6.8. Novo mesto, Slovenia
Odhod.
8.8. Mahalaxmi, Mumbai (Maharasthra)
Uh, Mumbai. Ze prvi stik je bil povsem kaoticen, ampak gremo lepo po vrsti.
Potem ko se prisel v Zurich sem imel skromnih 19 ur casa, ki sem jih vecinoma prezivel tako, da sem gledal v zrak, da ne bi videl norih svicarsih cen, posebej na letaliscu. Ampak Swiss Airlines je nedvomno najboljsa letalska druzba, kar sem jih kdaj imel priliko preizkusit. Polet sam je minil kot bi mignil - malo sem zadremal, si na enem izmed 45 kanalov ogledal film, pohrustal kup izbranega sira in cokolade ter z letalskim racunalnikom odigral sah ali dva. In ker je pac ze ravno imel vsak sedez vgrajeno igralno konzolo sem pac se razsul cel avion v nekaksni formuli. :)
Potem pa Mumbai. Prva zadeva, ki jo clovek obcuti po izstopu iz aviona je nepopisen smrad, ki me bo ocitno spremljal ves cas. Smeti je ogromno in so na popolnoma vsakem koraku in cez razpadajoca barakarska naselja sem se peljal vec kot uro. Edino pravilo, ki velja v prometu je, da je potrebno vsakih 10 sekund potrobit. Mnogi imajo tudi navado, da se peljejo ponoci brez luci, kar pa jih ne ovira, da ne bi leteli po cesti kot kamikaze. Najbolj pa presenetijo mnozice brezdomcev. Videl sem na stotine, ne, na tisoce ljudi, ki lezijo kar po ulicah, pod nadstreski, nekateri kar v blatu, zaviti v cunje ali pa se to ne. Vsi, prav vsi pa fehtajo za drobiz tako da zna biti hoja zelo naporna.
Ker v Mumbai prihajajo menda tudi turisti (mimogrede, niti enega belca se nisem videl), so se oblasti temu ustrezno odzvale in oznake spremenile iz anglescine v maharashtranscino. Tako je malce trajalo, da mi je potegnilo, da se Colaba Causeway po novem rece Shahid Bhagt Singh Rd, Strand Road je seveda PJ Ramchandani Marg, kar nas pripelje do logicnega zakljucka, da Marine Drive ne more biti nic drugega kot Netaji Subhashchandra Bose. In potem se ljudje pritozujejo, da se ne znajdejo. Pa saj vse pise. :)
Prej sem imel tudi mali incident, ko sem lezel ven iz taxija, pa so le temu vrata preprosto odpadla (Lada l.67), pri cemer sem se zataknil za rob in si cisto raztrgal hlace. Tip je zacel tulit, naj mu kupim nov avto, jaz pa na njega nazaj, naj raje on meni nove hlace. Cez cas sva se sporazumela, da je skoda na obeh straneh priblizno enaka in se mirno razsla. :)
9.8. Colaba, Mumbai (Maharasthra)
Cez eno uro imam vlak za Aurangabad, kar je ravno prava prilika, da se vam spet malo javim. Vceraj je bil totalno naporen dan. Zjutraj sem se najprej podal v lov za zajtrkom in po pomoti zasel na ribjo trznico. Bilo je ful zanimivo gledat meni popolnoma neznana morska bitja, samo si nisem upal povlect iz torbe mojega prekrasnega fotoaparata, ker sem imel ves cas kakih 20 spremljevalcev (-> tecnob), pa tudi sicer se vsem zacnejo svetit oci, cim ga vidijo. No do zajtrka sem vseeno prisel, pa tudi denar sem zamenjal ter prijazno zavrnil ponudbo, da si kupim pravo zivo kobro. Naslednja postaja, hudo sveta moseja Haji Ali pa je cisto nor kraj. Postavljena je na otocku kakih 300m od obale, do katerega ob oseki vodi kamnita pot, na njej pa so v spalirju postavljene najbolj noro iznakazene kreature (ljudje?) kar jih obstaja na svetu. Do nerazpoznavnosti iznakazeni gobavci, clovek brez obraza pa spet tretji z zrascenima rokama ipd. so me kar malce vrgli iz tira in na koncu so tisti, ki so jim manjkale "samo" roke in noge izpadli prav normalni. Sama moseja je sicer grobnica in ni nic posebnega, pa tudi nekaj sledecih Ganeshevih in Vishnujevih templjev me ni posebej impresioniralo, sem pa pri enem srecal drobnega saddhuja, ki me je na vsak nacin zelel blagoslovit. Milijonkrat sem mu povedal, da ne dam denarja, on pa meni milijonkrat nazaj, da ga sploh noce. Potem mi je z oranzno in rdeco barvo narisal nekaksne vzorce po celem obrazu, mi dal pest sladkorja in barvne zapestnice ter se mi lepo zahvalil. In glej cudo - tecnarjenje na ulici se je zmanjsalo za vsaj 80%, ceprav so potem buljili vame, kot da sem iz Jupitra. Kasneje sem se umil in se prestavil v hotel v bolj elitno sosesko, kjer pa se je Mumbai zvecer prikazal v cisto drugacni, veliko lepsi luci, saj je ulice zasedel indijski srednji sloj, pa tudi kar nekaj belcev in brahmanov sem videl, kar pa se ne pomeni, da ni bilo moc videti tudi nekaj krasnih podgan. Zasedel sem stratesko pozicijo v znanem baru in si privoscil pivo ter pokramljal z nekim arabcem iz Dubaia, potem pa sem se odpravil v shopping po nove hlace. Ko sem koncno nasel ene, ki so mi bile vsec in so bile dovolj velike pa so se le-te razpadle priblizno stiri sekunde potem, ko sem jih oblekel. Kasneje sem si iz okna hotela se ogledal praznovanje rojstnega dne guvernerja Maharasthre, ki je vsebovalo tudi vsaj 150 bobnarjev in detoniranje orjaskih nekajkilskih petard (v bistvu bomb) ter se vsaj 3 kubicne metre manjse pirotehnike. Hrup je bil sicer nepopisen, toda v koncni fazi je bil smrad tisti, ki je poskrbel, da se dolgo nisem mogel zaspati.
10.8. napisano nekje na vlaku za Aurangabad
Danes sem si privoscil pravi indijski zajtrk, ki je bil tako hudicevo pekoc, da sem vmes posipal vsaj liter vode, potem pa sem se odpravil kupit karto za vlak. Na zelezniski postaji je nepopisen kaos in ce ne bi bilo nekaj res prijaznih indijcev res ne vem kako bi se znajdel. Nato pa sem se odpravil na sprehod po promenadi ob Gates of India, kar je bil pravi uzitek, saj so bili vsepovsod sami normalni ljudje. Po temeljitem premisleku sem celo pomocil tocno en prst v arabsko morje. Ah ja, pa tudi nove hlace sem si kupil. Sicer so naravnost obupne, ampak tako ali tako jih nimam namena prinest domov. Kasneje se mi je pripetila nerodnost, ko mi je zmanjkalo drobiza v denarnici in sem bil prisiljen iz torbe potegnit velikanski sop bankovcev - svojo skrito rezervo, kakih 10.000 rupij - kar je zraven stojece spravilo na rob infarkta, mene pa v hudo nelagoden polozaj. Potem pa nazaj na zeleznisko postajo, kjer je bilo tedaj tako noro ogromno ljudi, da so v najbolj dobesednem pomenu hodili drug po drugem in gomazeli v vse smeri. S Killiamom, svabom iz Dortmunda ki gre nekam na jug, sva ugibala, koliko ljudi je bilo trenutno na postaji in se na koncu sporazumela, da jih mora biti okoli 40.000. Postaja se mi sicer ni zdela dosti vecja od ljubljanske. Potem pa sok, ko so mi povedali, da moja karta ni potrjena in da sem na waiting listi s stevilko 92.563.604. Uff, uh, er... torej, hja, ok. V praksi to pomeni, da je moje ime mogoce napisano v hindi na listu enega izmed vagonov. Hotel sem uporabit nekaj beracev, da me poiscejo, vendar se je izkazalo, da sta samo dva pismena - oba sta dobila svojih 5 rupij. Tako sedaj zdim na mali klopci iz vseh strani stisnjen od indijcev in cuvam poleg svoje se prtljago treh americank, ki so jih napori danasnjega dne ze uspavali. Menda imamo strahotno zamudo in bomo prisli sele ob kakih 4-ih zjutraj. Hihi, pa naj kdo rece, da potovanje z indijskimi zeleznicami ni dozivetje. :)
ps.: s sabo imam tudi gsm, ki obcasno dejansko ulovi signal (in vase sms-e :)
11.8. Aurangabad (Maharasthra)
Prihod v Aurangabad je bil okoli 5-ih zjutraj in le s tezavo sem nasel prazno sobo. Delno zaradi ure, delno pa zato, ker nedalec stran poteka Kumbh Mela, najvecji verski zbor na svetu, ki ga v Nasiku prirejajo vsakih 12 let in ki je nazadnje privabil 30 milijonov (ni pomota) hindujcev, tokrat pa jih pricakujejo se vec. Potem ko sem prespal cel dopoldan sem se odpravil na trznico, kjer se kar v blatu prodaja cisto popolnoma vse. Vmes sem imel nemalo tezav, ker so se name obesale trume otrok, bil pa sem tudi tarca stevilnih (neuspesnih) poskusov zeparjenja. S fotografiranjem je sicer problem, ker tu se ziv bog ni videl digitalnega fotoaparata in se vsem zdi svetovno cudo, ki ga na vsak nacin hoce vsak vzet v roke. Seveda mi ne pride na kraj pameti, da bi jim to dovolil, in ce ga ze potegnem iz torbe si ga priklenem na roko z malo verizico in kljucavnico, pa tudi mojih +185 cm je tu sila prirocnih.
