PETROV
GOVOR NA BINKOŠTI (2,14-41)
Vaje iz eksegeze NZ II – profesor: dr. Maksimiljan Matjaž
Govori in pripovedi sta najpogostejši literarni vrsti v Apd. 2,14-40 je drugi Petrov govor v Apd. Je prvo veliko oznanilo Kristusovega vstajenja Izraelu. Učinki vstajenja so vidni v polnosti Svetega Duha, ki so ga zdaj deležni apostoli. Prerok Joel navezuje na razlitje Svetega Duha Gospodov dan, v katerem bo rešen samo, kdor bo klical ime Jezusovo, zato Peter vabi poslušalce k spreobrnjenju in da se dajo krstiti v Jezusovem imenu.
1. VKLJUČITEV ODLOMKA V KONTEKST
Na podlagi kriterija časa, kraja in oseb sem govor postavil v ožji kontekst 2,1- do 2,41.
- čas: binkošti (2,15), tretja dnevna ura ( v samem odlomku 2,15)
- kraj: Jeruzalem (2,5 in 2,14)
- osebe: sto dvajset ljudi (1,15), apostoli (1.26), vsi (2,4) nanašajoč se na predhodni dve omembi, iz vseh narodov pod nebom (2,5.6.9-11)
Vrstica 2,41, nam pove o
»učinku« tega govora (»…in tistega
dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi« 2,41).
Širši kontekst: misijonski govori
I.
Najprej je uvod, ki obsega ogovor (»bratje«, »Judje«, itd.), poziv k pozornosti
poslušalcev (»poslušajte«, »prisluhnite) in večkrat tudi omembo ali vprašanja poslušalcev, da govor
poveže s pripovednim kontekstom (prim: 2,14-21; 3,11-12; 5,27-28; 10,34-35 in
13,14-15).
II. Zatem pride glavna vsebina govora, navadno kerigmatično obarvana, in ; kliče v spomin Jezusovo križanje in vstajenje z Božjo močjo (prim.2,22- 26; 3,13.21-26; 5,29-32; 10,36-43 in 13,23s1).
III. Na koncu
imamo spodbudo ali parenezo, s klicem k spreobrnjenju (prim. 2,37-41; 3,17-20;
(5,31; 10,42); 13,38-41). Ta splošni osnutek se najbrž zgleduje pri homilijah v
sinagogah helenističnega sveta.[1]
Misijonska tema:
V zgodovini, ki jo vodi Duh, je pisatelj osvetli splošno razširjenje veselega oznanila najprej med Jude in zatem med pogane (Apd 3,26). Že sam obravnavan govoru nakazuje, da se bo evangelij ponesel med pogane (»Zakaj obljuba velja vam in vašim otokom in vsem, ki so daleč« 2,39). To nam nakazuje tudi programska vrstica Apd 1,8 celotnih Apostolskih del »do skrajnih mej sveta«. »Kajti »to zveličanje božje je bilo poslano poganom«, izjavi Pavel v sklepnem delu (28,28); isto temo srečamo prav na sredini knjige: Bog je poganom odprl vrata vere (14,27). Še veliko drugih besedil poudarja pomembnost misijonskega oznanila (prim. 2,9-11; 2,39; 9,15; 11,18; 13,46-47 in 14,15). Sicer pa je to temo poudaril že Lk 3,6 in 24,47-48. Iz tega teološkega motiva lahko razberemo dve posledici literarne narave: 1. Tema o misijonskem širjenju božje besede uvede še temo o ovirah, na katere so oznanjevalci naleteli; zato je pisatelj sestavil majhne literarne enote z misijonskim in s polemičnim motivom: z ene strani pripovedi o oznanjevanju (2,1-4.1 8,1b-40; 9,1-31; 9,32-11,18; 13,1-14,28, itd.), z druge pa pripovedi o sodnem postopku (3,1-4,31; 5,17-42; 6,1-8,1a; 12,1-23; 15,1-3S; 21,17-26,32). Te male literarne enote se precejkrat začenjajo s pomenljivo pripovedjo (2,1-13; 3,1-10; 6,1-7; 9,32--42). 