Kardinal Schonborn v tem premišljevanju govori o tem, kako je bila Cerkev čudovito pripravljena v stari zavezi. Najprej razpravlja odkod zlo. Tragedija zla in greha prekriža božji načrt, ko človek pretrga odnos z Bogom. Bog ne odneha, zasleduje svoj cilj še naprej skozi tragedijo greha s tem, da uvede vanj žrtev svojega Sina. Zbiranje Cerkve  je tako rekoč božji odziv na kaos,  ki ga  je povzročil greh (KKC 761).

Ko raziskujejo odkod zlo, je težko najti popolni odgovor. Skrivnost hudobije (2 Tes 2,7) se   osvetli samo v luči, ki  jo izžareva skrivnost pobožnosti (1 Tim 3,16). Jezus Kristus je edini zmagovalec zla (KKC 385). Njega je potrebno spoznati, saj je samo v Njegovem imenu zveličanje. On je Odrešenik vseh ljudi. Zaradi obsega posledic izvirnega greha so vsi potrebni odrešenja in da je odrešenje zaradi Kristusa ponudeno vsem (KKC 389). Kardinal tudi s pomočjo Svetega pisma  utemeljuje, kaj pomeni, da Jezus deluje za vse ljudi. Pravi: »Ker ga je Bog postavil za glavo človeštva, ker je bilo vse ustvarjeno po njem in zanj. Zato ima vse v njem svoj obstoj (Kol 1,16-17), zato je v dejanju njegove pokorščine do smrti, smrti na križu (Flp 2,8) vključeno celo človeštvo in tako more Bog po njem uresničiti načrt svoje dobrohotnosti, da namreč v Kristusu spet zedini v eni glavi vse (Ef 1,10) in to po Cerkvi, ki je Njegovo telo. Tako je nesmiselno reči Kristus da, Cerkev ne. Onadva sta namreč neločljiva, sta eno telo. Dolžni pa smo izreči zahvalo za naše odrešenje Kristusovi daritvi. Čudovita je resnica, da Bog ni zapustil človeka, čeprav je z nepokorščino zapravil prijateljstvo z Njim. Ostal je zvest svoji obljubi do človeka in na svet poslal Odrešenika, ki je vse ljudi osvobodil sužnosti greha in smrti.

Ko je človek izgubil prijateljstvo z Bogom, je to potegnilo za seboj še izgubo zaupne domačnosti z zemljo. Ta postane človeku tuja. Človekova naloga je obdelovati zemljo.

Žal pa si jo hoče podrediti, kar se mu večkrat maščuje.Narava človeka zaradi želje po izkoriščanju ogroža (razne naravne nesreč in katastrofe). Kljub muki dela, ki ga prestane človek na zemlji, pa se kaže oziroma obstaja tudi božji blagoslov, protoevangelij, ki je veljaven za vse čase. Zanimivo je, da ko je človek kot delavec združen z Jezusom rokodelcem iz Nazareta in križanim na Kalvariji, prenaša mučnost mučnost dela, na neki način sodeluje z Božjim Sinom pri njegovem odrešilnem delu (KKC 2427). Toliko o delu.

Naj še nekoliko spregovorim o boju med dobrim in zlim. To je trd boj, a napovedana je zmaga. Danes smo pozabili, da je človeško življenje boj, in da to velja in na nov način o krščanskem življenju. Človek, ki se zapleta v ta boj, se mora neprestano boriti, če naj se drži dobrega. Dokler traja svetni čas ta boj ne bo nikdar dokončan, ampak je »praeparatio Ecclesia«, zbiranje ljudi k dobremu, v občestvo. In tako je tudi Kristus skriti voditelj in učitelj v boju, kot notranji učitelj src, je luč, ki razsvetljuje vse ljudi (Jn 1,9). Tako zbira svoje ljudstvo, pripravlja Cerkev. Rad bi še enkrat poudaril, da prvi greh ni uničil božjega načrta, ampak je le spremenil poti njegovega uresničenja. Dokaz za to so božje zaveze z ljudmi, ki znova zberejo, kar greh razbije in razprši. To zbiranje se imenuje Cerkev. Ko razmišlja kardinal o zavezi z Noetom poudari, da izvolitev njega in njegovih postane prapodoba Cerkve. V tej prapodobi se kaže to, kar se dejansko zgodi v NZ, ko Gospod naroči apostolom, naj napravijo vsa ljudstva za njegove učence (Mt 28,19). Pri tem pa se mi zdi pomembno da povem, da se Cerkev nikdar ne more istovetiti z enim narodom, ni narodna Cerkev. Obstaja pa lastna zaznamovanost Cerkve v različnih narodih, kar je sijajno izraženo v svetnikih.

Nobeno ljudstvo, nobena kultura pa ni prejela zagotovila, da bo obstajala na veke razen izvoljenega ljudstva, ki si ga je Bog sam izvolil v last.  Ravno zaradi tega vprašanje o pomenu Izraela, stare zaveze, postave, obljub, za razumevanje Cerkve vodi v srce, v središče skrivnosti Cerkve. Če pogledamo Abrahamovo poklicanost je vodilen božji načrt zbrati ljudi v njegovo družino. Ljudstvo Abrahamovih potomcev bo nosilec očakom dane obljube, izvoljeno ljudstvo, da pripravi veliki dan, ko bodo vsi božji otroci zbrani v enoti Cerkve, to ljudstvo bo korenina, na katero bodo vcepljeni pogani, ki bodo sprejeli vero (KKC 60).

Pogani morejo najti Kristusa le, če vstopijo v Izraelove obljube, če Izraelova zgodovina postane njihova zgodovina. Stara zaveza je in ostane velika božja kateheza, naravnana na Kristusa. Zato se je ne da nadomeščati s spisi verstev. Potrebno jo je tudi pravilno brati. Način branja SZ se imenuje tipologija, ki izhaja iz dejstva, da je en odrešenjski božji načrt, in da dogodki SZ vnaprej pomenijo dogodke NZ, so »predpodobe« tega, kar je potem Bog uresničil v polnosti časov v osebi svojega učlovečenega Sina (KKC 128). Zaradi tega se Cerkev nikoli ne more in ne sme odreči stari zavezi.