Po ulicah se vidi mnozico zivali, se najvec psov in seveda krav, pa tudi koz, prasicev, oslov in celo kamel. Vsake toliko kaksna krava zaide na cesto, kjer zacnejo tako noro trobit in vpit nanjo, da se bodisi umakne ali pa dozivi zivcni zlom in podivja - tedaj se je bolje hitro umaknit.
Da bi imel vsaj malo miru sem pomahal prvemu riksha driverju in se odpravil k Bibi-ka-Maqbara. To je prekrasen ogromen mavzolej - v marsicem podoben Taju - z urejenimi vrtovi, zanimivim obzidjem in orjaskimi stolpi. Na vhodu ima strazarje, tako da znotraj kompleksa vlada popoln mir, ki ga zmoti le kaksna veverica, ki fehta araside. Ker je malce ven iz mesta je tudi zrak veliko boljsi, tako da sem se potikal okoli vsaj 2 uri. Pred vecerjo sem se odpravil se v tovarno svilenih izdelkov in si ogledal kako na rocne statve dekleta do onemoglosti navijajo svileno nit sem in tja, dneve in dneve.
Q&A:
- mape: Andrej se je potrudil (hvala!) in na netu pobrskal za interaktivno mapo Indije. Link je na dnu strani.
- internet: se kar najde in ni problem, hitrost je sprejemljiva, 0,5$/uro
- vreme: v Mumbai-u se je dvakrat vlilo, sicer pa je ves cas oblacno, kar je super. Cim malo posije sonce je v hipu vroce.
- zdravje: hihi, prav fino. :) Malenkost me je opeklo sonce (ne vem kdaj), samo to.
- tale dnevnik: s sabo imam droben blokec in svincnik in kadar cakam na kaksni postaji ali pa se vozim z busom/vlakom napisem kar berete. Potem ob prvi priliki samo na hitro pretipkam, da ne izgubljam casa. Porocila so navadno za dan nazaj.
11.8. Aurangabad, Maharasthra (prejsnji odstavek je za dan prej, ta pa za danes)
Dan sem zacel s chapatijem in cajem, potem pa sem se ogledal za celodnevni najem rikse. Kandidatov je bilo cel kup in na koncu sem jih postavil v vrsto in opravil mini test anglescine ter v ozji izbor dal tri. Ker sta se medtem dva finalista stepla sem pac izbral tretjega, ki se je kasneje izkazal za odlicnega vodica. Najprej sem se odpravil na Daulatabad, kjer stoji na vrhu hriba totalno fantasticna trdnjava, obdana z 5 km obzidjem. V 14. stoletju jo je postavil nori sultan in pes nagnal celotno prebivalstvo Delhija 1100 km na jug, vendar se je kmalu po prihodu premislil in spet vse nagnal nazaj. Trdnjava je ogrooomna in odlicno ohranjena, slavna pa je postala predvsem zaradi neverjetno stevilnih in domiselnih obrambnih mehanizmov, ki obsegajo med drugim tudi pasti za slone, prehode skozi tunele v osrcje gore in zvito postavljene sisteme vecih vrat in stolpov. Kljub vsemu je nekoc trdnjava padla - napadalec je preprosto podkupil nocne strazarje pri vhodu. Sledile so jame v Ellori, ki so tudi na unescovem spisku svetovnih znamenitosti. Tu je v steno vklesanih 34 jam namenjenih verskim namenom, od katerih jih je vecina precej brezzveze in napolnjenih z netopirji, kar pomeni, da smrad notri presega absolutno vse meje. Izjema je Shivin tempelj, ki ga je gradilo 7000 delavcev 150 let in je celoten izklesan iz enega samega ogromnega (ampak res ogrooomnega) kosa kamna. Nazaj grede sem se se ustavil v Aurangzebovi grobnici, nakar me je Ashok, riksha driver, povabil na caj k sebi domov, kjer sva se malo pokramljala.
Zvecer sem se odpravil na nocni bus do Indoreja, kar je trajalo zaradi neprestanih postankov celo vecnost brez spanca do jutra, potem pa takoj naprej na bus za Mandu, kjer sem na hitro vzel sobo in prespal vecino dneva.
12.8. Mandu (Madhya Pradesh)
Zbudil sem se sele proti veceru in odsel na krajsi ogled vasice, ki pa se je koncal z dvobojem Slovenija (zastopnik: jaz) proti Indiji (zastopnik: velik crn kozel). Kaj tocno je bil povod spektakla, ki je privabil mnozico gledalcev mi sicer se danes ni znano, sem pa takoj dojel, da si je lokalni favorit zadal nalogo, da se s svojimi rogovi zaleti vame. Po priblizno dveh minutah je bil dvoboj prekinjen in registriran z 1:0 zame, ker si je domaci sampion zabil avtogol - z glavo se je zaletel v betonsko skarpo :) - in odstopil od nadaljnega tekmovanja. Jaz pa sem triumfalno odkorakal s prizorisca, si narocil vecerjo in jo zaradi ogabnosti vrgel direktno v smeti ter odsel nazaj spat.
13.8. Mandu (Madhya Pradesh)
Mandu je sicer mala vasica nekje visoko v hribih, za katero ne bi nikoli nihce slisal, ce ne bi bila nekoc prestolnica pomembnega kraljestva. Danes so stevilne palace in paviljoni mesto duhov, saj tu ni vec kot 300 prebivalcev, kar je super, saj jim tako se ni uspelo zasmetiti celega podrocja (ceprav intenzivno delajo na tem). Zaradi lege na vrhu ves cas piha, tako da je tudi zrak za spremembo normalen. Da je Mandu nekoc res videl boljse case med drugim pricajo tudi ostanki Jahaz Mahal-a, harema za 15.000 zena saha Ghiyas-ud-din-a. Vecino dneva sem prezivel na kolesu po malih kolovozih in skakal po rusevinah, pri cemer so bila vmes obdobja, ko mi tudi po 15 minut ni prisel nihce tecnarit za bakshish, kar me je pa sploh navdusilo. Ker imam za spremembo normalno sobo, ki ima celo tus (ki sicer ne dela, ampak, no, imam ga, to tudi nekaj steje, kajne? :) bom prespal tu se eno noc in se nato pocasi odpravil v dolino.
14.8. Bhopal (Madhya Pradesh)
Zjutraj sem odsel iz Manduja z edinim lokalnim avtobusom in prezivel eno najbolj peklenskih vozenj. Potnike smo pobirali za vsakim vogalom in kmalu je bil bus nabasan preko meja vase najbolj divje domisljije. Na zadnji klopi nas je sedelo 9 + moj nahrbtnik + dve 50 kg vreci riza. Bilo je tako polno, da sem imel eno roko stisnjeno ob telesu in je preprosto nisem mogel izvleci. Celo na soferjevem sedezu so sedeli trije - dva na sedezu, sofer pa njima na kolenih. Ker smo ustavili cisto ob vsakem prekletem svinjaku smo za usivih 80 km potrebovali 3,5h in na koncu sem ze cisto izgubil zivce. Da pridem malo k sebi sem zato v Indoreju sel v najdrazjo restavracijo (4 sluzabniki na enega gosta) in si privoscil najdrazjo specialiteto - bilo je odlicno. Malo sem se se razgledal naokoli in se s special luxury first class busom (1 clovek, 1 sedez) odpeljal v Bhopal.
