Jesen leta 1979 je bila izredno lepa in sončna. Tisti dan, 19. decembra, ko se je rodil Klemen, pa so začele naletavati prve snežinke. Ko sva četrti dan odhajala iz porodniškega oddelka v drugem nadstropju Kliničnega centra, sva šla po mehki sneženi preprogi.

Tisti prvi Božič je bil čudovit. Božjo prisotnost sem preko sina doživljala zelo živo in vsi naslednji dnevi in meseci so moje srce napolnjevali s čudenjem. Vsak dan znova sem spoznala, da sta rojstvo otroka in njegov razvoj najlepše delo Stvarnika. Čeprav sem mislila, da je bil Klemen tisti dan, ko se je rodil, najbolj čudovit, sem kmalu ugotovila, da je vsak dan, vsako obdobje v njegovem življenju najbolj čudovito in to dejstvo se še vedno potrjuje, čeprav je Klemen že odrasel fant, ki se rad pohvali s svojo polnoletnostjo in odgovornostjo. Vendar v njegovih očeh vedno znova odkrivam tisto nežnost in milino, ki me je očarala, ko sem ga prvič videla.

Nekatere stvari je po svoje imenoval. Volanu je rekel šofer, dimnikarčku, ki je imel lestev na rami, da nese ograjo. Vprašal me je npr kdaj bo nesel "storž" v cerkev. Mislil je butarico. Ko je videl, da imam strgano nogavico, je rekel, da imam na nogavici tobogan (zanka je šla čez koleno dol, nogavice pa sem obula, ko sem pomivala okna). Ko sem krasila pirhe za veliko noč sem ga hotela zamotiti, da ne bi nagajal in sem mu rekla naj pobira papirčke v škatlo. Nekaj časa je to res delal, potem pa je na lepem rekel:"Mami, ali imaš dve roke?" " Seveda jih imam." "No,pokaži,če imaš dve roke!" Pokažem. On pa resno: "Potem pa lahko sama daš listke v škatlo, ne?"

Nekega dne sva šla mimo RTV in sem mu rekla, da tam delajo take filme in risanke kot jih vidi po TV. Vprašal me je ali jaz znam delati take filme kot v tisti tovarni. Rekla sem, da ne, da pa znam delati zdravila. Tega pa tam ne znajo. Ker se je čudil, sem mu razložila, da se vsak nekaj nauči. Kaj bi bil pa on rad, ko bo velik, sem ga vprašala. "Čevljar", je odgovoril kot iz topa. Da mi bo naredil lepe čevlje.

Nekega dne se je skregal z mamo (tako je klical staro mamo). Ko že ni več vedel kaj bi ji še rekel, ji je zabrusil:"Stric ima pa avto, da veš! Ti pa ne!"

Ko je bil star šest let in pol smo čakali pred pevsko sobo v šoli na preizkus za klavir, je na ves glas izjavil: Jaz se pa ne bom poročil. Duhovnik bom. Pa tudi ministrant. Saj je g. župnik rekel, da bom ministrant. Kasneje, ko sem opazovala kaj vse ga zanima, sem mislila, da bo igralec. Zelo dober spomin ima in zna se vživeti v vsako vlogo. Zdaj študira ekonomijo. Ker je imel številke in matematiko vedno rad, zanimajo ga pa tudi finance, delnice in borza, mislim, da je študij dobro izbral. Tudi komunikacije mu ne delajo težav in sem prepričana, da bo zadovoljen v poklicu kjer ne bo imel monotonega dela. Kako bo s poroko bo pa sam povedal.

Ko je bil star pet let in pol je že vedel, da mamica rodi otroka. Nekega dne je dolgo opazoval moj trebuh in me potem resno vprašal: "Ali boš rodila dojenčka?" "Ne", sem rekla. On pa je nadaljeval: "A toliko ješ?" Malo je razmišljal, potem pa je očitajoče rekel: "Potem pa dojenček sploh ne bo mogel priti noter."

Nekoč sva bila tri dni doma, ker je kašljal in je imel vročino. Ko sva šla četrti dan v vrtec, je še vedno malo kašljal. Rad bi bil še z menoj doma, zato mi je zelo očitajoče rekel: "In takega otroka, ki takole kašlja, ti pošlješ v vrtec!"

Zjutraj je včasih nagajal in se ni hotel hitro obleči. Rekla sem mu, da me v službi kregajo, če zamudim. Ko je čez nekaj časa šel z menoj v službo, se je na lepem odpravil k šefinji in jo začel prepričevati naj me ne krega, če zamudim.

Potem pa je zamišljeno dodal: "Pa mi ga ne da, otroka. Nekaj mora biti narobe..."Očitno je razmišljal o tem kaj je naredil narobe, da Bog njegove molitve ne usliši.

Osemletko je Klemen z lahkoto naredil in v spričevalu so bile vedno samo najvišje ocene. Mislila sem, da ga bom naučila, da bo vsako stvar, ki se je bo leotil , naredil natančno in kar najbolje. Spoznala pa sem tudi, da "biti najboljši" pomeni veliko obremenitev in da Klemen rabi več svobode in življenskega prostora. Samo tako bo lahko ustvarjalen in srečen. Zato mi ni bilo hudo, ko v srednji šoli njegove ocene niso bile take kot v osemletki. Veliko stvari ga je zanimalo. vendar je dobro naredil vse, česar se je lotil. Čeprav včasih na račun učenja in bi jaz seveda rada videla, da bi se več učil in izkoristil možnosti, ki mu jih je ponujala � kofijska klasična gimnazija. V letih njegovega šolanja sem spoznala, da več naredi, če ni utesnjen, če nihče ne pritiska nanj. � ele po maturi pa sem docela spoznala kako zelo si želi razpeti krila in spoznati svet. Zame je to pomenilo mnogo novih strahov in skrbi zanj, ki se ga zlo še ni od blizu dotaknilo in bi ga rada obvarovala pred njim. Vendar razumem njegovo željo po novih znanjih in spoznanjih in vem, da mu moram pustiti, da bo razpel krila in poletel okrog sveta. Verjamem, da bo znal presoditi kaj je dobro in kaj ne, da bo izbral dobro in da se bo rad vračal domov.

Čeprav naju je Kanada gostoljubno sprejela in sva tukaj dobila več kot prijatelje, dobila sva družino in sorodnike, ki jih imava is srca rada, kot čutiva, da naju imajo radi tudi oni, je Slovenija še vedno najina prva ljubezen, dom, spomini, ki naju vežejo nanjo in na vse tiste, ki sva jih srečevala v mnogih letih bivanja tam in imela zares rada. Zato želiva ohraniti vse kar je slovenskega in še poglobiti vezi, ki naju vežejo na domovino.