveti Duh, ki ga danes ponovno odkrivamo. To razlaga takole:« Satan je v prvi vrsti razkrojevalec in rušitelj vsakršnega odnosa: človeškega odnosa do samega sebe in medsebojnih odnosov med ljudmi. Zatorej je pravo nasprotje Svetega Duha, absolutnega »srednika«; ta nam zagotavlja Odnos, ki na njem temeljijo in iz njega izvirajo vsi drugi odnosi. To je trojiški Odnos, ki sta po njem Oče in Sin eno, se pravi edini Bog v enotnosti s Svetim Duhom.«