15.8. Bhopal (Madhya Pradesh)
Danes je indijski dan neodvisnosti in je vecina stvari zaprtih, zato sem se podal na ogled samega mesta. Ker so vsi mahali z zastavami sem si se jaz omislil eno majhno. Prodajalec se mi je zvito smehljal, ker mi jo je zaracunal 1 rupijo mislec da ne vem, da stane pol manj. Jaz sem se smehljal nazaj, ker je to preracunano komaj kaksne 4 tolarje. Privezal sem jo na torbo in dozivel neverjeten odziv. Ljudje so me ustavljali sredi ulice in mi cestitali, starci so odobravajoce kimali, nek mozak mi je od navdusenja pripel se znacke z indijskimi zastavami in prav z vseh vrat so mi z nasmeski mahali.
Vsa indijska mesta so si podobna po tem, da centri in elitne soseske se nekako izgledajo - ulice so sicer umazane in zasmetene, promet je katastrofalen in zrak je mocno onesnazen - ampak se tu najdejo tudi kaksne ustanove, podjetja, vile, predstavnistva ipd., ki imajo vendarle urejene stavbe brez smeti in z rozami, sluzabniki in parkirnimi mesti. Tudi ceste sploh niso slabe in na ulici se vidi tudi kaksen urejen indijski poslovnez in vse skupaj izpade sicer bolj tako, ampak se za eno silo. Predmestja pa so navadno cista katastrofa v vseh pogledih. Velikanska smetisca, kjer zivijo milijoni revezev in kjer zvecer skupaj lezejo spat na smeti ljudje in prasici. Mnogi kar bosi tacajo po dreku in besede higiena nimajo niti v slovarju tujk.
Cene so vecinoma smesne. En dolar je cca. 47 rupij, sedaj pa sami presodite - casopis je 1 rupijo, kosilo kakih 50, riksha je 6/km, hotel 150/dan, velik sop banan je 10 itd. Je pa res, da cisto vsak najprej poskusa dobit 5x ceno, potem pa odvisno koliko se pustis. Motece so le razlike pri vstopnini za znamenitosti, v Ellori npr. 500 Rs za tujce, za domacine pa 5 Rs.
Glede varnosti sem cisto brez skrbi, ker je vedno vsepovsod ob vsaki uri polno ljudi. Najdejo se sicer zeparji ampak na to sem zelo pozoren. Je pa res, da v najbolj revnih cetrtih ravno ne vlecem iz torbe fotoaparata ali denarnice. Ze tako dobim prevec pozornosti.
Pri sporazumevanju je tako, da le redki posamezniki znajo nekaj malega anglescine, medtem ko se navadnim ljudem cisto nic ne sanja. Tudi napisi so tu vsi v hindi. Je pa to zelo razlicno od vsake zvezne drzave - na jugu je to menda cisto drugace in je tam tudi splosna situacija mnogo boljsa.
ps.: Pokvaril se mi je gsm. Nic hudega se mu ni zgodilo, v hotelu sem ravno pisal sms, ko je iz ljubega miru crknila tipkovnica. Aaargh, sovrazim Mobitel.
16.8. Bhopal (Madhya Pradesh)
Za lep zacetek dneva sem se najprej do nezavesti napokal bananinih in ananasovih palacink, skocil na internet, potem pa se odpravil v nekaksen safari park. Na vhodu je sef odprave obljubljal vse mozne zivali tega sveta, samo da bi nas spravil notri in ce bi malo vztrajal, bi ga verjetno prisilil, da bi obljubil tudi pingvine, zirafe in kite. No, na kratko, po dobrih dveh urah buljenja v goscavo nisem videl niti vrabca, ker je nas vodja na vsaki postaji tako lomastil, da se je vse zivo razbezalo. Sem si pa cisto od blizu ogledal fin monsunski naliv, ki pa ni premocil mojega deznika - le-ta je bil pac varno spravljen v hotelu. Ko je izgledalo ze vse izgubljeno se je nekje znasel pav (verjetno je bil gluh) in poskrbel za viharno navdusenje med udelezenci. Slikali smo ga kot nori iz vseh moznih kotov, medtem pa je pomocnik objemal sefa in mu cestital za brilijantno izvedbo safarija. Na koncu so nas zmagoslavno odpeljali se do dveh klet s tigri in leopardom, kjer smo se ganjeni nad toliksno pozornostjo poslovili. Totalno umazan in premocen sem prisel nazaj sele zvecer, ravno pravi cas, da sem si lahko ogledal nacionalno katastrofo. Zacelo se je namrec svetovno prvenstvo v hokeju na travi (nacionalni sport #2, za kriketom) in v prvem krogu je Indija 10 minut pred koncem vodila proti prvim favoritom nizozemcem s 3:0, potem pa kot po cudezu na hitro skasirala 4 gole in izgubila.
17.8. Sanchi (Madhya Pradesh)
Sanchi je samo skok ven iz Bhopala proti severu. Gre za malo, izrazito turisticno usmerjeno vasico, kjer je v neposredni blizini razmetano nekaj starih budisticnih arheoloskih najdb. Sem pogosto vodijo tudi solarje in ucitelji so imeli precejsnje tezave, ker so mulci namesto v njih in kupe kamenja raje buljili vame. Krasno je tudi to, da so vceraj odprli tu nov hotel in sem jaz njihov cisto prvi (in zaenkrat edini) gost. Nadvse so ponosni name. :) Tu je sicer prav fino, ampak vec kot en dan tu ni kaj pocet, zato jutri ze sibam naprej.
18.8. Jhansi (Uttar Pradesh)
Pri zajtrku sem se do solz narezal, ko sem poslusal nekega Korejca, ki je cisto strt razlagal, kako je cakal 9 ur na vlak, potem pa samo za hip skocil na wc in - zamudil. Indijski vlaki imajo sicer navado, da imajo izrazito kratke postanke na manjsih postajah, pogosto po samo nekaj sekund. Se pa zato toliko veckrat ustavijo. Ze priblizno pol ure kasneje sem tudi sam sprintal za vlakom in kot v filmu v skoku ujel zadnjo stopnico zadnjega vagona. Notri je bila sijajna druscina kakih 100 gurujev, ki so se vracali s Kumbh Mele in ki so bili cisto vsi po vrsti versko blazni, vendar izredno prijazni. Eden med njimi je za silo tolkel anglescino, tako da smo se pomenili vse zivo. Med drugim so mi zatrjevali, da z meditacijo dejansko vcasih dosezejo trans, ko tudi po 2,3 tedne ne jedo nicesar. Nekateri med njimi so sli v zavracanju tuzemskega sveta tako dalec, da so potovali popolnoma nagi, najbolj pa je bil zabaven sveti guru Saba, katerega ideja je bila malce drugacna, namrec, da se visje stanje zavesti doseze sele potem, ko so zadovoljene nematerialne nizje potrebe. Da resno jemlje svoje versko poslanstvo je tudi dokazoval tudi s svojimi 130 kg in trditvijo, da ima 42 otrok. Jhansi je sicer zgolj moja vmesna postaja, tako da sem samo skocil na grad, edino mestno atrakcijo. Utrdba je prav imenitna, ob njej pa je s hecnimi lutkami podrobno predstavljen katastrofalen poraz, ki so ga doziveli proti Britancem. Hmm? Po gradu je tudi vse polno opic, tako da smo obiskovalci dobili poleg vstopnice tudi majhen bic za vsak slucaj. Kljub vsemu sem imel kasneje v mestu opicji incident, ko mi je posebej za tatinske namene dresirana opica izpulila foto, vendar mi ga ni mogla ukrasti, ker sem ga imel pritrjenega na roko, tako da me je v trenutku frustracije samo opraskala. Gre zgolj za povrsinske praske, ki sem jih takoj razkuzil in jih niti ne cutim.
19.8. Khajuraho (Madhya Pradesh)
Popoldne v Jhansiju sem prezivel na igriscu za kriket, kjer sem dal vse od sebe, da bi dojel pravila, ampak, hmm, ni slo. O:) Posebej o tockovanju se mi niti ne sanja. Lokalni mulci so me postavili na mesto zunanjega lovilca, ker je to se najbolj podobno baseballu, ampak sem se kar hitro navelical. Na hitro sem se nekaj pojedel in se odpravil na bus za Khajuraho, kjer si bom privoscil nekaj pravih pocitnic.
