Srednja agroživilska
šola
Cesta v Mestni Log 47
1000 Ljubljana
V tej seminarski nalogi je
opisanih nekaj stvari, ki so v zvezi z vesoljem in njegovim odkrivanjem,
potovanji in podobnem.
Opisana so tudi dejstva, kaj
se dogaja in kaj se bo še zgodilo. Vesolje je namreč polno nevarnosti, ki nam
grozi vsako minuto in celo sekundo.
Nekaj stvari, ki so opisane:
planeti, Sonce, Luna, kometi in meteorji, asteroidi, potovanja v vesolje,…..
Za vire so bile uporabljene
tudi uradne in neuradne strani NASA-e, nekatere slovenske strani, ter knjige o
vesolju, ki so na voljo v Sloveniji.
SUMMARY
In this
task you can find some things
about space, planets, asteroids, etc.
Here you can
see some pic's from space, which is very large.
Earth is every second in danger. I wrote some thing about that theme
too. J
Sources were internet pages of NASA, some Slovenian web pages
about that, and some books, which are accesibility in Slovenia too.
Ključne besede
Vesolje
Merkur
Venera
Zemlja
Mars
Jupiter
Saturn
Uran
Neptun
Pluton
Kometi
Asteroidi
Galaksije
Key words
Space
Mercury
Venus
Mars
Earth
Jupiter
Saturn
Uranus
Neptune
Pluto
Comets
Asteroids
Galaxies
KAZALO
PLANETI
Notranji del Sončnega sistema 
1.Merkur:
to je gol in skalnat planet. Je najbližje Soncu, zato ima tudi najkrajše
leto-eno leto ima 88 dni. Ravno zaradi tega, je dobil to ime. Poimenovan je po
rimskem bogu Merkurju, ki je imel na nogah peruti in prav zaradi tega je hitro
potoval.
2.Venera:
Ta planet prekrivajo gosti oblaki vročih, strupenih plinov. Ti oblaki zakrivajo
površje in zadržujejo vročino. Nanjo se je spustilo že nekaj sond. Pošiljale so
podatke na Zemljo, potem pa jih je vročina uničila. Venera je zelo svetla. Včasih
so ji tudi rekli danica ali jutranjica. Stari Maji so
v piramidah opazovali Sonce, zvezde in Venero. Njeno površje prekrivajo
ognjeniki in lava. V redki atmosferi pa je ogromno strupenih plinov, ki
onemogočajo preživetje.
3.Zemlja:
Naš planet poznamo že zelo
dobro, a obenem skoraj nič. Ničesar ne vemo natančno, kar se je dogajalo v
njeni zgodovini. Ne poznamo njenega nastanka, naselitve življenja in podobnega.
Vse kar vemo so le ugibanja. Ugibamo lahko o tem, kakšna je v središču, kako je
nastala in podobno.
Vemo pa to, kako se giblje v
vesolju. In njeno pozicijo v Osončju.
Ko so Zemljo prvič posneli
in slikali z Lune so se čudili njeni lepoti. To je bil naš prvi korak na poti
raziskovanja vesolja.
4.Mars:
je videti kot rdeč planet, ker je v njegovih skalah veliko rjastega železa. Njegovo
nebo je rožnato tudi zaradi silovitih prašnih viharjev. Na površju so
kanali,podobni strugam nekdanjih rek. Na tem planetu ni vode ne zraka, je pa
veliko globokih sotesk in starih ugaslih ognjenikov. Mars ima tudi dve luni. Obe
sta nenavadne oblike. Na Marsu stoji tudi najvišja gora v našem Osončju: to je
nekdanji vulkan Olympus Mons. Preden so ga raziskali,
so bili vsi prepričani, da na njem obstaja življenje. Na njem naj bi živela
čudna bitja, marsovci. O teh domnevnih bitjih je bilo napisanih tudi več knjig.
Zelo znana je tudi Vojna svetov pisatelja H.G.Wellsa.
Strokovnjaki so
prepričani,da se bo človeštvo v prihodnosti preselili na Mars. Da pa bi to tudi
zares uspelo, bomo morali najprej planet prilagoditi. Atmosfera na njegovem
površju je 200 krat redkejša od Zemljine, torej bi na Marsu težko preživele
tudi najbolj odporne bakterije, ki proizvajajo kisik.
Znanstveniki vidijo rešitev
v tem, da bi z onesnaženjem in učinkom tople grede Marsovo površje segreli in s
tem omogočili naselitev prvih organizmov z našega planeta že čez približno 150
let.
