Thailand, Laos and Cambodia web site
15.10.2002, 4:01 AM, Novo mesto
Z Andrazem odhajava danes ob 17.00 iz Zagreba. Naceloma bom vzel s sabo tudi GSM, vendar ga bom uporabljal samo za sprejemanje sms-ov, sicer pa bo ugasnjen. Za komunikacijo in informiranje kje sva in kaj pocneva bo sluzila ta stran, vendar pa prosim brez panike, ce se kaksen teden ali se dlje vmes ne javiva. Posebej v Kambodzi se ljudje ravno ne spotikajo ob racunalnike in sredi dzungle res nimam namena sprasevat, kje se gre na internet. :)
16.10.2002, enkrat zvecer, Bangkok
Ok, uspesno sva se prebila do Bangkoka, ceprav ne bi ravno priporocal Turkish Airlines in uspesno najela super sobo za 2 dolarja, v kateri nisva zacuda zaznala se nobenih zivali. Potem sva se odpravila jest, tako da se vedno bolj tezko govoriva, ker so Tajci navadnega piscanca nafilali s curryem in vsemi zivimi pikantnimi dodatki. Odpravila sva se se v zivalski vrt, samo sva malo falila in sprasevala varnostnike v kraljevi rezidenci ce tu stanujejo sloni. :) Niso bili najbolj navduseni. Sicer pa je Bangkok prav fino mesto, kjer se odlicno znajdeva in se imava nadvse krasno.
ps.: ideja, da naj bi nekdo s sabo nesel superge se je izkala kot nadvse smesna pri 35 stopinjah celzija. Jaz konkretno sem svoje vrgel v smeti.
17.10.2002, 23:45, Thanon Khao San, Bangkok
Danes zjutraj sva prvic videla, kako dejansko izgleda monsunski naliv. Sicer je cisto kratkotrajen, vendar pa je rezultat bil ta, da smo vsi tacali do gleznjev v vodi in s sandali v rokah po ulicah Bangkoka, ker je bilo preprosto vse pod vodo. No, samo za kratko. Kot pridna, zgledna in kulturna fanta, kar nedvomno sva, sva med drugim obiskala celo Nacionalni muzej, potem pa se odpravila na vecer Muay Thai (tajski boks), na katerega so Tajci cisto zmesani. Bilo je super, zadeva izgleda tako kot v filmu. Na sredini ring, okoli pa kot amfiteater stojisca za gledalce, ki so zaprti za kovinsko mrezo in ki se ves cas nekaj derejo, mahajo z denarjem in stavijo, medtem pa se dva misicasta tipa v ringu mlatita z osupljivo spretnostjo. Program gre kar hitro in ko eden dobi batine je takoj drugi na vrsti. Tudi stavila sva in Andraz me je obral za dih jemajocih 60 bahtov (1,5$), ker se mu je trikrat nekako posrecilo napovedat kdo od borcev bo na koncu ovencan s slavo (njegov) in kateri bo dobil zastonj taksi do urgence (moj). Ah, joj... :)
Za jutri imava plan, da si se pogledava nekaj stvari v Bangkoku, potem pa sibava z avtobusom (ali pa morda z vlakom) naprej na sever.
20.10.2002, Chiang Mai
Kot priporoca Lonely Planet sva odsla iz Bangkoka iz javne avtobusne postaje, kar samo po sebi ne bi bilo nic posebnega, ce ta ne bi bila med najvecjimi na svetu. Nekaj cez 500 je samo blagajn tako da je malce trajalo, da sva se znasla. Cez noc sva bila glavna atrakcija za skupino zacudenih posevnookih na busu do Sukhothai-ja, ki je prav prijetno mestece, tako da sva vzela kolesa in naredila mini izlet okoli nekih starodavnih templjev in rizevih polj, zvecer pa sva ze sla naprej v Chiang Mai. To je precej veliko in kar prevec evropsko izgledajoce mesto, kjer naju ze cel dan hocejo prepricat, da bi sla na izlet s slonom nevemkam. No, mogoce pa res. Sicer se pocutiva prav odlicno, le precej vroce je, pa sva se ze cisto navadila. Sedaj greva se nekaj pomalcat, potem pa bova placala nekaj drobiza in si privoscila eno masazo. Morava se tudi se odlocit glede tocne poti naprej, ampak sedaj bova kaksen dan ali dva se tukaj.