2. Razen tega to prvo načelo ureditve (najprej Judje, nato Grki) že omogoča razdelitev knjige Apostolskih del na dva dela, pač v skladu z dobro izpričano judovsko navado. Toda kje natančno gre ločnica? Nekateri (P. Feine, J. Behm, M. Dibelius) postavijo na začetek drugega dela Pavlovo potovanje v Apd 13: torej Apd 1-12, nato 13-28; drugi (Ph. Menoud) presekajo knjigo na koncu pripovedi o jeruzalemskem zboru v Apd 15,26-28;31. Ta zbor, na katerem se Peter sreča s Pavlom, preden se umakne iz knjige, je nekak vozel, točka, v kateri se : teološko sklene prvi del Apostolskih del, obrnjen proti Jeruzalemu. Recimo vsaj, da so poglavja 13-15 na stičišču obeh delov knjige.«[2]
2. STRUKTURA ODLOMKA
A: Uvodni del: 2,14-21
a) prošnja za posluh (ekspozicija): 2,14
b) razlaga
dogodkov - povezava s pripovednim kontekstom: 2,15-16
c) pričevanje
Svetega pisma 2,17-21 starozavezni
odlomek, odgovor na 2,12
B: Glavna vsebina govora: kerigmatično obarvana
a)
prošnja za posluh (2,22)
b)
razlaga dogodka (2,22-24)
c)
pričevanje Svetega pisma (2,25-28)
C:
a)
prošnja za posluh (2,29)
b)
razlaga dogodka (2,29-33)
c) pričevanje Svetega pisma (2,34-35)
B': sklep (2,36)
A': poziv k spreobrnjenju (2,37-40)
Pojasnitev:
A) Uvod
a) 2,14
ogovor: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu!«
poziv k pozornosti poslušalcev: »To
vedite in prisluhnite mojim besedam!«
Peter nastopa kot zastopnik apostolov, kakor pri Matiju (1,15-22; prim. tudi3,12-26; 4,8-12 in drugod).
b) 2,15-16
»Ti ljudje
niso pijani, kakor vi mislite, saj je še le tretja dnevna ura, temveč
izpolnjuje se kar je bilo napovedano po preroku Joelu:«(2, 15-16) naveže na
2,13 (»Sladkega vina so se napili«)
časovna kategorija (2,15)
c) 2,17-21
starozavezni
odlomek, odgovor na 2,12 (»Vsi so osupli in si tega niso znali razložit.
Drug drugega so spraševali: 'Kaj naj to pomeni?'«)
17 »In v poslednjih dneh: prihod Svetega Duha uresničuje obljube poslednjih dni.
18 Joel napoveduje obilje preroškega duha
19 prerok govori v prenesenem pomenu, zato napovedanih dogodkov ni treba razumeti dobesedno. Vrstica napoveduje izredne Božje posege, ki bodo naznanjali Božjo sodbo. Vse to se je že uresničilo s Kr. smrtjo in vstajenjem in se nadaljuje s prihodom Sv. Duha.
21 ime Gospodovo: Gospod je SZ ime za Boga, Peter pa ga tu uporablja za Kristusa, ki je umrl, vstal od mrtvih šel v svojo slavo.
GLAVNA VSEBINA GOVORA: kerigmatično obarvana
5. dejstev kerigme:
a. zgodovinska oseba 2,22
b. Jezus je bil Kristus 2,31.36
c. križanje 2,23
d. obujenje od mrtvih 2,24; 2,27; 2,31;2,32; 2,34-35(2,36 – naredil za Gospoda in Mesija)
e. dejstvo odrešenja 2,38 (krst: odpuščanje grehov in dar Svetega Duha)
c + d + e – soteriološki elementi
B)
a) (2,22) možje Izraelci
b)
(2,22-24) govor o Jezusu, njegovem trpljenju, smrti in
vstajenju
23 Kristusova smrt je bila v Božjem načrtu
24 Jezus ni
ostal pod oblastjo smrti
c)
pričevanje Svetega pisma (2,25-28) – besede preroka
Davida (Ps 16, 8-11)
To je psalm zaupanja. Psalmistu grozi smrt vendar izraža besede upanja in vse stavi na Gospoda, saj ga postavlja najvišje v svojem življenju in noče pretrgati zaveze z Njim.
25 Ker vedno postavlja predse Gospoda, se zaveda, da ne bo omahnil.
26 To kar je prej povedal mu daje nekakšno zagotovilo in upanje.
25 in 26 vrstica nam dajeta nekak odgovor na 24a, saj je tudi Jezus vse zaupal in prepuščal Bogu Očetu in mu bil pokoren, »zato« je bil v tem upanju obujen.