Zunanji del Sončnega sistema
5.Jupiter: To je največji
planet v Osončju. Je velika krogla iz tekočin in plinov. Leta 1979 je sonda
odkrila kolobar prahu, ki ga obdaja. Ima 16 lun. Največje tri lune so večje od
naše Lune. Največje štiri lune (Ganimed, Kalisto, Evropa, Io) je odkril že
Galileo Galileji leta 1610. Jupiter ima na svojem površju tudi velik rdečo
pego, v kateri divjajo viharji. Ta pega je velika za tri naše planete.
6.Saturn: je orjaška krogla
iz tekočin in plinov. Od daleč izgleda, kot da ima dva kolobarja, v resnici pa
sta ta kolobarja sestavljena iz več tisoč manjših prstanov. Ima najmanj 18 lun,
kar je največ kot kateri drug planet. Največja je Titan, ima pa plinsko
ovojnico .Njegovi prstani so iz drobcev ledu in skal.
7.Uran: se edini vrti okrog
osi, ki je vodoravna glede na Sonce. Ima 11 ozkih prstanov in 15 lun (največjih
pet se imenuje Miranda, Ariel,
Umbriel, Titanija, Oberon), od katerih jih je 10 tako majhnih, da jih je šele
leta 1986 odkrila sonda Voyager 2, ko je letela mimo.
8.Neptun: je velika krogla
iz tekočin in plinov. Prek površja tega planeta se podijo najhitrejši viharji v
Osončju, saj lahko dosežejo hitrost do 2000 km/h. Neptun ima 8 lun, vendar sta
z Zemlje vidni le dve. Triton ima ledeno skorjo z
velikanskimi razpokami. Leta 1989 je mimo letel Voyager 2, ki je poslal na
Zemljo slike, ki so pokazale obstoj njegovih prstanov. Tega planeta ni mogoče
videti brez teleskopa. To je pa tudi glavni vzrok za to, da so ga odkrili šele
leta 1846.
9.Pluton: je večino časa
najbolj oddaljen od Sonca, vsakih 248 let pa Plutonova sploščena krožnica
preide na notranjo stran Neptunove. O tem planetu se ve le malo, saj tam sonde
še ni bilo. Ima eno samo luno. Imenovana je Haron,ime
pa je dobila po brodarju Haronu iz grške povesti o Orfeju. Haron
je Orfeja prepeljal prek reke Stiks, da je lahko živ
obiskal svet mrtvih. Luna je velika za pol tega planeta, poleg tega pa je tako
blizu Plutona,da lahko nanj meče svojo senco.
10.? Astronomi domnevajo, da
je onkraj Plutona še deseti planet, ampak ga do sedaj še niso odkrili.
Nekatere značilnosti naših planetov:
|
|
PREMER |
RAZDALJA OD SONCA (min.) |
RAZDALJA OD SONCA (max.) |
ČAS ROTACIJE |
DOLŽINA LETA |
LUNE |
|
|
(km) |
milijon km |
Milijon km |
(dnevi,ure,minute,sekunde) |
(Leta,dnevi) |
|
|
Merkur |
4878 |
46,8 |
69,4 |
58d
68h |
88d |
0 |
|
Venera |
12104 |
107,6 |
109 |
243d |
224,7d |
0 |
|
Zemlja |
12756 |
147,4 |
152,6 |
23h
56m 4s |
365d |
1 |
|
Mars |
6794 |
207,3 |
249,2 |
24h
37m 23s |
68d |
2 |
|
Jupiter |
142800 |
741,6 |
817,4 |
9h
50m 30s |
11l
314d |
16 |
|
Saturn |
120000 |
1356 |
1512 |
10h
14m |
29l
168d |
18 |
|
Uran |
52000 |
2740 |
3011 |
16-28h |
84l
3d |
15 |
|
Neptun |
48400 |
4466 |
4543 |
18-20h |
164l
288d |
8 |
|
Pluton |
1145 |
4461 |
7364 |
6d
9h |
247l
256d |
1 |
Kometi in meteorji
Meteorji so utrinki, ki jih
vidimo zažareti na nebu. To se zgodi, kadar se drobci prahu iz Prostora vnamejo
v našem ozračju. To so lahko delčki asteroidov in kometov. Ko meteor prileti v
Zemljino ozračje, se vname in zgori. Le za sekundo ali dve ostane za njim
žareča sled.