21.10.2002, Chiang Mai
Danes sva izvedla eno rent-a-slon operacijo in se podala na sprehod nekje zahodno od Chiang Mai-ja. Debeluhar je kar visok in predvsem zelo dobro premaguje tudi klance in deroce reke, le za kaksen sprint ni bil posebej razpolozen, je pa zato tako s toliko vecjim tekom pozrl vse banane, kar jih je videl. Vmes sva se se ustavila v nekih kao barbarskih vaseh, kjer pa so tako kot vsepovsod revezi prodajali plasticno kramo za drobiz. Andrazu so bili se najbolj vsec velikanski in nadvse leni prasici, ki so z naskokom na lestvici najveckrat upodobljenih fotografskih motivov. Na koncu sva dala slonu koncno mir in se vrnila na izhodisce na bambusovem splavu po neki reki. Skupaj z nekim posevnookim smo nasibali celoten recni promet, pri cemer sva se poskusila tudi kot soferja splava, s precej spremenljivimi rezultati. Ni pa nihce od naju padel v vodo, kar si glede na dogajanje in brzice stejeva v velik uspeh. Aja, pa se ustavila sva se pri nekem slapu in se sla mal kopat. Jutri zvecer zapuscava Chiang Mai in se odpravljava na vzhod proti Khon Kaen-u.
Q&A:
-vreme: zelo vroce in soparno, nad 30 stopinj ves cas, sva se ze cisto navadila
-monsunski dez: je bil dvakrat, pride v trenutku, lije pol ure nepopisno in potem kot bi odrezal neha. Sicer je takorekoc konec monsunske dobe in ga ne bi smelo vec biti
-cene hrane: zastonj
-cene piva: precej drago
-poznajo nase zemlje: ne, niti kruha, razen v turisticno usmerjenih restavracijah, kamor pa ne hodiva. Jeva tajsko hrano, ki je odlicna
-spiva: v guesthausih, mini hotelih za take kot sva midva, kvaliteta sob je zelo razlicna, ponekod je to preurejen svinjak, ponekod (recimo tu) pa zelo spodobna soba s kopalnico in tusem
-kako prenasata antimalarike: brez problema, vzela sva drugo dozo po planu in nobenemu ni bilo cisto nic
23.10.2002, Udon Thani
Vceraj sva se odpravila iz Chiang Mai-ja, pri cemer pa je nastopil manjsi problem, ker je danes praznik in so bili cisto popolnoma vsi avtobusi polni se za nekaj dni vnaprej in bi se nama lahko zgodilo, da bi obticala tu. Edina preostala varianta je bila bus do Udon Thanija na vzhodu tik ob Vientianu (Laos). Voznja je izgledala kot v kaksni burleski, ker je sofer nabil klimo do maksimuma, tako da je v busu skoraj snezilo, zunaj pa prijetna topla noc. Nekateri Tajci so bili nato ocitno pripravljeni, saj so prisli opremljeni z bundami in sali in so noc prezdeli zaviti v deke, medtem ko meni v kratkih rokavih ni posebej dobro delo tistih 12 ur na tleh busa, medtem ko je Andraz zdel na majhnem plasticnem stolcku stisnjen iz vseh strani. Da bi bilo moc klimo mogoce zmanjsati ali pa celo ugasniti pa popolnoma odpade, pri vsemogocnem Budi, potniki so vendar zato placali in jo bodo tudi dobili, pa ce vsi zmrznejo. Tako me je prej malo bolelo grlo, samo deluje zatohlo ozracje prav zdravilno in sem sedaj ze ok. Malo sva bila prisiljena spremeniti plan, tako da greva jutri v Laos, kar pa nama cisto odgovarja.