20.8. Khajuraho (Madhya Pradesh)
Danes sem si zadal za edini cilj, da ne bom cel ljubi dan niti mignil s prstom. Tako sem kot pravi moz-beseda prespal cel dopoldan, pohrustal kup pecenih banan in mangovega soka ter lagodno surfal po internetu. Za trenutek me je sicer imelo, da bi si sposodil kolo, ampak, no, saj veste, zastavljene cilje je pac potrebno spostovati. Tako sem se zgolj zavalil v najvecji fotelj na terasi hotela in do pozne noci kramljal z malo korejko Ki-moon in s skustranim, filozofsko navdahnjenim japoncem Toshiem. Hja, danes je bil res en lep dan. :)
21,22.8. Khajuraho (Madhya Pradesh)
Khajuraho je malo mestece sredi popolnega nica nekje v centralni Indiji, ki pa je vendarle nekaj posebnega. Vecini se zdi posebno zaradi stevilnih starodavnih templjev, na katerih je vklesana cela Kamasutra (bonus verzija 1.2 z nekaterimi dodatki :), mene pa je najbolj presenetilo, da imajo - o cudo vseh cudes - cisto prave kante za smeti. Sproscena atmosfera in dejstvo, da je do Varanasija skromnih 14 ur voznje po kolovozih poskrbita, da se prav nikomur posebej ne mudi oditi. Potem ko sem se nagledal templjev sem v blizini nasel hotel s 5*, ki ima kakopak tudi bazen. Tako sem vceraj cel popoldan precofotal, da pa se mi v 1,5m globokem bazenu slucajno ne bi kaj zgodilo, sta skrbela dva "resevalca", za katera bi si upal staviti, da se v zivljenju nista pomocila prsta v vodo. Vmes sem si ogledal tudi naporno delo mestnega lekarnarja, ki prodaja modre, rdece in oranzne tablete, ki jih daje strankam pac odvisno od tega, kako se on tisti hip pocuti. Ob povratku pa me je na vhodu spet zaustavil star mozak, ki ze vse dni prodaja sop gnilih banan po 4-kratni ceni, vendar se bojim, da mu posel ravno ne cveti. :)
Ker se mi kraj prav dopade in ker prehitevam svoj casovni nacrt potovanja bom tu ostal se nekaj dni.
23.8. Khajuraho (Madhya Pradesh)
Dan sem izkoristal za izlet s kolesom po podezelju, pri cemer so edine tri omembe vredne zadeve prekrasen soncen dan, nerodnost ko sem povozil kravo cez rep (ni bila navdusena) in pa to, da me je nekje vmes ustavil policist. Vrli moz postave je podrobno pregledal moj potni list, potem pa ugotovil, da sem iz revne sestradane podsaharske Somalije, ki se prav potuhnjeno v mednarodnem prometu predstavlja kot Slovenija. Ker sem se prijazno smehljal in nisem ugovarjal taksni avtoriteti je gospod strazmojster ugotovil, da bo milosten z mano. Toda ker kazen vsekakor mora biti, konec koncev ima ta varuh reda in zakonitosti zeno in stiri otroke, sva sporazumno ugotovila, da prav gotovo obstaja kje kaksen zakon ali clen, ki sem ga ali pa ga se bom v svoji belski nadutosti grobo poteptal, kar bo zneslo svojih 50 rupij. Navdusen nad mojo kooperativnostjo je zelel se malo pokramljati z mano in ko sem prisegel pri Shivi in Vishnuju, da slovenske banane niso niti senca indijskih, je zazarel kot sonce, jaz pa sem zaslutil, da bi to lahko bil zacetek cudovitega prijateljstva. Na njegovo veliko zalost pa sem bil tedaj ze precej lacen, zato sem samo se pomahal v slovo in se odpravil v prvo restavracijo na nadevan kokos s paradizniki.
25.8. Khajuraho (Madhya Pradesh)
Dopoldne sem se skocil do nekaksnega naravnega rezervata, kjer je prav ogromen slap. Vse skupaj bi bilo prav prijetno, ce mi ne bi obesili vodica, ki je absolutno ves cas nekaj zlobudral v hindi in se sploh ni hotel odstraniti. Problem je v tem, da je pred leti sem prisla skupina francoskih turistov in se razveselila lepa narave ter se odpravila kopat v zalivcke naprej od slapa, zal pa jim ni nihce povedal, da je to rezervat za aligatorje. Ker so nekateri med njimi to zelo kmalu ugotovili na lastni kozi je sedaj spremstvo obvezno, del z aligatorji pa zaprt za javnost. Prekleti Francozi, vse pokvarijo.
Popoldne sem se pocasi odpravil od tu in na postaji srecal Iana, britanca ki so ga odpustili iz neke firme pa jih je tozil in dobil goro denarja ter sedaj lagodno potuje okoli sveta. Fant premore obilo surovega britanskega humorja in naravnost fascinantno zbirko kletvic, ki jih nadvse radodarno deli okoli. Skupaj sva odsla tudi na nocni vlak za Varanasi in si proti jutru nasla prav obupno luknjo v samem centru mesta.
26.8. Varanasi (Uttar Pradesh)
Pravijo, da je v Kolkati menda se vecja revscina kot tu. Slumsi Mumbaija so najvecji v celi Aziji in uradno najbolj onesnazeno mesto Indije je Kanpur. Redko kje se sreca tako tecne ljudi kot v Delhiju ali Agri in prav gotovo je bolj nevarno v Jammuju. Ampak ko je potrebno podati skupno oceno je najbolj sveto med najbolj svetimi mesti - Varanasi - absolutna stevilka ena kot najvecja indijska (svetovna?) norisnica. Starodavne ulice so v plasteh nastlane s smetmi in drekom. Ob svetih gatih se zbira na tisoce versko blaznih saddhujev in velikanski Ganges ni onesnazen ampak naravnost strupen - v njem ni vec zivega bitja. Kljub temu v svetih vodah cofotajo fantasticne mnozice ljudi in cista uganka mi je, kaj jim preprecuje, da cisto takoj ne pocrkajo. Stevilni starci se privlecejo sem umret, kajti umreti tu pomeni prekiniti krog reinkarnacije in oditi v raj. Tako se nekatere samo vrze v vodo, da kot hlodi pocasi potujejo navzdol, druge se prepusti jastrebom in krokarjem da jih pozrejo, spet tretje - bolj premozne - pa se sezge na grmadah, ki gorijo od zore do mraka. Ce kaksna roka ali noga pade ven se pac nihce ne vznemirja. Ker sorodniki navadno ne pulijo mrtvecem zlatih zob zato poskrbijo posebni mrhovinarji, ki s siti v vodi cakajo na trenutek, ko se vrze pepel v Ganges in nato zacnejo izpirat. Seveda so tudi taki, ki se jih smrt se ni usmilila - ti cakajo lezec v bliznjih ulicah na svoj trenutek. Mnozice degeneriranih in zaradi bede neprisebnih ljudi in zivali se vlecejo ali plazijo po klavstrofobicno ozkih ulicicah in bela koza zbuja hkrati zavist in upanje na zasluzek. Vsak, ki ima minuto casa se spravi nekaj tezit in z Ianom vecino casa samo preklinjava in jih posiljava na vse strani vesolja, vendar brez uspeha. Dekleta imajo cudno navado, da klecijo na oknih za resetkami in zivalsko strmijo v ljudi in tu sem ze drugic videl, kako so se otroci v luzi igrali s crknjenim psom. Cene so spuscene do bizarnosti - za prevoz prek Gangesa sem dal dve rupiji in za bicycle-riksha-wallaha sva dala po 5 rupij, potem ko naju je tip vec kot uro vlekel naokoli in skoraj spustil duso. Voda iz pipe smrdi po fekalijah in sedaj mi je zal, da sem se poskusal umiti. Redno zmanjkuje tudi elektrike pa se marsicesa toda najbolj temu mestu prav gotovo manjka zdrave pameti. Glede na mnozice priseljencev ki dnevno prihajajo v mesto - Varanasi ima ze blizu 3 mio ljudi - kaksnega izboljsanja ni pricakovati in epidemije hepatitisa, kolere in tifusa so postale vsakdanji pojav. Zvecer sva se spravila na streho neke restavracije na vecerjo od koder potem nisva imela vec nobene zelje premaknit se se kam.