Asteroidi so precej večji
skupki skal. Med Marsom in Jupitrom je pas, v katerem krožijo milijoni asteroidov.
Največji znani asteroid je Ceres, ki ima premer
približno 1000 kilometrov.
Komete ali repatice
sestavljajo skale, led in prah. Kadar se kometi približajo Soncu,
utegnejo puščati za
seboj žareč rep. Kometi so nekakšne umazane ledene kepe.
Ko se približajo Soncu
se led stali, prah in plini pa se raztegnejo v vlečko.
Kometova glava meri komaj nekaj kilometrov, njegova
vlečka pa je lahko tudi na milijone kilometrov dolga.
Kometi imajo ponavadi dolge, sploščene krožnice.
Vlečka je vedno obrnjena stran od
sonca.
Kadar asteroid trešči na
Zemljo mu pravimo meteorit. Pred davnim časom je meteorit izkopal velik krater
v ameriški zvezni državi Arizoni.
LUNA
Lune, te edine spremljevalke
Zemlje, astronomi ne marajo preveč. Za Soncem je to drugo najsvetlejše telo. Ko
sije z vso močjo, se njena svetloba v ozračju razprši in ozadje postane tako
svetlo, da ni mogoče videti šibkejših nebesnih teles. Ob polni luni so zato
opazovanja šibkih meglic, galaksij in drugih oddaljenih teles skoraj nemogoča.
Toda astronomi delajo Luni
veliko krivico. Večina teh teles, ki Zemlji prekrižajo pot, zgori že v zraku in
redka padejo na tla. Luna pa nima ozračja, vode, pa tudi njena tektonska
dejavnost je usahnila že pred milijardami let. Na njenem površju se poznajo
milijoni let izpostavljenosti bombardiranju iz vesoljskih prostranstev. V tem
času so na Luno padla številna manjša telesa, ki so za seboj pustila na tisoče
kraterjev. Nekoč so sicer menili, da so kraterji že davno ugasnjena vulkanska
žrela, toda znanstveniki so pokazali, da so nastali ob padcih meteoritov.
Večina ljudi je
prepričana,da je ob polni luni najugodnejši čas za opazovanje naše
spremljevalke. Tedaj je namreč obsijan ves njen vidni del. Žal ni tako. Ob
ščipu je Luna obsijana čelno, zato robovi kraterjev in vrhovi gora mečejo le
neznatne sence. Povsem drugačen je pogled na Luno na primer ob prvem krajcu. Na
meji med osvetljenim in neosvetljenim delom mečejo kraterji in vrhovi gora
dolge temne sence in zato lahko začutimo njihovo razsežnost.
Za začetniška
opazovanja Lune potrebujemo manjši lovski daljnogled na trdnem stojalu ali
manjši teleskop, ter podrobno lunino karto. Stojalo za daljnogled je nujen
pripomoček, saj pri opazovanju iz roke slika poplesuje in podrobnosti ni mogoče
mirno in natančno opazovati. Navadno se opazovanj lotimo drugi ali tretji dan
po mlaju, ko Luno vidimo kot tanek srp nad zahodnim obzorjem. Kraterji, gorovja
in kanjoni so najlepše vidni med temnim in osvetljenim delom površja, na meji,
ki ji pravimo terminator. Dolge sence ustvarijo
enkraten vtis razgibanosti. Najlepše kraterje je mogoče videti ob prvem krajcu,
ko je osvetljena polovica Lunine ploskvice.
Ob polni luni so vidna njena
'morja'. To so obsežne temno obarvane planjave, kjer seveda ni vode. Slovensko
ta morja imenujemo (zraven je še pripis originalnih, latinskih imen: Mare Frigoris (Morje mraza), Mare Imbrium (Morje deževij), Mare Serenitatis (Morje jasnine),
Mare Crisium (Morje
nevarnosti), Mare Vaporum
(Morje hlapov), Mare Nubium
(Morje oblačnosti), Mare Foecunditatis
(Morje rodovitnosti), Mare Nectaris
(Morje nektarja.
NEVARNOSTI IZ VESOLJA
Našemu planetu nenehno
grozijo nevarnosti iz vesolja, ki bodo lahko v prihodnosti usodni za človeštvo.