Q&A:
-komunikacija: prakticno nihce ne zna nic anglesko (razen how much in verarjufrom), tudi mladi nimajo blage veze. Ok, so izjeme, vendar silno redke
-napisi: v njihovih zmazkih, le na vecjih postajah in znanih poteh se najde kaj razumljivega. V manjsih mestih (recimo tu) je navigacija kar problem, so pa zato nadvse prijazni
-tajke: So. ;) (Blaz) Andraz pa na to vprasanje hladnokrvno odgovarja, da ima svojo Tajko doma
24.10.2002, Vientiane (Laos)
Udon Thani je naceloma cisto obicajno zabaceno tajsko mestece, kjer se le redko ustavi kaksen turist, ce pa se ze, pa takoj dobi status lokalne znamenitosti. Tako sva se zvecer znasla v nekem kabaretu, kjer je nama na cast nekaksen band igral polurno pesem o... no, o necem pac ze, ko pa sva hotela odit naju je lokalna mafija se povabila na eno pivce. Za en dan je bilo super, dva dni pa bi bilo ze prevec, zato sva se preko Nong Khai-ja (mesto) in Mekong-a (reka) spravila na laosko stran. Na meji ni bilo nobenih problemov, pokazala sva dolarje in hehe, mister, le naprej prosim. Laos je pravzaprav precej drugacen od Tajske, to se vidi takoj, in ljudje delujejo bolj umirjeno. V navadi je recimo, da se pomiluje ljudi, ki prevec razmisljajo, ker to skodi mozganom (tako Lonely Planet) :) Malo prej sva sla k nekemu Indijcu na odlicno vecerjo, ki je bila nedvomno precej boljsa od pecene zabe, ki sva jo pohrustala malo pred tem. Mnjam! :) Morava se se navadit na denar (250 kipov je 1 baht, za 43 le-teh pa se dobi dolar), ker uporabljajo vse zive valute, samo svoje ne.
Q&A:
- internet: presenetljivo se skoraj v vsakem mestu najde kaksna luknja z "racunalniki"
- drugi popotniki: nasla sva v vsem tem casu tudi 4 slovence, pa tudi nadvse zabavnega Vilija (Perujec, ki uci anglescino v Tokiu in mu je bilo preprosto dovolj vsega in je spakiral in odsel na potovanje) in prastarega Angleza, ki se je boril se v drugi svetovni in naju je blazno zabaval na meji s svojim edinstvenim pogledom na svet. Pa se nekaj Anglezev, Avstralcev, Mehikance, Juznoafricane, Americane itd...
25.10.2002, Vientiane
Edini problem tu v Laosu je, da imava prevec denarja in nicesar kar bi lahko kupila. Ker se nama nic ni dalo sva cel vecer zdela na plazi ob Mekongu v nekem lokalu, jedla in pila in dobila racun za cele tri dolarje. Dobila sva tudi vizo za Kambodzo, ko sva malce privila uradnika na ambasadi. Sicer sva za Vientiane najela dva aparata z nekaksnimi strclji, na katere pritisnes in se potem premikas naprej in jim oni zaradi bogvekaksnih razlogov pravijo "kolo". Sicer nima zavor in luci in podobne krame, kar pa je cisto ok, saj je tudi nihce drug nima. Edino kar morava malce pazit so jaski od kanalizacije, ki ponekod nimajo pokrovov in lahko clovek ponoci fino telebne par metrov globoko, kar se sicer dogaja, ampak, no ja, kaj pa hocemo. se zgodi. :) Sicer nisva posebej dalec od Kitajske ampak se jutri pocasi odpravljava na jug Laosa.
ps.: e-mail in gsm mi tu ne dela, mogoce bo kje drugje bolje
29.10.2002, Pakse (Laos)
Iz Vientiana sva se odpravila naprej v Tha Khae, kjer sva najela enega laoskega miskota, da naju je vozil malo okoli po divji pokrajini in po nic manj divjih vaseh, kjer so ljudje skakali napol nagi in je izgledalo kot da sva se vrnila v leto 1300. Vecer sva prezivela v izjemnem karaoke baru, kjer sva zal morala zavrniti stevilna povabila, da bi se midva zapela eno laosko. Sva se pa zato zabavala ob poslusanju laoskih hitov v izvedbi lokalnih neodkritih talentov. Trenutno sva v Pakseju, kjer imajo glavno cesto asfaltirano pa tudi, kot vidite, elektriko, telefon in racunalnik, z drugimi besedami, nepopisen luksuz. :) Zal se vedno ne morem uporabljat gsm-a, ker ima Laos drugo omrezje, pa tudi napolnit ga ne morem z elektriko, ker ima drugo napetost. Jutri greva na malce relaksacije na nek otok sredi Mekonga, kjer bo tam toliko racunalnikov z dostopom do interneta kolikor ima Laos jedrskih podmornic.
