Petrov govor v templju (Apd 3, 12-26)

Vaje pri eksegezi NZ II (prof. Maksimilijan Matjaž)

1. Uvod (kontekst besedila)

Omenjeni Petrov govor je že njegov tretji v Apd. Prva dva sta v prvih dveh poglavjih iste knjige (Apd 1, 16-22; 2, 14-36). Po tematiki je ta govor misijonski, se pravi, je namenjen širjenju oznanila odrešenjskega delovanja Jezusa Kristusa. Dogajanje je postavljeno neposredno po ozdravitvi hromega (3, 1-10) v Salamonovo stebrišče, kjer je zbrano vse ljudstvo. Ostali misijonski govori v Apd so še pri: 2, 14-40 (Petrov binkoštni govor); 4, 8-12 (Peter in Janez pred velikim zborom); 5, 29-32 (Peter in apostoli pred velikim zborom); 10, 34-43 (Peter v Kornelijevi hiši v Cezareji); 13, 16-41 (Pavel v pizidijski Antiohiji); 14, 15-17 Pavel in Barnaba v Listri) in 17, 22-31 (Pavel v Atenah). Na nek način lahko pod misijonska govora štejemo še dva Pavlova zagovora, ko opisuje svoje spreobrnjenje (22, 1-21: pred Klavdijem Lizijo v Jeruzalemu; 26, 2-23: pred Agripom v Cezareji).

Ožji kontekst pričujočega odlomka se začne pri 3, 1, ko sta se Peter in Janez namenila v tempelj molit. Še pred tem sta v imenu Jezusa Kristusa ozdravila hromega človeka. To čudežno ozdravljenje je hkrati tudi povod za Petrov govor v templju. Konča pa se pri 4, 22, ko je zadnjič omenjen ozdravljeni človek, ki j bil hrom.

Širši kontekst lahko iščemo veliko prej. Kot začetek lahko vzamemo 2, 4, ko so bili prvi Jezusovi »privrženci« napolnjeni s Svetim Duhom. Jezus je namreč apostolom obljubil, da bodo prejeli moč, ko bo nadnje prišel Sveti Duh (prim. 1, 8). Ozdravljenje hromega in s tem povezan govor lahko razumemo v tej zvezi. Konec širšega konteksta lahko iščemo v 5, 42, kjer najdemo sumarij, ki govori o oznanjevanju evangelija o Kristusu Jezusu. Kar sledi temu, nima najožje zveze s Petrovim govorom. Podoben njegov govor zasledimo v 10, 34-43, ko govori v Kornelijevi hiši (prim. še 11, 5-17; 15, 7-11).

2. Struktura besedila

Govori, predvsem tisti, ki so namenjeni Judom, na splošno kažejo podobno shemo. Tako je tudi s tem Petrovim v templju:

I. Uvod: v.12

a) Ogovor: »Možje Izraelci!«

b) Poziv k pozornosti poslušalcev: »Kaj se temu čudite, … , kaj strmite v naju …?«

II. Jedro: v. 13-18

a) 13-15: Kratka odrešenjska zgodovina

b) 16: Vera hromega

c) 17: Nevednost Izraelcev

d) 18: SZ napoved o Mesiju

Jedro v misijonskih govorih ponavadi sestavlja tudi pet stalnih konstitutivnih elementov /izjav/ (tukaj je izjema točka e, ki se nahaja v zadnjem delu govora). Ta splošni vzorec se verjetno zgleduje pri homilijah v sinagogah helenističnega sveta:

• Jezus je Kristus oz. Mesija: (v. 18: »… da bo njegov Mesija trpel.«)

•Jezus je Nazarečan oz. zgodovinska osebnost: (v. 13: »… svojega služabnika Jezusa…«)

•Jezusovo trpljenje (krivda Judov): (v. 14-15: » … Pravičnega zavrgli … začetnika življenja pa ste ubili.«)

•Obuditev od mrtvih: (v. 15: » … Bog ga je obudil od mrtvih …«)

•Dejstvo odrešenja /odpuščanje grehov/: (v. 19: » … da se vam izbrišejo grehi, …«)

III. Zaključek: v. 19-26

a) 19: Klic k spreobrnjenju

b) 20-21: Eshatološki tekst

c) 22-23: Mojzesove besede

d) 24: Napovedi prerokov

e) 25-26: Primat izvoljenega ljudstva

3. Vsebina

I. Kot sem že omenil, je čudežno ozdravljenje pogoj tega Petrovega govora. Dogodek poteka v Salomonovem stebrišču, zunanjem tempeljskem dvorišču. To ima tudi simbolni pomen pri oznanjevanju: Cerkev je sicer res nekaj novega, hkrati pa še ohranja kontinuiteto z judovstvom, saj so prvi misijonski govori namenjeni prav Judom. Peter najprej zavrne nesporazum glede ozdravljenja. Nista apostola tista, ki bi iz svoje moči ozdravila hromega, pač pa preko njiju deluje sam Kristus (prim. 14, 9).

II. a) Peter prikaže kratek pregled zgodovine odrešenja. Ob tem se prilagodi poslušalstvu in vse v zvezi z Jezusom razlaga iz SZ (starozavezne podobe Jezusa Kristusa pri prerokih). Ob tem obtožuje Jude, da so odgovorni za Jezusovo smrt, po drugi strani pa zelo pozitivno govori o Pilatu. Kmalu omili svojo sodbo, saj jim v v. 17 prizna (c)), da so to storili iz nevednosti (prim. 13, 27; 17, 30; Lk 23, 34; 1 Kor 2, 7 sl.).