Mi se tega sploh ne zavedamo, ampak vsako minuto smo ogroženi zaradi
nevarnosti, ki prihajajo iz širnega vesolja. Ker je vesolje večje, kot si lahko
mislimo, in ker se še od Velikega poka naprej nenehno širi, morda nikoli ne
bomo imeli pod nadzorom celotnega območja. Tako, da nas lahko preseneti kakšen
komet ali asteroid, ki ga bomo lahko opazili tik pred trkom, ali pa se bo
našemu planetu približal celo brez naše vednosti. Pa Sonce in male črne luknje?
Poglejmo:
Astronomi se bojijo, kdaj bo
Zemljina tirnica presekala pot smrtonosnemu kometu ali asteroidu. V tem primeru
skorajda ni rešitve za naš planet. Ob trku bi bile hude posledice, skoraj ne glede
na velikost. Naš planet lahko uniči asteroid s premerom 10 km. Če bi padel v
vodo,bi zrasel velikanski val,ki bi se dvignil več kilometrov v višino in tako
uničil vse pred sabo. Če pa bi padel na kopno, bi nastal oblak prahu,ki bi
prekril cel planet in tako onemogočil dostop svetlobe na Zemljo. V najslabšem
primeru pa se lahko pojavi tako velik asteroid, oz. komet, ki bi Zemljo raztreščil na majhne
koščke. Še znanstveniki in astronomi niso prepričani, da bodo to napovedali. Kaj
šele da bi to lahko razstrelili in obvarovali Zemljo. Po izračunih nekaterih
astronomov, naj bi Zemlja prekrižala pot nekemu asteroidu, junija leta 2025.
O tej temi je bilo posnetih
tudi nekaj filmov.V filmu Zadnji udarec
smo lahko videli morebitne posledice in skorajda nemočne poskuse pri uničevanju
kometa.
V novejšem filmu z naslovom Armageddon pa sta posadki vesoljskih
odprav Independence in Freedom
reševali naš planet s tem,ko so na asteroidu zvrtali 280 m globoko luknjo,v
kateri so aktivirali jedrsko bombo tik pred točko nič.
Bo ravno komet,ki je
za opazovalce prvovrstna zanimivost zaradi lepote,usoden za naš planet?
Sonce, ki je danes vir
življenja bo kmalu postalo pošast. Namreč, sproti ko porablja jedrsko energijo,
se segreva in se povečuje. 5 milijard let Sonce že sije na Zemljo. Čez 7.5 milijard
let, zemlje po ugibanju znanstvenikov ne bo več…
Ko se bo sončeva temperatura
povišala za 5% bodo začele izumirati rastline. Pri 10% povišanju temperature
bodo izumrle živali. 15% povišanje temperature pa bo usodno za naš planet. Pri
tako visoki temperaturi bodo namreč morja in reke izparele. To bo v ozračju
povzročilo učinek tople grede in naš planet se bo počasi segrel.
Črna luknja: po nekajletnih
ugibanjih in opazovanjih so astronomi potrdili sum, da je v središču naše
galaksije črna luknja. Vendar ne običajna. To je največja doslej znana črna
luknja. Okoli sebe suče cele zvezde, kar priča o njeni velikosti. Hitrost
zvezd,ki se sučejo okoli nje je 1000 km/s.
Nenadoma se misel,da bi naše
osončje postalo žrtev črne luknje, ne zdi več tako neverjetna. Čeprav je veliko
manjša od Sonca, ga bo raztrgala. Počasi ga bo načela in ga vlekla za sabo, medtem
ko bo potovala proti Zemlji. Zemljo bo tako popolnoma stalila. Njeno
gravitacijo pa se že čuti. Planet razpada. Po mnenju znanstvenikov je to
posledica črne luknje in njene izredno močne gravitacije.
Črne luknje je težko
odkrivati v vesolju, zato je še toliko bolj pomembno natančno opazovanje
določenega območja vesolja. Črne luknje se lahko odkrije v daljni galaksiji, po
zaslugi množice zvezd, ki se sučejo okoli nje. Razlog je povsem preprost: črne
luknje imajo kljub svoji majhnosti neverjetno visoko gravitacijo, ki je v tem
primeru večja celo od gravitacije zvezd!
