LJUBITI CERKEV

Christoph Schönborn

Cerkev bo ob koncu časov dovršena v slavi

četrti dan

POTUJOČA CERKEV

“Cerkev bo...dosegla dovršitev v nebeški slavi (C48), ob poveličani Kristusovi vrnitvi. Do onega dne Cerkev nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga (sv. Avguštin, civ. 18,51; prim. C8). Tukaj na zemlji je - tega se zaveda - v izgnanstvu, oddaljena od Gospoda in hrepeni po popolnem prihodu božjega kraljestva, po tisti uri, ko bo Zedinjena s svojim Kraljem v slavi (C5). Dovršitev Cerkve in prek nje dovršitev sveta v poveličevanju se ne bo uresničila brez velikih preskušenj. Šele takrat se bodo...v vesoljni Cerkvi zbrali pri Očetu vsi pravični od Adama dalje, od pravičnega Abela do zadnjega izvoljenca.” (KKC 769)

Cerkev še ni dovršena, Cerkev roma na zemlji. Preden bo prišla do dovršitve, bo preživela veliko preizkušenj. Cilj Cerkve je, da bi bila zedinjena s svojim Gospodom in Kraljem. Vendar ta cilj še ni dosežen, Cerkev je še na poti. Schönborn, govori o nebesih; pravi, da smo kristjani izgubili orientacijo, ki je kazala smer poti. Pozabili smo, da smo romarji in da so cilj našega romanja: nebesa. Ta pot, po kateri hodimo je nevarna, zato lahko hitro zgrešimo cilj. Za samoumevno imamo, da bomo prišli v nebesa. Namesto besede nebesa, začne pisatelj uporabljati besedo dom, domovina. Kdor je na zemlji našel Cerkev, je našel pot domov. “Naša domovina je v nebesih.” (Flp 3,20) Tam najdemo našo resnično družino. Cerkev je zato najprej nebeška stvarnost. Temelj/Kristus je zgoraj. Če je naš temelj v nebesih, smo mi zgrajeni navzgor k nebesom ... kajti grajeni smo duhovno. Upanje na nebesa, na polno občestvo s Kristusom in z vsemi angeli in svetniki je motor, pogon za krščansko zavzetost v tem svetu.

Dvojna nevarnost za Cerkev: 1.) precenjevanje etabliranih[1] vidikov Cerkve ® njena institucija, organizacija, dobi preveliko težo. Na Cerkev gledamo preveč, kot na človeško delo, ne pa kot na kraj milosti.

                                                2.) nevarnost, da od vsamega poudarjanja institucionalnosti premalo vidimo, da zakramentalni romarski lik Cerkve že nosi v sebi celotno bogastvo nebeške domovine, četudi v ločenih posodah (2 Kor 4,7). Cerkev je na zemlji daljnosežna, zemljska, vidna resničnost.

O zakramentih pravi, da so najrazločnejši primer za to nujnost, da Cerkev gledamo z očmi vere. Primer: Marius Viktorin, se je bal, da bi bil osmešen pred uglednimi ljudmi, če bi se dal krstit. Danes je pogosta skušnjava, da bolj iščemo doživetje, izkustvo, kakor preprosto izročitev vere. Kdor pa se v veri in ljubezni potopi v cerkveno besedo in dogajanje - v to kar evharistična molitev v resnici pove, ta se usmerja na Boga in je od njega prevzet. Ljudje se ne bodo spreobrnili k Cerkvi zaradi njenih institucij, kajti te so le znamenje in varovalni ukrep za nekaj prvobitno nevidnega, za božje odrešenje, ki v njih skrito deluje. Kdor išče uspeh Cerkve v njenih institucijah, bo lahko razočaran.

peti dan

OBČESTVO SVETNIKOV

“Od začetka sveta sestavljajo očaki...preroki mučenci in vsi pravični...eno samo Cerkev, saj sestavljajo eno samo telo, ker so posvečeni s prav isto vero in s prav istim življenjem ter z znamenjem prav istega Duha. ... Vedi, da je ta katoliška Cerkev ena, ustanovljena po vsem zemeljskem krogu. ... “(Expl. Symbol 10; PL 52,871)

Občestvo svetnikov je eno od imen Cerkve. Občestvo svetnikov, to pomeni, da obstaja med vsemi, ki pripadajo Kristusu, med vsemi udi njegovega telesa občestvo. Cerkev smo mi vsi, vsi ki spadamo h Kristusu tostran in onstran smrti. Nebeščani so tesneje zedinjeni s Kristusom, zato celotno Cerkev krepkeje utrjujejo v svetosti, žlahtnijo češčenje, ki ga Cerkev izkazuje Bogu tukaj na zemlji, in na mnogotere načine prispevajo k nadaljni graditvi Cerkve. Cerkev kot celota je zedinjena s Kristusom in kot celota prihaja z njim k nam.Razodetje ga imenuje “Prihajajoči”. Tako prihajajo z njim na zemljo tudi nebesa.