V. 15 predstavlja vrhunec odlomka in bistvo vsakega oznanjevanja (kerygme): Bog je Jezusa obudil od mrtvih in apostoli so temu priče ( prim. 2, 32; 13,31-32; prim tudi 1, 8). To apostoli ob svojih govorih venomer ponavljajo in to je pravo apostolsko oznanilo. Brez teh dveh temeljnih prvin (obuditev Jezusa od mrtvih in biti temu priča) je vse zaman. Že Jezus jim (apostolom) obljublja, da bodo po prejemu Svetega Duha njegove priče povsod po svetu (prim. 1, 8). To je neobhodno potreben temelj za vero Cerkve.

b) V v. 16 je omenjen hromi, ki je čudežno ozdravel. Kaj pa je potrebno za ozdravitev? Vera v Jezusovo ime, ki obsega celotno skrivnost Jezusa Kristusa. Morda bi kdo pomislil, da je vera človekov »proizvod«. Potemtakem bi lahko človek čudež izsilil od Boga, kar bi bilo v nasprotju z v. 12, ko Peter človeški moči ne pripisuje nobene vrednosti. Če pa pogledamo globlje, pa vemo, da je tudi vera dar Svetega Duha (prim. 1 Kor 12, 9). Tako Bog res ostane Bog pri »posegih« v svet.

d) Napoved trpljenja Maziljenca zopet kaže na zgodovinsko ozadje Stare zaveze. Največji poudarek oznanila je ravno pri Jezusu, saj je Bog s tem izpolnil tisto, kar je napovedal po vseh prerokih. Peter se že drugič v tem govoru posluži judovskega načina razmišljanja. Trpljenje hkrati vključi v skrivnostni Božji načrt (Lk 24, 46; 1 Kor 1, 23). S tem se judovska krivda zmanjša (prim. v. 17).

III. a) Ves dosedanji govor ima svoj namen, da bi z dokazovanjem moči Jezusovega imena nagnil k spreobrnjenju tiste, ki so ga ubili. Zanimivo je, da pri tem klicu k »preobrazbi« ni omenjen krst; verjetno zato, ker je bil že pri prejšnjem Petrovem govoru, ki je le par vrstic pred tem govorom. Spreobrnjenje je pogoj za odpuščanje grehov, zato se omenja pri vsakem govoru (prim. 2, 38; 10, 43; 13, 38; 26, 18)

b) Peter kot posledico spreobrnjenja omenja eshatološke resničnosti: časi pomiritve in obnovitve. To kaže na vzpostavitev Božjega kraljestva, ki se bo zgodilo s Kristusovo vrnitvijo iz nebes (prim. 1, 1). c) Zatem vključi Mojzeseve besede, ki naznanjajo prihod pravega Mesija (prim. 5 Mz 18, 15). In Peter v tem vidi Jezusa. Mojzes je v NZ večkrat upodobljen kot Kristusov predhodnik. Kot Mojzes, se tudi Jezus počuti povezan s svojim ljudstvom kot z brati (prim. Mt 12, 48; Mt 25, 40). d) Poleg Mojzesa so zanesljive priče tudi drugi preroki, ki napovedujejo Kristusa.

e) Apostol ob koncu zopet ogovori judovske tovariše. Dokazuje jim, da so kljub Kristusovemu prihodu še vedno posebna Božja last in da njihov primat izvoljenega ljudstva še velja. Bog je obudil Mesija v osebi Jezusa Kristusa najprej za njih. V tem najprej prepoznamo izraelsko privilegirano mesto v odrešenjski zgodovini, hkrati pa ob tem že spoznamo, da veselo oznanilo o Kristusovem odrešenjskem delu ni namenjeno le Judom, temveč vsem ljudem (prim. 13, 46; Rim 9-11).

V čem je Božji blagoslov ob prihodu Odrešenika? V tem, da se vsak odvrne od svojih grehov in hudobnih dejanj.

Petrov govor je zelo premišljen, saj apostol točno ve, komu govori. Judom se lahko približaš le, če omeniš posebno mesto Izraela v odrešenjski zgodovini, začenši z Abrahamom in Mojzesom. In to je Petru zelo dobro uspelo. V začetnem obdobju je torej veselo oznanilo namenjeno najprej Judom, ki so živeli v Jeruzalemu in okolici. Tudi Peter najprej misli,da je evangelij le za izvoljen narod. Šele v Jopi, ko ima Peter videnje posode z vsakovrstnimi živalmi, po Božjem posegu spozna, da je Kristus za vse umrl, ne samo za rojake (prim. 10, 15 sl).

4. Primerjava z 2, 14-40

a) Podobnosti:

• Spreobrnjenje in rast števila vernikov kot posledica govora (2, 41 in 3, 19 – v tem govoru sicer ni omenjene rasti, a lahko sklepamo, da se je število »članov« Poti povečalo)

• Omemba Stare zaveze (Jl 3, 1-5; Ps 16, 8-11 – David; Ps 110, 1; Ps 132, 11 in 2 Mz 3, 6 - Abraham; 3 Mz 23, 29; 5 Mz 18, 15. 19 – Mojzes; Samuel) – preroki kot temelj judovstva

• omemba poganov ( 2, 39 – vsi, ki so daleč; 3, 26 – najprej; → 1, 8; 13, 46)

• apostoli kot priče vstajenja (2, 32 in 3, 15 → 1, 8)

b) Razlike:

• krst – posledica spreobrnjenja (2, 41; pri 3, 12-26 ga ne zasledimo, ga pa predpostavljamo)

• eshatološke resničnosti (2, 14- 40 jih ne omenja; 3, 20-21)

• Sveti Duh (2, 17. 18. 33. 38; v 3, 12-26 ga ne zasledimo)

pripravil: Igor Salmič, 3. Letnik TEOF