27.8. Varanasi (Uttar Pradesh)
Prva stvar zjutraj je bila zamenjava hotela in novi ima prav fino teraso nedostopno zunanjemu svetu ter s pogledom na ghat. Ker je postavljen v srediscu starega mesta se prakticno vedno izgubim, ko ga iscem. Ulicice so tu postavljene v velikanski labirint brez kakrsnegakoli smisla in na nekaterih delih niso sirse kot 1,5m, pri cemer je zelo fino, ce se tocno tja postavi kaksen ogromen nerazpolozen bivol. Gneca je neverjetna in v malih prodajalnicah prodajajo vse zivo, vendar gre za samo kramo najnizje kvalitete. Popoldne sva se odpeljala na zeleznisko postajo po karto za pojutrisnjem - jaz za Allahabad, Ian za Kolkato (Calcutto) - pri cemer sem vmes uspel narediti nekaj odlicnih posnetkov popolnega kaosa, ki vlada tu. Na postaji sva izkoristila ostanke kolonialne preteklosti - posebno pisarno s fotelji in klubskimi mizicami kamor indijci nimajo vstopa - in v miru izpolnila obrazce ter nato preskocila v vrsti kakih 150 ljudi.
Se droben popravek. Nekateri domacini trdijo, da menda dejansko obstaja se nekaj rib v Gangesu. Ker se zaradi prelestne driskaste barve ne vidi niti centimeter globoko je tezko presoditi ampak, ok, mogoce je kaksna mutirala in zivi od odplak.
Hrana je se kar uzitna, ceprav je narocanje pogosto podobno loteriji, ker mi pac imena ne pomenijo nic. Tako vcasih dobim kaj prav finega, vcasih pa cisto svinjarijo. Ze ves cas sem vegetarijanec, ker se meso dobi le na zelo redkih krajih - verni hindujci ga pac ne jedo. Kupujem zgolj tisto vodo, ki ima zamasek ovit s folijo, ker sicer znajo prodajat tudi ponarejeno vodo. Revezi zbirajo prazne plastenke po smeteh in jih napolnijo s svojo (neuzitno) vodo in zalepijo zamasek ter prodajajo na ulici. Postopek sem si imel cast ogledati na lastne oci.
28.8. Varanasi (Uttar Pradesh)
Za spremembo vstajanje ze ob 5-ih zjutraj, da greva s colnom ob obali in si se z druge strani ogledava vrhunske uzitke, ki jih ponuja potapljanje v sveti svinjariji. Zal tudi na colnu ni miru, ker takoj priveslajo zraven tecnobe in ponujajo nicvredno kramo, vendar kot nalasc medtem pripluje mimo skupina Japoncev. Takoj uspeva prepricat mrhovinarje, da bodo oni nedvomno kaj kupili in preden se zavedo svoje zmote so Japonci ze dali gas, midva pa sva tudi usla naprej. Pozneje prideva do templja, kjer mnozica casti nekaksnega boga, ki se najbolj spominja na ribezov grmicek s stirimi rokami. Prijazno mi je pojasnjeno, da ima mogocni bog tarifo 100$ (brez DDV) za dozivljensko varstvo, vendar se bojim, da bom moral se tudi naprej shajati brez pomoci od zgoraj. :) Ta dan vsaj 50x zmanjka elektrike, kar da vecernemu tavanju po labirintu se povsem novo dimenzijo.
29.8. Allahabad (Uttar Pradesh)
Hotelski sluga me zjutraj zbudi in mi z vidnim ponosom izroci obleko, ki sem jo dal v pranje. V bistvu je prav hecno, ker je umazana sicer za malenkost manj, smrdi pa ravno tako kot prej. Malce kasneje se - tokrat spet sam - soocim z enim najbolj vztrajnih prodajalcev, ki mu tocno 17x povem, da ne bom kupil kompleta malih plasticnih cedil, vendar je tip vseeno do zadnjega upal, da si bom premislil. Na vlaku sem dobil sedez zraven samega generala indijske vojske, kar je bilo krasno, saj sem se koncno lahko v miru pogovoril tudi o bolj resnih temah, hkrati pa je mozak ze s pogledom poskrbel, da sva imela cisti mir.
Sam Allahabad pa je kar prijetno presenecenje. Malo mestece s komaj kakima 2 mio ljudi ocitno kar prosperira, saj je v centru precej trgovin, ki so urejene po evropskih merilih, na sirokih ulicah pa je vidno vec avtomobilov in motorjev in manj riksh in zivali. Tudi ljudje so bolj urejeni in me pustijo pri miru, za vecerjo pa sem nasel cisto pravo italijansko pizzerijo. Kako izgleda predmestje sicer (se) ne vem, je pa to vsekakor dobrodosla sprememba po srednjeveskem Varanasiju. Najprej sem imel sicer namen ostati tu zgolj cez noc na vmesni postaji, vendar bom mogoce ostal se kaksen dan dlje.
30.8. - 1.9. Allahabad (Uttar Pradesh)
Izobrazba prav gotovo ni prioriteta vsaj kakih 800 mio Indijcev, kar tudi jasno kazejo in na kar se popotnik kar hitro navadi. Vseeno pa se med njimi najdejo sampioni, ki jim uspe se prav posebej izstopati. Tako sem danes nasel prodajalca, ki ni znal zmnozit 3x11,5. Preprosto ni slo ne prvic, ne drugic in tudi v tretje s stetjem crtic ne. Na koncu mi sicer ni najbolj verjel, da bo 35 Rs kar v redu, ampak je v pomanjkanju lastnih predlogov sprejel ponudbo.
Med hojo mimo avtobusne postaje sem si lahko iz stranske perspektive ogledal sistem dva razreda - en avtobus, ki ga prakticirajo nekateri lokalni busi. Gre za to, da potnike, ki so kupili karto za "1. razred" in placali nekaj rupij vec spustijo na bus najprej da zasedejo sedeze, nato pa spustijo gor se vse ostale (2. razred). V koncni fazi so se vedno vsi kot sardine, vendar nekateri med njimi v sedecem polozaju. :) Zelel sem tudi kupit karto za vlak, vendar mi je bilo pojasnjeno, da je poln. In ce Indijci pravijo, da ni vec prostora, potem dam roko v ogenj, da se tja ne stlaci niti mis. Tako sem zgolj naredil rezervacijo za pojutrisnjem.
Uspel sem tudi zamenjati en cek, kar si stejem za velik uspeh. Birokratski sistem je ogromen in preden sem dobil denar sem izpolnil velikanski pok formularjev, na katerih jih je zanimalo vse zivo - moje ime, podpis, st. potnega lista, domaci naslov, stevilke vize, drzava, kdaj sem prisel, kdaj grem, kdo je izdal vizo, kdo potni list, kdaj, kje, s kaksnim namenom, za kaksen cas, kaj sem po poklicu, kje sem bil, kako sem potoval, kam grem, telefonska stevilka, koga poznam v Indiji, katera valuta, koliko, zakaj, kje sem jo dobil, st. ceka, ime izdajatelja, spet vsi datumi, kdaj, kje in komu naj izplacajo itd itd itd... - same za zamenjavo 100$ nujno potrebne informacije. Vmes jim je se 4x zmanjkalo elektrike in preden sem dobil cekine sta minili dve uri s tem, da sem preskocil vse v vseh vrstah. Sicer imajo nekaj racunalnikov, vendar se vedno obstajajo tone papirja, na katere mali uradniki s svincniki skrebljajo transakcije in pojma nimam, kako ta sistem sploh deluje. Vrste so velikanske in verjetno mora nekdo, ki hoce placat poloznico vzet dopust, ce hoce kaj opravit.
Tudi vse te mnozice zivali po ulicah vendarle imajo svojo funkcijo. V pomanjkanju normalne hrane namrec rijejo po smeteh in jih jedo ter na nek bizaren nacin sklepajo naravni krog. Tako sem videl kup prasicev, ki so malicali kartonsko embalazo in star papir, pa tudi kravo, ki je prezvekovala plasticno vrecko in koze, ki so se prerivale za koscek slastne stare cunje. Vse to v samem centru mesta, seveda.
2.9. Agra (Uttar Pradesh)
Dan se je zacel sila nenavadno, ker me je navsezgodaj pokonci vrglo vrescanje hotelskega managerja. Ponoci je namrec v hotelsko notranje dvorisce mimo ocitno specega nocnega cuvaja nekako prisla krava in na zunanji recepciji pojedla vse male okrasne rozice, kasneje pa sem izvedel, da so jo zalotili ravno v trenutku, ko je sumljivo ovohavala knjigo gostov, ki je lezala na pultu. Mali mozak - sicer uglajen in izobrazen clovek - je bil cisto iz sebe in je s solskim ravnilom na slepo izmenoma delil batine kravi in cuvaju, dokler je nista oba pobrisala vsak v svojo smer, gostje pa smo se ob strani hehetali. Nasploh ima tu vsaka boljsa stavba oborozene cuvaje, ki pa so kot po pravilu stari stricki v plesnivih uniformah s puskami iz druge svetovne vojne in kot taki zbujajo prej socutje kot kaj drugega.