ps1: jed za vse kontinente in vse narode - palacinke
ps2: manj pogosta pijaca v domacih logih - kozarec urina z zelisci (ne, nisva prosila za se :)
2.11.2002, Phnom Penh (Cambodia), zvecer
Ob koncu najinega bivanja v Laosu sva si privoscila se malce pocitnic na kraju, ki se imenuje "4000 otokov". Gre za del, kjer se Mekong razcepi na stotine rokavov in kjer je edino uporabno prevozno sredstvo coln. Dva glavna otoka, Don Khong in Don Det ponujata prav prijetna prebivalisca, tako da se nisva posebej pretegnila, ampak sva le izvedla sportni dan in se malce potepala okoli med vodnimi bivoli. Prehod v Kambodzo je bil malce kaoticen in je zahteval 5$ v zep dezurnega carinika, potem pa je slo vse gladko. Potem pa je sledilo najbolj noro dozivetje dosedaj, namrec voznja s colnom od meje do Tsung Trenga. Predstavljajte si gozd, ki je za nekaj metrov potopljen v vodo, tako da ven gledajo samo debla in krosnje. Nase plovilo je bila kaksen 1,5 metra siroka in kakih 8 m dolga piroga z velikanskim, za tak colnic blazno premocnim motorjem, ki je letela tudi do 80 km/h. Vsi trije potniki in pilot smo dobili celade, potem pa je tip dal gas, da so ogluseli vsi v krogu pol kilometra in se sel rally med drevesi. Ker je colnic zelo lahek in cisto plitev smo na trenutke dejansko leteli po zraku. Vsekakor ideja za naslednji film o Jamesu Bondu. V Tsung Trengu nisva dobila ladje za naprej, z avtobusom se pa nama ni dalo, tako da sva ostala en dan se tu. Mestece je povsem obicajno zanikrno umazano gnezdo, kjer vsi ljudje za tabo kricijo "helloooooou" in navduseno skacejo, ce jim pomahas nazaj. Po tem ko clovek 10.000x v enem dnevu to slisi zacne iti pocasi na zivce. Kakorkoli ze, vse tri drzave: Tajska, Laos in Kambodza so si med sabo v bistvu strasno razlicne. Ljudje imajo razlicne obicaje, govorijo druge jezika, vsaka ima cisto svojo pisavo in jedo povsem razlicne stvari (z izjemo riza in piscanca, to je povsod). Cez cas in z malo prakse se da tudi ljudi lociti med sabo in niso vec vsi pod rubriko "kitajci". Tajci se najvec smehljajo in so najbolj skomercializirani, Laozani so najbolj easy in gre pri njih nasploh vse bolj pocasi, medtem ko so Kambodzani z velikanskim naskokom na prvem mestu glede poznavanja tujih jezikov - mnogo ljudi tu dejansko govori anglesko, francosko in glede na pozicijo se tajsko ali vietnamsko. Prav tako so higienski standardi v Kambodzi najnizji, tako da je ponekod dejansko treba dvakrat pogledat, ali si prisel na mestno odlagalisce ali na avtobusno postajo. V Phnom Penh sva prisla malo prej in ze na vhodu v mestu zagledala spomenike v obliki pistol ali mitraljezov (?). Tu vlada na ulicah popoln kaos in ne veljajo cisto popolnoma nobena pravila. Naceloma se sicer vozi po desni, vendar tudi to ni nujno, za semaforje ni cisto jasno za koga so pravzaprav prizgani in mnozice ljudi so na vsakem koraku. Kot tujca sva v oceh mnogih nekaksna zivljenska priloznost za zasluzek in ko sem se gledal skozi okno avtobusa so ze kricali za mano ce zelim kupit motor, sobo, hrano, itd... Nekateri so se celo vsedli na motorje in zasledovali najin avtobus dokler se ni ustavil, potem pa navalili z vso silo, tako da sva si komaj utrla pot skozi mnozico. Danes greva se na vecerjo in kaksno pivce, jutri pa si bom na trznici ogledal, ce si morda res ne bi kupil kaksnega plamenometalca ali pa vsaj mitraljeza za podobne priloznosti.