Kaj se nahaja v središču naše galaksije? Ali naš planet res razpada zaradi mogočne
Sonce, ki nam danes omogoča preživetje, nas bo počasi začelo uničevati, tako da nas že zdaj sili, da najdemo drug planet
NAŠA
ZVEZDA-SONCE
Sonce je naša edina zvezda. Vidimo
jo pa tako dobro, ker je toliko bližje, kot so zvezde v bolj oddaljenih
ozvezdjih. Od Zemlje je oddaljeno 149,6 kilometrov. Če pa naredimo primerjavo z
velikostjo naše Zemlje, bi lahko v Sonce spravili 1300000 planetov Zemljine
velikosti. Energija iz središča ali jedra se razširja navzven proti površini s
sevanjem in z mogočnimi konvekcijskimi tokovi v plinastem vodiku in heliju, iz
katerih je Sonce sestavljeno. Energija potem izžareva v vesolje, predvsem kot
toplota in svetloba. Temne lise na površini so Sončeve pege.
Zvezda, ki jo imenujemo
Sonce, se nahaja v središču našega sončnega sistema. To je ogromna krogla iz
vročega plina s premerom 1392000 km in je mnogo večja kot katerikoli planet. Kljub
temu pa je v primerjavi z drugimi zvezdami v vesolju le srednje velikosti. Tako
svetla je zato, ker se nahaja mnogo bližje kakor druge.
Čeprav je Sonce sestavljeno
iz plina, je njegova masa ogromna-več kot 333000 krat večja od Zemljine. Zato
ima Sonce zelo močno gravitacijsko privlačnost. Gravitacija Sonca drži planete
na njihovih tirnicah.
Temperatura na Sončevi
površini je 5500 °C, v središču pa doseže do 15 milijonov °C. Na površini
opazimo temnejše in sorazmerno hladnejše lise, imenovane Sončeve pege. To so
območja divjih viharjev in izbruhov. Nastanejo vsakih 11 let. Ti viharji
povzročajo tudi izbruhe vročega plina, imenovane prominence,
ki sežejo na tisoče kilometrov daleč v vesolje.
Sonce obdaja korona, plast plina,ki
je izparela s površine.
Plin odteka s korone kot sončni
veter,ki piha mimo Zemlje in drugih planetov.
Sončni veter je najmočnejši takrat,
ko so na Soncu pege, to pa se zgodi
približno vsakih 11 let.
Sonce pa ves čas porablja
svojo jedrsko energijo in ko se bo razširilo, bo uničilo skoraj pol Osončja!
Razširilo naj bi se do našega planeta,potem pa naj bi postal rdeča velikanka:
umirajoča zvezda, ki porablje svojo energijo, a se
hkrati razširi do ogromnih velikosti. Kaj bo za soncem? Bela pritlikavka,
zvezda, ki skoraj ne oddaja toplote in počasi bledi; ali še ena nova črna
luknja, ki bo uničila vse, kar se bo uničiti dalo?
KAKŠNE SO RAZLIKE MED OSONČJEM IN GALAKSIJO?
Osončje
ali Sončni sistem sestavljajo vsa nebesna telesa,ki so v gravitacijskem območju
Sonca, ter se gibljejo po tirih, ki jih določajo Keplerjevi* zakoni.
V
Osončje torej sodijo:-Sonce, kot osrednje telo
-9 doslej
znanih planetov
-naravni
sateliti teh planetov(58)
-asteroidi(med Marsom in Jupitrom je pas,v katerem je nad 2000
asteroidov)
-in še
preostalo:kometi,kepe skal,ledu in prahi in podobno
Naša
galaksija,ki je le ena izmed milijard galaksij v celotnem vesolju,se imenuje
Rimska cesta ali pa tudi Mlečna pot,kot jo nekateri imenujejo.Na videz je kot
belkasti pas okrog Zemlje.Celotna galaksija se razprostira od ozvezdja
Kasiopeje prek Perzeja,Voznika in Bika,med Orionom in Dvojčkoma prek
Samoroga,Ladje,Križa,Kentavra,Oltarja,Škorpijona,Strelca,Orla in Laboda nazaj
do Kasiopeje.V našem primeru gre za galaksijo spiralne oblike z manjšimi
nepravilnostmi.Po najnovejših znanstvenih raziskavah je v sredini naše
galaksije mogoče celo črna luknja,vendar ti podatki do sedaj še niso točno
preverjeni.
Galaksije
so lahko različnih oblik:-spiralne galaksije imajo dva kraka,ki se počasi
sučeta okrog središčne kopice zvezd
-eliptične galaksije so preprosti veliki skupki zvezd,ki imajo okroglo
obliko
-nekatere galaksije pa so povsem brez oblike,saj ne predstavljajo
ničesar,zato jim pravimo tudi nepravilne
-.....