Na hitro sem pozajtrkoval peceno koruzo in se odpravil iz Allahabada. V teh dneh sem ga kar temeljito obrnil na glavo in ceprav je bilo fino, ni tu nic takega, o cemer bi posebej porocal. Se najvecja znamenitost je bilo svojcas mogocno "Nesmrtno drevo", ki pa se jim je posusilo. :)
Na zelezniski postaji sem sedaj ze cisto rutinsko razvozljal, kam moram it, pa tudi to, da obstajajo na posebnih oglasnih deskah waiting liste tudi v anglescini sem se ze naucil. Preostanek dneva sem porabil za to, da sem se prestavil v Agro.
3.9. Agra (Uttar Pradesh)
Prvotni namen je bil seveda ta, da grem takoj zjutraj pogledat Taj Mahal, potem pa na razne zanimive kraje, ki naj bi jih bilo tu kar nekaj. Zal pa je do poznega popoldneva mocno dezevalo - sploh prvic odkar sem tu v takem obsegu - tako da sem vecino dneva prezdel na pokriti terasi in bral knjigo ter opazoval, kako se opice pretepajo med sabo. Skratka, prav fino sem se imel. :)
4.9. Agra (Uttar Pradesh)
Danes sem se sel tipicnega turista. Za vrat sem si obesil foto, nataknil soncna ocala in kapo s siltom ter pomahal prvemu riksha-wallahu, da me je odvlekel do Taj Mahala. Tam se je ze trlo prestrasenih turistov, ki so se kot piscanci drzali vodicev, ker, no, saj veste, Indija pac ni kraj, kjer bi clovek kar sam takole hodil naokoli. ;) Ko sem placal astronomskih 700 Rs vstopnine (14$) sem moral se mimo strazarjev, ki so vsakega obrnili na glavo, ker so hindujski fanatiki zagrozili, da bodo raztrelili (muslimanski) Taj, verjetno v frustraciji, ker sami niso sposobni sezidat niti stopnic pred vhodom. Sam Taj je - kakorkoli klisejsko morda to zveni - resnicno precudovit mavzolej, popolnoma simetricen z vseh strani in postavljen v brezhibno urejen kompleks. Beli marmor se se danes kljub 350-letnici ze od dalec blesci od sonca, medtem ko je notranjost okrasena s tisoci draguljev 43. razlicnih vrst. Glavni arhitekt je bil iz Irana, medtem ko so ostali umetniki prihajali iz vsega njim tedaj znanega sveta - nekateri celo iz Evrope. Shah Jahan je sicer imel namen se zase zgraditi en Taj, tokrat iz crnega marmorja, ki bi stal nasproti temu, vendar to ni bilo izvedljivo. Prvic zato, ker bi cela Indija nedvomno bankrotirala. Drugic zato, ker so nekaterim umetnikom na koncu odsekali roke ali prste, da ne bi nikoli mogli ponoviti popolnosti Taja, kar je precej zmanjsalo shahovo popularnost med delojemalci in tretjic zato, ker so njegovi najblizji ocenili, da je ocitno znorel in ga zaprli v bliznji stolp, od koder je do konca zivljenja zrl v Taj. Kljub vsej lepoti pa je bil nekoc Taj ze tik pred tem, da izgine. Britanci so namrec ze razpisali drazbo, na kateri naj bi razzagali Taj in prodali marmor po kosih, vendar se na sreco ni nasel noben kupec.
Kasneje sem se posvetil se mogocni mestni trdnjavi in bazaarju, na koncu pa sem riksha-manu, ki me je ves dan vozil okoli in vmes potrpezljivo cakal kakih 10 ur na soncu stisnil 100 Rs za dobro opravljeno delo, tako da je mozak kar poskakoval od veselja.
Sama Agra je sicer ocitno turisticno mestece (1 mio) s sirokimi ulicami, malim stevilom beracev in po indijskih standardih zelo cistim centrom, pa tudi z velikim stevilom trgovcev in njim podobnih, ki prezijo na turiste in sitnarijo tudi po cel ljubi dan, ce se jim zdi vredno. Cene so malce visje kot sicer, glede na blizino Delhija in turiste pa se opazi tudi ze zametke civilizacije v obliki raznih Pizza Hut-ov, satelitske televizije, privatnih bank in ljudi, ki aktivno govorijo anglesko. Vsekakor pa nima vec nobene podobnosti s svinjaki (in divjaki) centralne Indije.
5.9. Agra (Uttar Pradesh)
Za zacetek sem se odpeljal v muslimanski del mesta in nekaj sekund zatem, ko mi je moj riksha-wallah s kriljenjem z rokami razlozil, kako muslimani nimajo pojma o sofiranju se je sam zaletel cisto direkt v ulicnega frizerja oz. njegovo nichudegasluteco stranko. Mislim, da ni nihce utrpel kaksne poskodbe ali vecje skode, se je pa zato na precejsnje zadovoljstvo zbrane mnozice vnel silovit prepir, ki je trajal vec kot uro (vem, ker sem se vracal po isti poti). Sel sem si pogledat velikansko mosejo v starem delu mesta in ravno zmotil vecjo skupino mladenicev, ki jim je prastar mullah pral mozgane z lekcijami iz Korana. Tam je bila tudi skupina starcev tipa bin Laden, ki so me sumnjicavo gledali, vendar se jim je obraz takoj razjasnil, ko sem zmomljal vseh deset arabskih besed, ki jih poznam. Eden je bil se posebej navdusen nad mano in mi je v brezhibni anglescini samoiniciativno odpredaval prvo lekcijo iz islama, na koncu pa plosknil z rokami in od nekje se je prikazal poln pladen odlicnih slascic. Allahu ekber! ;)
Kasneje sem se sprehodil cez pisan in zivahen bazaar, kjer mi je nekdo vmes iz zepa ukradel cca. 100 Rs drobiza, ki sem ga imel za sproti, zvecer pa sem sel se na bazen v enega izmed elitnih hotelov. Vseeno sem verjetno ta dan pretiraval z aktivnostmi, ker sem bil kasneje tako strahovito utrujen, da sem samo padel v posteljo
6.9. Fatehpur Sikri (Uttar Pradesh)
Takoj ko sem prisel malo k sebi sem se prestavil v Fatehpur Sikri, malo, prijazno in obupno zanemarjeno vas juzno od Agre. Slucajno sem naletel na nek festival, kar je imelo dobre in slabe strani. Dobro je bilo to, da je bilo ogromno dogajanja in da sem prvic v zivljenju jahal kamelo. Izlet je bil sicer cisto kratek, kvecjemu 1 km, vendar je bilo vseeno zabavno, predvsem pa sem bil dvignjen nad vsemi prodajalci krame. Slabo je bilo to, da je bil ta dan zastonj vstop v vse pomembnejse stavbe, kar pomeni, da so horde lokalcev ze navsezgodaj zasedle in zasvinjale bliznje opusceno utrjeno mesto, ki bi sicer v normalnih razmerah znalo biti zelo zanimivo.
Malo me je sicer motilo, da sem imel v sobi na stropu kar nekaj malih kuscarjev, vendar ne do te mere, da ne bi tudi tokrat zaspal kot top.