27 Tudi če bo umrl, ga Bog ne bo pustil strohneti.
27 in 28 Je
odgovor na 24b (»saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad
njim.«)
C)
a) (2,29) bratje
b)
(2,29-33) obujenje
od mrtvih, obljuba in razlitje Svetega Duha
29 Za Davidov grob se ne ve, kje je. Judje častijo spomin na njegov grob na Sionu.
30 prim. Natanova prerokba; 2 Sam 7.
29 in 30 Nam zopet na primeru preroka Davida razlaga napoved, ki se je uresničila na Jezusu. Prerok predpodoba Kristusa. Podobno smo srečali že 25-28 vrstici.
31 Prerokba, ki je navedena v 2,25-28, se je uresničila ob Jezusovem vstajenju.
32 priče: pričevanje o vstajenju je glavna naloga apostolov.
c)
pričevanje Svetega pisma (2,34-35) (Ps 110,1)
Kraljevski
psalm; NZ ga razlaga v mesijanskem smislu, zlasti v zvezi s Kristusovim
povišanjem na Očetovo desnico.
34 posinovljenje – Jezus Božji Sin
mojemu Gospodu – gre za kralja, po izročilu za mesija oz. Kristusa
B': sklep
(2,36) »Zagotovo naj torej ve vsa Izraelova hiša: tega Jezusa Kristusa….
36 Slovesen oklic Kristusovega poveličanja vsemu Izraelu. Tistega, ki so ga križali, je Bog obudil in mu dal vso oblast, ki jo prejema kot Mesija in Odrešenik, vesoljni Gospod in posestnik vrhovne oblasti, ki je v SZ pripadala samo Jahveju.
A': poziv k spreobrnjenju (2,37-40)
37 Govorniški uvod v sklepno zahtevo poslušalcev
38 »Spreobrnite se!« Spreobrnjenje je pogoj za krst
krst – zunanji znak spreobrnjenja, vstop v Cerkev, sprejetje odrešenja po veri v Jezusa Kristusa, vstalega Gospoda.
dar Svetega Duha – mišljeno je na dar, ki so ga prejeli apostoli in učenci 2,4
39 In vsem, ki so daleč: Nanaša se na pogane, ki so bežno omenjeni na koncu govora, v tej vrstici, če ravno je sam govor namenjen Judom. Avtor upošteva glavni namen svojega dela, da se evangelij ponese tudi med pogane (1,8; 3,26,…)
40 rešite se: Rešite se iz pogubne obsodbe, ki preti temu rodu. Bliža se poslednja sodba, in kdor bo klical ime Jezusovo, bo rešen.
41 porast kristjanov na 3000 - Je nekakšna zunanja »posledica« govora, spodbujena pa je od Svetega Duha. Luka rad navaja omembe naraščanje skupnosti (2,41; 2,47; 4,4; 5,42;…).[3]
Motiv vstajenja se v vsebini ponavlja v »razlagi dogodka« in v »pričevanju Svetega pisma, v 2,34-35 in 2,36 je sicer opisno podan. To nam nakazuje, da ta motiv v tem govoru zavzema središčno vlogo.
V ospredje nam stopa Sveti Duh kot temelj apostolske skupnosti in prve Cerkve, kar nam kaže sam ožji kontekst govora, saj ga Peter začne takoj po tem, ko so bili apostoli in učenci (»kakih sto dvajset ljudi« 1,15) napolnjeni s Svetim Duhom, kar je na nek način tudi vzrok tega govora, ki v uvodnem delu predvsem pojasnjuje dogodke, ki so se zgodili. Nato pa se prevesi v kerigmo in pozivu k spreobrnjenju. Omemba Svetega Duha v samem odlomku pojavi štiri krat v 2,17; 2,18; 2,33; 2,38. Govor je namenjen predvsem tistim, ki so spremljali ta dogodek, kar nam dobro kažejo vrstice 2,5.9-11 in sam uvodni stavek govora nagovarja Jude in prebivalce Jeruzalema (»Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! 2,14).
Oba »elementa« tako vstajenje kot Sveti Duh zavzemata središčno vlogo, saj tvorita vrh tega govora.
Peter poskuša povedano ponazoriti in utemeljiti s starozaveznimi spisi, ki dajejo govoru nekak ritem. Odlomki SZ so bili nagovorjenemu občinstvu najbližje, saj so jih dobro poznali.
Skupne točke
in razlike z govorom 3,12-26 bo podal Igor Salmič.
avtor:
br. Damjan Tikvič