Naše
Osončje je na enem izmed krakov,od središča galaksije pa je oddaljeno približno
30.000 svetlobnih let,kar znaša približno 3000 milijard km.Naša celotna
galaksija pa meri 100.000 svetlobnih let,kar je približno 9460 milijard km.
Za
primerjavo teh razdalj:
-razdalja
med Zemljo in Soncem:250.000 km
-naše
osončje:0.0000048 svetlobnih let
-naša
galaksija:100000 svetlobnih let
-lokalna
jata:4 milijoni svetlobnih let
-celotno
znano vesolje:40 milijard svetlobnih let
Naša galaksija:označen
je naš približen položaj na enem izmed obeh krakov.Središče galaksije zavzema
orjaška črna luknja,ki vrti celotno galaksijo.Naša galaksija,pa poleg tega, da
se vrti okoli svoje osi,hkrati z veliko hitrostjo potuje po vesolju.
Še
pogled s strani:središče je izbočena 'krogla'.
*-Johannes Kepler (1571-1630) je bil nemški
astronom,astrolog,matematik in fizik.Kepler je postavil temelje novi
astronomiji,saj je odkril 3 zakone o gibanju planetov okrog Sonca.
Keplerjeva
enačba:
M=E=e.sinE
To enačbo je Kepler prvi izvedel.Z njo določamo lego
planeta v danem trenutku na eliptični poti okrog Sonca.Edini pogoj je to,da poznamo
elemente njegovega tira
OZVEZDJA
Konstelacije ali ozvezdja so skupine zvezd,ki jih vidimo na
nočnem nebu.Na celem nebu je 88 ozvezdij,ki jih lahko vidimo ponoči.Ne moremo
pa videti vseh ozvezdij,saj so pri nas vidna le ozvezdja severnega dela
neba.Južni del neba je viden je v južnem delu sveta.
Pri nas so vidna naslednja ozvezdja:Mali
medved(Severnica), Veliki medved, Lev, Rak, Dvojčka, Orion, Voznik, Pegaz, Andromeda, Ribi, Oven, Bik,
Mali pes, Veliki pes, Vodna kača, Krokar, Eridan,
Zajec, Volar, Tehtnica, Škorpijon, Ščit, Kačanosec,
Kačin rep, Kačina glava, Severna krona, Herkul, Lira,
Orel, Delfin, Labod, Kozorog, Južna riba, Vodnar, Kit, Kasiopeja
in Kefej.
Imena so ozvezdja dobila po obliki,ki so jo 'opazili'
najzgodnejši opazovalci vesolja:to so bili Grki,Babilonci in tudi Egipčani.
Ozvezdja so paša za oči vseh poznavalcev in tudi nepoznavalcev,saj z meglicami in odsevi drugih
zvezd,tvorijo izredno lepe oblike in barve.
Zgornja slika prikazuje obliko rimske ceste,če jo
gledamo od daleč.Sliko je posnela ena izmed sond,ki plava po vesolju in na
Zemljo pošilja najrazličnejše podatke o drugih galaksijah.
Na sliki je lepo vidna množica cest.Najbolj opazna pa
je značilna bela meglica,po kateri je naša galaksija tudi dobila ime.Imenujemo
jo lahko Rimska cesta,v uporabi pa je tudi ime Mlečna cesta (MilkyWay).
Seveda pa obstaja v različnih državah obstaja veliko
poimenovanj,tudi pri nekaterih potomcih starih ljudstev.Vendar se uporabljata
predvsem zgoraj omenjena izraza.
Obstajajo v
vesolju še kakšna druga živa bitja poleg nas?
Tega zaenkrat še ne vemo.Ozvezdij še ne poznamo
natančno,zato tudi
ne moremo poznati površine na morebitnih planetih.
Leta 1979 so v vesolje poslali radijsko sporočilo,ki
naj bi bilo
namenjeno v ozvezdje Herkula.Vmes
pa naj bi ga kakšna razumna bitja prebrala in razvozlala.Tako naj bi druga
bitja našla nas,in ne mi njih.
Sporočilo pa je izgledalo takole:
->>>>>>>>>>>>>>>>>
Tudi na temo
o razumnih ljudeh iz drugih galaksij je bilo posnetih nekaj filmov. Najbolj
poznan danes je Men in Black, v glavni vlogi z Willom Smithom in Tommyjem Lee Jonesom. Dva agenta skrivne vladne organizacije varujeta
Zemljo pred vesoljci, ki so na našem planetu z dobrim ali slabim namenom.