7.9. Jaipur (Rajastan)
Dan se je ze zacel naravnost krasno, ko me je lastnik "hotela" kot edinega gosta v vasi povabil k sebi domov na zajtrk na nekaksne mini knedle, zavite v ogromne liste, obvezen caj in ohlajeno papajo. Hkrati mi je tudi priporocil, naj se z lokalnim busom odpeljem v Bharatpur v pticje zavetisce, ces da mi bo vsec. Po pravici povedano sem bil precej skepticen - ptice pac niso tako atraktivne kot tigri in vecje zivali in me tudi ne zanimajo posebej - ampak ker je bilo priblizno na moji poti sem si mislil, da grem pac na hitro obrnit. Pri vhodu sem si sposodil kolo, dobil mapo parka in odbrzel po drobni potki naprej proti mocvirju. Naprej sem se imel nadvse fino, ker je bil pac lep dan, narava je bila krasna, pticev pa je res kar mrgolelo vseh barv in velikosti. Potem pa so stvari postajale se vse lepse, ko sem opazil ogromno jato malih zelenih papig, v vodi zraven mene so se sprehajale ogromne caplje, okoli so zacele skakat opice in vmes sem naletel na skupino kormoranov. Malce me je sicer zmotilo, ker sem se vmes v mocvirju izgubil in sem zagazil v zivo blato do kolen, ki me je povrhu se sezulo (da sploh ne omenjam uzitkov, ko sem vlekel kolo iz blata), pa so se stvari takoj popravile, ko mi je nad glavo priletela jata kakih sto storkelj in pristala nedalec stran. Park je nabito poln z zivalmi, tako da sem po njem kolovratil skoraj cel dan, in ko sem mislil, da lepse skoraj ne more biti, je od nekje pridrvela creda antilop in odsibala manj kot 10m od mene, na drevesu tik nad glavo pa je zacela nekaj rencat divja macka. Absolutno fantasticno. Ven sem prisel sele ob mraku, pri cemer sem bil tako umazan, da so se celo indijci smejali, na kolesu pa se zaradi blata ni dalo vec vrtet pedalov, tako da sem ga moral nest. Vseeno je bilo fenomenalno in verjetno bi ostal se en dan tu, ce mi ne bi ravno tisti trenutek pred nos pripeljal bus za Jaipur. Na hitro sem se odlocil, sokiral potnike s svojo pojavo in ob polnoci prisel v Rajastan. Na slepo sem izbral hotel, ker sem dozivel se eno presenecenje. Vse sobe za 100-300 Rs so bile namrec zasedene, so pa bili ravno dovolj pozresni, da so mi za enako ceno ponudili apartma visjega razreda (sicer 1400 Rs), pri cemer sem moral obljubit, da ne bom ostalim gostom povedal, koliko placujem. Siroko sem se nasmehnil, izkoristil kopalnico s toplo vodo in nekaksnimi disavami, za trenutek se pogledal cez balkon in na satelitsko tv, vklopil klimo in se zavil v perjanice. :)
8.9. Jaipur (Rajasthan)
Izgleda, da se po ovinku pa vendarle pocasi blizam tisti Indiji, ki jo vidim vsak dan v casopisu ali po TV. Jaipur nedvomno spada med industrijsko bolj razvita indijska mesta, vendar najbolj preseneti to, kako mocno se Rajasthan razlikuje od ostalih delov. Po ulicah se med modernimi avti najdejo mozaki s turbani in ogromnimi privihanimi brki, utrip mesta je drugacen in ceprav so krave in tradicionalna oblacila se dalec od tega, da bi izginili z ulic, vseeno bolj padejo v oci kamele in stevilna evropsko oblecena dekleta. Najel sem motoriksho za cel dan in se med drugim odpeljal do vodne palace in v Amber do velicastne trdnjave. Pot navzgor je precej strma in ker ze vec kot pol leta nisem sel s kaksnim slonom kam na izlet, se mi je zdela to fina priloznost, da si najamem enega. Mimogrede sem si na bazaarju kupil se eno majico, zvecer pa so me tako bolele noge, da sem se spravil kar v hotel, kar je nedvomno posledica delovanja armade zuzelk, ki me je vceraj popikala oz. pogrizla po nogah.
9.9. Jaipur (Rajasthan)
Danasnji dan je imel nedvomno dva vrhunca. Prvi je bil pogled na najvecji top na kolesih na svetu v Jaigarhu. Za en strel so ga morali napolnit z vec kot 100 kg smodnika (precej za pozni srednji vek), okoli osi pa so ga lahko obrnili samo najmanj stirje sloni. Top so po delih prinesli in sestavili na vrhu gore v posebnem stolpu, od koder je imel domet vec kilometrov, kar je imelo unicujoce posledice predvsem za moralo vseh napadalnih vojska tistega casa.
Drugi highlight je bilo srecanje s tipom, ki je igral na piscal, pred sabo pa je imel kobro. Sicer ni bil prvi te vrste in do sedaj sem jih ignoriral, ker vedno zahtevajo denar, jaz pa ne zelim sponzorirat mucenja zivali. Zadeva izgleda tocno tako, kot si predstavljate, le da s kacami po "predstavi" navadno ravnajo zelo grdo. Ko sem tipu to povedal, se je blazno razburil, ces da on ze ni tak in da vzorno skrbi za zival, nato pa me je povabil, naj skupaj kaj zaigrava, zastonj seveda. Receno, storjeno. V roke mi je potisnil piscal in me posadil zraven kobre (zanimiv feeling - imam sliko!). Kaca je sicer se imela zobe, vendar so mi zatrdili, da ni vec strupena. To je sicer precejsnja redkost, saj jih ponavadi preprosto pohabijo in izpulijo zoba. Malce me je bilo sicer strah, ker zna se vedno mocno in bliskovito ugriznit, kasneje pa sem se cisto sprostil in jo tudi imel v rokah. Piscal je bila seveda brezveze - kobre so pac gluhe - in je zgolj zaradi gledalcev, ki so me nagradili s huronskim aplavzom in trepljanjem po ramenih. Na koncu sem imel tudi malo slabe vesti, da sem s svojo belo barvo in nastopom pripomogel k popularnosti "showa", cesar nisem zelel, ampak, hmm, sedaj je kar je.
10.9. Jaipur (Rajasthan)
Nekaj casa sem razmisljal, da bi se odpravil v Pushkar globlje v Rajasthan, kjer bodo ravno ta vikend potekale kamelje dirke, ampak je to ravno v nasprotno smer od tiste, kamor moram oditi, zato sem se tej opciji s tezkim srcem odpovedal in rezerviral karto za Delhi. Ze tretji dan zapored sem imel istega riksha-boya, sicer studenta anglescine, s katerim sva se prav krasno zabavala in ki me je peljal tudi v vse tiste koticke Jaipurja, ki jih sicer turisti ne vidijo. Porabil sem ga tudi za nakup sadja in odganjanje tecnob, na koncu pa sva se zmenila, da me namesto placila pelje v nekaj trgovin, kjer je on dobil provizijo, jaz pa sem malo pofirbcal in seveda nic kupil. Najbolj fino pa je bilo zvecer, ko me je peljal na zur jaipurske pravne fakultete, kjer sem spoznal ogromno normalnih ljudi in se zadrzal pozno v noc.
11.9. Paharganj, Delhi (Delhi)
Ah, ravno sem se navadil na hotel, ko je bilo treba spet naprej. Pred odhodom sem imel namen se nekaj pojest, zato sem skoraj uro zaman iskal neko (menda znano) restavracijo, sem pa zato naletel na odlicno slascicarno. Mislil sem se ustavit zgolj za minuto, da si malo odpocijem, vendar se je koncalo tako, da sem kmalu zatem zadovoljno zavijal z ocmi in cmokljal ob malih papajinih torticah, ki sem jih pohrustal malo vedro, tako da potem nisem potreboval vec nobenega kosila. O:) Vecina indijskih sladic je sicer meni osebno povsem zanic, ker so obupno sladke, no, ocitno pa so tudi izjeme. Vsekakor je bila potem voznja z vlakom prava stvar, ker sem se zaradi posledic pozrtije samo ulegel cez dva sedeza, stratesko postavil svoje stvari, da ni mogel nihce zraven, si nataknil soncna ocala in se delal, da ne vidim nikogar. Vseeno nisem mogel spregledat skupine "umetnikov" z velikanskimi bobni, ki so jih tako nabijali zraven mene, da smo skoraj iztirili. Vecina potnikov jim je stisnila kaksno rupijo, vendar nisem cisto preprican ce je bilo to za predstavo ali zato, da se poberejo v drug vagon. V Delhi sem prisel enkrat zvecer, vendar zal v Old Delhi. Po pricakovanjih je tu popoln kaos, ogromne mnozice ljudi in vozil, vse polno smeti in izredno onesnazen zrak. Dihanje tu niti ni nekaj povsem naravnega, saj lahko na kaksen bolj oblacen brezvetern dan onesnazenost preseze standarde WHO za vec kot 50-krat. Ker je bilo ze pozno, Delhi pa je ogromen, sem se prestavil samo malo ven iz starega dela v smeri proti novemu delu.