Rast, pomoč, ki se nam podarjata iz nebes, se uresničujeta po občestvu nebeških dobrin; v obhajanju evharistije, v kateri je Kristus dar in darovalec. Pri evharistiji sta zbrana nebo in zemlja, nebeška in potujoča Cerkev.

peti dan

TERTIO MILLENNIO ADVENIENTE

“Cerkev bo ob koncu časov dovršena v slavi.”Cerkev torej še ni dovršena v veličanstvu. Postavi se vprašanje: kako je že dovršena in kaj ji še manjka? Njen učenik in Gospod je bil dovršen s trpljenjem in križem. Cerkev na svojo dovršitev čaka že 2000 let. Ali naj še naprej čakamo? Kajti Gospod je v prenekaterih besedah dal upanje, da bo njegov prihod “kmalu”.

Cerkev danes živi in trpi, kar se zrcali tudi v življenju posameznika. Naj nam Gospod po svojem Sv. Duhu da spoznati “znamenje časa”. Skozi vsa stoletja spremlja Cerkev skušnjava, da bi sanjala o neki “zlati dobi” vere. Zapeljivo je sedaj s pogledom na leto 2000 upati na kakšno novo dobo vere, na čas v katerem bo Cerkev zablestela. Zdi se da se ob koncu tisočletja množijo stiske za Cerkev.

Vedno bo pot Cerkve romanje. Nikdar ne smemo pozabiti, da smo tu na zemlji tujci in priseljenci. Kdor ve, da je romar ta si ne bo želel imeti vsega v posesti in uživati. Lažje si bo odpovedal zavoljo večjega, skupnega dela. Do Gospodovega ponovnega prihoda bo Cerkev, bomo mi vsi samo gost na zemlji. Kot romarji pa moramo biti potrpežljivi in vztrajni.

Na koncu tega poglavja si Schönborn postavi vprašanje: ali Cerkev ne zmaguje prav takrat, ko je slabotna.

peti dan

ŽENINU NAPROTI!

Koncil pravi:Cerkev je na zemlji kal in začetek Kristusovega kraljestva na zemlji. Medtem, ko polagoma raste, hrepeni po dovršenem božjem kraljestvu in z vsemi močmi upa in želi biti zedinjena s svojim Kraljem v slvi.(C5)

Cilji Cerkve: 1.) liturgična molitev versus Orientem, naproti Vzhodu - zgodnjegrščanska liturgija je bila napoljnena s hrepenenjem po Gospodovem prihodu. Že od najstarejših časov kristjani zasebno in javno molijo, v hrepenečem pričakovanju Gospodovega ponovnega prihoda. Včasih sta duhovnik in ljudstvo v skupni molitveni usmeritvi svojo militev naslavljala per Christum Dominum nostrum na Očeta. Ni šlo za obrnjenost stran od ljudstva, temveč za skupno obrnjenost k Očetu. Danes sveti oče obhaja bogoslužje Versus Orientem, Kristusu naproti, obviam Sponso. Ta liturgija nam je danes postala tuja.

2.) pastirska služba kot izraz ljubezni do Kristusa - hrepenenje, da bi šli Kristusu naproti, pomeni tudi željo, da bi bili upodobljeni po njem. Ne samo, da čakamo njegov ponovni prihod, želimo si iti do tja, kamor se je spustil on sam. Skozi mnoge stiske priti v božje kraljestvo.

3.) poslednja preizkušnja Cerkve - tudi Cerkev mora, kakor on, kakor vsak vernik, skozi veliko stisko ... priti v nebeško kraljestvo. Zaradi božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali imamo veliko število mučencev.

To je čas čakanja, vztrajanja do konca. Je čakanje celotne Cerkve nebes in zemlje: tudi nebeški svetniki čakajo skupaj z nami; čakajo, dokler ne bodo rešeni in dovršeni bsi, tudi poslednji udje Kristusovega telesa. To je čas poslednjih preizkušenj za Cerkev. Dokler je Cerkev na potovanju, dokler traja vmesni čas, med prvim in drugim Gospodovem prihodom, je Cerkev nedovršena, ostaja tudi njena edinost nenehno v drobcih.

skupno premišljevanje

V SRCU CERKVE BOM LJUBEZEN

Sledili smo posameznjim stopnjam poti, po kateri neskončno prvi in blaženi troedini Bog daje ljudem, svojim ustvarjenim bitjem, delež pri svoji lastni blaženosti, ko jih kliče skupaj v svojo družino, Cerkev. (prim KKC 1)

Sledili smo 2. vatikanskemu koncilu: da bi Cerkev ostala povsem zvesta svojemu Učitelju, zastavila vprašanje o svoji istovetnosti in pri tem znova odkrila globino svoje skrivnosti kot Kristusovo telo in nevesta. (TMA 19)

Postavilo se je vprašanje: kje je Cerkev danes? Vemo to, da je Cerkev načrt božje ljubezni. Je ljubljena nevesta, za katero je Kristus dal sam sebe, da bi jo posvetil.

Pisec navede primer odlomka iz svetega pisma o ubogi udovi. V tem kratkem prizoru je povzet ves evangelij. Jezus uči svoje učence gledati, naj vidijo stvari z njegovimi očmi. S tem Jezus oblikuje svojo Cerkev.