POTOVANJA V VESOLJE
Ljudje zaenkrat še nismo prišli dlje od Marsa.Prišli
pa smo do Lune.
30.7.1997 je Neil Armstrong kot prvi človek stopil na Luno.Po
osemmesečnem potovanju mu je uspelo stopiti na luno,in lahko se je ozrl na svoj
planet.Na Luni so še danes sledi pristanka in njegove stopinja,saj na površju
ni vetra,ki bi lahko zabrisal sledove preteklosti.
Njeno površje pa je prekrito s kraterji.Velikimi in
malimi.Po celem površju.Sledi preteklosti in trkov manjših asteroidov.
Meseca je približno za četrtino Zemljine velikosti.
Zemljina gravitacija pa jo drži na tiru,da obstane na svoji tirnici in še
naprej kroži okoli našega planeta.
Pa globlje v vesolje?
Razdalje so
zaenkrat še prevelike,za naše zmožnosti.Nimamo še dovolj zanesljivih in hitrih
prevoznih sredstev,ki bi nas lahko v kratkem času (nekaj let) pripeljala v
drugo galaksijo.Navadne rakete niso dobre,saj hitro porabijo vse gorivo,tako da
lahko s polno močjo in polno hitrostjo potujejo le določen čas.Zato so
znanstveniki začeli iskati nov način za hitro potovanje.Ena novejših možnosti
je ionski pogon.Prednost je predvsem v tem,da rabi manj goriva (približno 10 do
15 g plina),medtem ko raketa porabi tudi do 30 ton goriva za en sam polet!Res
pa je tudi,da bi v tem primeru plovilo z ionskim pogonom potovalo nekajkrat
počasneje od rakete.V primeru ionskega pogona pa se stalno ustvarjajo atomi,ki
bi lahko poganjali sondo po Osončju in tudi po daljnem vesolju,ki ga še ne
poznamo.
V vesoljskem
prostoru ni nobene sile.Sončna svetloba pa je tudi določena sila,saj ustvarja
fotone,ki tudi potiskajo npr.jadrnico po morju,vendar je ta sila tako majhna,da
jo ostale sile premagajo,tako da na Zemlji ni opazna.V vesolju pa je drugače:ni
druge sile razen sončne svetlobe.Če je material za to sondo dovolj lahek,bi
lahko potovala zelo hitro.Način:sonda bi potovala mimo Sonca,še prej bi se
razprla,da bi bila čimvečja površina. Mimo Sonca,kjer bi dobila zalet in
potrebno energijo, bi odpotovala naprej v daljno vesolje,s hitrostjo približno
750 000 km/h.S tako hitrostjo bi celotno Osončje prepotovala v manj kot
letu.Vendar je zaenkrat ta načrt še neuresničljiv,saj to še ni dokazano,da bi
bilo zanesljivo.Poleg tega pa je za to potrebno imeti tudi denar,tega pa ni
niti v astronomiji.
Astronavti so izredno dobro šolani.Urjenje traja več
mesecev in je zelo naporno,saj vse to uspešno prestane le nekaj bodočih
astronavtih od več stotih.Urijo jih za zelo težke pogoje,kot je breztežnost in
seveda gibanje v breztežnost.Posebno za to jih šolajo v posebnih bazenih,kjer
opravljajo določena dela,kot bi jih morali v vesolju.
Tistih nekaj,ki jih da skozi vse to,se po dolgem času
odpravi na potovanje v vesolje.Večinoma opravljajo dela na vesoljskih postajah.
V posebnih
primerih pa se odpravijo tudi raziskovati planete.Tam jemljejo vzorce in
podobno.Dlje od Lune ljudje še nismo prišli,saj je potovanje na druge planete
dolgotrajno in zelo zahtevno.Več let bi morali potovati.Poleg tega pa so pogoji
na drugih razmerah kruti.Npr. na Veneri je sondo,ki je narejena iz na Zemlji
težko uničljivih snovi,uničilo v nekaj urah.Razlog je seveda njena atmosfera,v
kateri je veliko strupenih plinov,poleg tega pa po njenem površju stalno
divjajo več kot petdesetkrat močnejši viharji,kot jih poznamo na Zemlji.