12.9. Paharganj, Delhi (Delhi)
Nekateri se sprasujete, kako to, da se tako pogosto javljam. Resnica je ta, da so cyber caffeji pravo zatocisce pred kaosom mestnih ulic in eni redkih krajev, kjer se lahko v miru pretegnem, popijem coca colo in imam ljubi mir. Razmisljal sem, kako tezko je pravzaprav pojasnit, kaksen kaos vlada na starodelhijskih ulicah nekomu, ki tega ni videl na lastne oci. Posebej na glavnih ulicah se v obe smeri valijo cloveske reke desettisocev ljudi. Zaparkiran je vsak milimeter, bodisi z avti ali pa z vsemi vrstami riks, vozov, vozickov, koles ali preprosto kramo. Vmes se rinejo vse vrste domacih in malo manj domacih zivali, najvec psov in krav, pa tudi vseh drugih, kar jih poznate. Ob robu so druga ob drugi stisnjene trgovinice, v kateri se prodaja vsa mogoca krama, med njimi pa so stojnice s hrano, ki navadno stoji v umazanih loncih na soncu in je neredko prekrita z insekti. Smeti so vsepovsod, pa tudi vse vrste iztrebkov, med njimi pa na tleh ali skarpah lezijo brezdomci in beraci, mnozica njih. Premikanje je skrajno tezavno in izcrpljujoce, saj se je potrebno neprestano umikat, prerivat in vijugat, hkrati pa vsak, ampak cisto vsak trgovec ali riksha-man cuti za svojo dolznost, da zacne nekaj tezit. Pogosto me vlecejo za rokav ali hodijo dolgo za mano in kricijo svojo ponudbo, tudi ce jih popolnoma ignoriram. Preprosto ne sprejmejo "ne" za odgovor in vsak dan vidim vsaj enega belca, ki preprosto znori, izgubi zivce, ko ga tudi do 1.000x v eni uri vprasajo kdo je, iz kje je in kaj isce. Ko tak zacne brcat, pljuvat, odrivat in na vse grlo kricat f*** o** pa so vsi zacudeni, ces, kaj je sedaj to. Kje je cesta in kje ni je povsem nejasno, prav tako pa ni nobenih prometnih pravil, razen tistega, ki pravi, da mora vsak neprestano trobit. Hrup je izreden, zato vsi kricijo, smrad pa je sploh poglavje zase. V takih razmerah so tudi kratke razdalje, recimo 1 km, tu velik napor, tako fizicno kot psihicno.
Jaz osebno sem se zvecer raje umaknil v bolj miren predel, kjer sem nasel cisto pravo German Bakery House, kjer so prodajali male rogljice, vrteli Boba Marleya in kjer sem z lastnikom cel vecer igral sah.
13.9. Connaught Place, Delhi (Delhi)
Premaknil sem se bolj proti jugu na rob New Delhija in se odpravil malo v shopping. New Delhi je nekaj cisto drugega kot stari del in ima siroke avenije, kjer je sicer se vedno gneca, vendar vse skupaj izgleda veliko veliko bolje. Mestne ulice so planirane, avti se ustavijo ob semaforju (hehe, noro), tu so vse ambasade in drzavna uprava, pa tudi vrsta elitnih evropskih trgovin ala Rolex, Versace ipd. Nasploh bi indijska prestolnica izpadla cisto v redu, ce le ne bi bilo v njej indijcev. ;) Vseeno so ljudje ze na videz ocitno bolje situirani, za mnoge iz najvisjih slojev je anglescina celo prvi jezik in tudi cene znajo biti zelo evropske. Motile so me le klimatske naprave, ki jih imajo navite na 22C, medtem ko je bilo zunaj 37C, tako da me je malo bolela glava, ampak bom menda ze prezivel.
14.9. New Delhi, Delhi (Delhi)
Danes je bil bolj zanic dan, ker je vecino casa dezevalo, pa tudi jaz se nisem pocutil cisto ok. Povrh pa je se nedelja, ko je vecina normalnih trgovin zaprta. Tako sem malo gledal tv, malo bral knjigo, na hotelski terasi klepetal z ostalimi gosti in vmes skocil na internet. Samo to, nic drugega. :)
ps: prevoz iz letalisca urejen
15-16.9. New Delhi, Delhi (Delhi)
Kar precej sem ze utrujen od napornih dni in ceprav je Delhi ogromen in bi lahko sel se marsikam se mi preprosto ne da vec. Lagodno sem se pes odpravil v smeri proti nacionalnemu stadionu, vendar tja nisem prisel, ker sem se vmes ustavil v vrsti trgovinic, na koncu pa zavil v Pizza Hut. Menda je to sploh edinkrat, da jem nekaj pecenega, kar ni zdravstveno sporno. :) Tu sem tudi srecal Britanca, ki mi je povedal zgodbo o tem, kako je v Rajasthanu imel ponoci odprto okno sobe, na mizici poleg postelje pa ves denar, potni list, letalsko karto, potovalne ceke, sploh vse kar je vrednega. Da bi bilo lahko kaj narobe mu niti ni padlo na pamet, namrec, bil je v cetrtem nadstropju brez balkona, pa se resetke so bile na oknu. To pa pac ni posebna ovira za opice in ponoci se je nekako prikradla notri tatinska opica in izmed vseh stvari ukradla - Lonely Planet. Le-ta je pac rdec in pisano poslikan, medtem ko so dolarski bankovci tako neugledno zeleni. Ceprav je bilo to ze pred casom, se je tip na ves glas smejal se ves cas pripovedovanja. :)
Za absolutno najboljsi mozni finale indijske odisejade pa je poskrbel star moz, ki sem ga srecal ze znotraj letaliskega kompleksa. Izgledal bi kot indijski guru, poslikan z nekaksnimi znakci in zavit v dolga indijska oblacila, ce ne bi bil - bel. Povrh je imel se svetlo rdeco frizuro nekje do hrbta in ogromno rdeco brado in je bil nasploh nekaj zelo posebnega. S sabo je nosil ogrooomen tamburin (cisto plitev boben z zvoncki ob robu) in sitar (podobno kitari) ter se kot tak ravno poskusal prebiti skozi indijsko birokracijo in stevilne policijske tocke, kjer so se seveda vedno posebej zapicili vanj. Na eni izmed kontrol sem bil tedaj tudi jaz in sem z enim usesom ujel, kako je na vprasanje "nationality?" odgovoril z "Bosnia and Herzegovina". Huh?!? Enostavno sem ga moral povprasat "I, kako ide prijatelju?" nakar se je tip pocasi obrnil in se do uses nasmehnil. Kasneje sem ga pocakal, da so ga koncno spustili in sva se pomenila vse zivo. Med drugim je povedal, da je nekaj let zivel v Mariboru in da je na faksu imel cimra iz Novega mesta ter da si takrat seveda ni nikoli mislil, da se bo kdaj podal na duhovne poti ter da bo v Varanasiju imel glasbeno solo. Z mano je govoril v fantasticni mesanici anglescine, bosanscine, slovenscine, francoscine, nemscine in hindi - vsakega ravno en delcek, vendar sem ga kar razumel. Povedal mi je svojo neverjetno, noro zivljenjsko zgodbo (predolgo za tu), cisto na koncu, tik preden je odsel na svoj avion pa se je se za dolg trenutek zamislil, nasmehnil in dejal: "Cakaj, kako ze gre tista... spomnim se jo se iz casov... aha, saj res, na planincah soncece sije, na planincah[...]". :)) Oh, saj vem, ne verjamete niti besede in jaz sem imel foto takrat ze spakiran, tako da tudi slike nimam, ampak tocno tako je bilo. Za konec me je se prosil za moj naslov in mi dejal, da mi bo pisal. :)
17.9. Novo mesto (Slovenia)
Ahh, koncno doma. Ste morda kdaj opazili, kako malo prometa je pri nas, kako je trava zelena in kako sijajen zrak imamo? No, meni je to prvo padlo v oci oziroma nos. :) Na poti do Zuricha so se pri Swiss Air ponovno izkazali z vrhunskimi uslugami, pa tudi jaz sem bil precej utrujen in veliko stvari mi je slo po glavi, tako mi je polet res hitro minil. Sedaj se moram pocasi spet navaditi na slovenski vsakdan, kar po zadnjem mesecu zivljenja na planetu Indija ni cisto preprosto, je pa zato toliko bolj prijetno. :)
Hvala za vse vase e-maile, presenetili so me vsak dan znova in tudi obisk na tej strani je presegel vsa pricakovanja (ne, resno, le od kje se vas je vzelo toliko?). Enkrat v bliznji prihodnosti bodo na netu tudi slike in filmcki, le da mora najprej njihov avtor malo zajeti sapo in priti malo k sebi.
Imejte se nadvse lepo in do naslednjega potovanja lep pozdrav. :)
[THE END]
Other links:
Kambodza
Slike iz azije
Interaktivna mapa Indije
Slike iz Indije