S časom bomo tudi ljudje pripravljeni na potovanje po
vesolje,vendar nas očitno od tega loči še veliko časa….ali pa ne?V stotih letih
smo prišli od neuspelih poskusov letenja z letalom,do raziskovanja vesolja.Kdo
pravi da ni možnosti da se bomo nekoč razselili po več planetih in celo po več
galaksijah?
NASA
NASA je kratica za ameriško narodno upravo za letalstvo
in vesolje. Kratice so začetnice iz National Aeronautics and Space Administration.
To je civilna organizacija, ki vodi delo ZDA pri
raziskovanju in praktičnem izkoriščanju vesolja v miroljubne namene.
Ustanovljena je bila leta 1958. V 18 različnih znanstveno raziskovalnih
ustanovah in centrih je že pred letom 1975 zaposlovala več kot 30.000 ljudi.
V tej
organizaciji se strokovnjaki in astronomi z izkušnjami, trudijo odkrivati vedno
nove svetove in to v čim krajšem času. Posebej za
takšna potovanja poskušajo razviti tudi
plovila, ki bi s čim manjšo količino goriva prepotovala velike razdalje z
veliko hitrostjo. Zaenkrat se zdi znanstvenikom najboljša rešitev ionski pogon
(ki je opisan zgoraj), vendar ima tak pogon slabo lastnost, da se s tem potuje zelo
počasi, poleg tega pa tak način pogona še ni povsem zanesljiv.
Pri NASA-i nadzorujejo nebo z vrhunskimi (in tudi
zelo dragimi) teleskopi, ki morajo biti zelo natančni, npr. steklo na Hubblovem teleskopu ne sme odstopiti niti za tisočino
milimetra, če želijo imeti točno in jasno sliko in posnetke.
NASA je tudi zaslužna, da so na površje lune spravili
prvega človeka. To je izgledalo nekako tako: Poleti proti Luni ali celo nanjo
so sprva potekali brez posadke. Leta 1959 so začeli proti luni pošiljati prve
sonde. Nekatere so postale umetni planetoidi, druge pa so padle na Luno in tam
ostale. Prva sonda, ki je bila izstreljena v nebo, je bila izstreljena iz
takratne Sovjetske zveze. S tem se je začelo tekmovanje v pošiljanju sond v
vesolje. Že čez nekaj časa so sovjetske in ameriške izstreljevale sonde, ki so
bile sposobne pošiljati dragocene podatke o Luni.
Kot prvi je
ameriški Apollo 8, leta 1986 s posadko (Borman, Lowell, Anders) desetkrat obkrožil Luno in se srečno vrnil domov.
Ob četretem poletu s posadko (to je bil Apollo 10), so billi v posadki
Armstrong, Collins, Aldrin. Takrat je Neil Armstrong 26. julija 1969, kot prvi človek stopil na
lunino površje.
Zadnji oz. skupno deseti polet na Luno je potekal
leta1972. Ta polet so opravili Američani Cernan, Schmitt in Evans, ki so 17.
januarja 1972 izkrcali vesoljsko vozilo Rover ter se
z njim vozili po luni.
PODOBE NA NEBU
Na nebu nastajajo zvečer iz zvezd, že z malo bolj
osredotočenim pogledom lepe podobe, ki jih rišejo zvezde. Po teh oblikah so
dobila ozvezdja imena. (zgoraj)
Včasih so si izmišljali zgodbe, s čimer so si
pojasnjevali nebesne pojave. Na Kitajskem na primer, so imeli pojasnjen sončni
mrk: veliki zmaj je hotel požreti Sonce, zato je vse postalo temno. Da bi
prebivalci takratne Kitajske pregnali tega zmaja, so vpili on tolkli po bobnih.
Sonce se je vedno vrnilo.
Ta slika prikazuje čarobno bitje,
katerega podobo si videli na nebu.
To je bil glavni vzrok za razne pripovedi.
Zemljo
in luno so si zamišljali kot, da ju
povezuje magična vila, ki hkrati preprečuje, da bi se ločila.
Poleg tega pa razne meglice, ki so jih astronomi
opazili šele s teleskopom, oblikujejo prečudovite oblike. Meglice naj bi
nastale iz prašnih delcev, ki pa se zaradi lomljenja svetlobe obarvajo in
nastanejo različne oblike.
VIRI IN LITERATURA
http://users.kiss.si/~k4fg0152/devetplanetov/index.html
Revija Pil PLUS
Atlas vesolja,Založba Mladinska knjiga (1999)
Mala splošna enciklopedija,DZS (1975)