4.11.2002, Phnom Penh
Phnom Penh je eno najbolj cudnih mest, kar sem jih kdaj videl. Glavna ulica izgleda fenomenalno, s stotinami zastavami vseh narodov sveta in kakih 100 metrov siroko avenijo z raznimi rozami in urejeno travo, zraven je se kraljeva palaca, ki se kar blesci od vsega zlata v njej in nasploh vse izgleda kot kaksna evropska prestolnica. Ze dve ulice naprej ni vec nobene javne razsvetljave, smeti so v kupih, v cestah so tudi metrske luknje in zivljenje se odvija kar na ulici. Danes sva vstala ze navsezgodaj in za cel dan najela vsak svojega motorista ter si ogledala vse zivo. Definitivno najbolj nenormalna kraja sta zapor S-21 in Killing Fields (polja smrti), kjer so Pol Potovi Rdeci Khmeri mucili in pobili na tisoce svojih ljudi. Ker je bila municija dragocena, so jih vecino potolkli z motikami in bambusovimi palicami, medtem ko so dojencke navadno prijeli za noge in jih z glavami tolkli v drevesa. Stevilo vseh zrtev v 4 letih ocenjujejo na 1-2 milijona, tocna stevilka pa je cista uganka, ker se je vecino genocida dogajala v dzunglah dalec od oci. Marsikaj od tega je tudi kar prevec nazorno ilustirano, med drugim pa je moc tudi zaslediti podatek, da je bivsa Jugoslavija zelo prijazno podprla prijateljske kolege komuniste z nekaj tisoc tonami tehnicne opreme in par milijoni dolarjev. Kaj hocemo, ko smo bili pa njihovi edini prijatelji.
Med voznjo po mestu me je zelo zabaval moj sofer, ki mi je ponujal vse zivo, med drugim tudi opij, granate, streljanje z mitraljezom na zive krave in pa svojo menda zelo postavno znanko (zastonj, ce jo odpeljem s sabo v Evropo). Zal sem bil prisiljen vse te nadvse mamljive ponudbe zavrniti. :)
Jutri greva z avtobusom v Siem Reap pogledat svetovno cudo starih Khmerov, seveda ce bo Andraz ok, ker je ravnokar za stavo z nekim debelim britancem za 5$ pogoltnil skodelico cilija s sesekljanimi feferoni in sedaj okoli bruha ogenj. :)
6.11.2002, Siem Reap
Siem Reap je manjse in nadvse zivahno in prijazno mestece, ki ne bi v nicemer posebej izstopalo, ce ne bi bil zraven Angkor Wat, prestolnica prastarega khmerskega imperija. Naceloma sicer ne sodiva med najbolj zagrizene ljubitelje templjev, ampak tole tu je dejansko cool, tako da sva se potikala okoli cisto cel dan, od 7 zjutraj do noci. Gre za velikanske stavbe, vecinoma sezidane iz orjaskih kamnitih skladov, ki so razmetane po goscavi in po katerih se da plezat in skakat po mili volji. Ker so jih gradili nekaj stoletij, so med sabo zelo razlicni, tako da imajo nekateri recimo vklesanih na tisoce orjaskih (>2m) obrazov, spet drugi so ze prekriti s stoletnimi drevesi, najbolj vsec pa mi je bil Ta Keo (visina 55 metrov), ki ima obliko piramide s strahotnim naklonom, tako da vecina debeloritih evropskih turistov iz povsem prakticnih razlogov ostane ob vznozju. Jutri se bova odpravila s colnom do Battambanga, ker je med dezevno dobo nekje vmes odneslo "cesto" in je se niso naredili na novo.
ps: Ravno berem, da v domovini malce naletava sneg, no, tu je prav cudovito sonce in jutri za coln nikakor ne smem pozabit kreme za soncenje, da me ne bo spet slucajno opeklo. :)
7.11.2002, Battambang
Voznja s colnicem je bila pravi uzitek, le malce se je zavlekla, ker se je nas gazda nekje vmes v mocvirju izgubil, pri cemer pa smo naleteli na nek drug coln, ki mu je zmanjkalo bencina, tako da smo mimogrede se uprizorili resevalno akcijo.
Q&A:
zdravje - odlicno, brezhibno, le brez skrbi :)
zacimbe - sva probala ze vse zivo, kaj tocno ne znam povedat, vecinoma same dobre stvari
rdeci khmeri - ne obstajajo vec
transportni rekordi - 6 na enem motorju, 17 na tuk-tuku, >100 na avtobusu
pajki - nisva se probala, ceprav imava namen. vecinoma gre za pecene tarantele
shoping - krame je kolikor hoces, samo nisva nic kupovala, bova zadnji dan v Bankoku, ce bo cas
denar - potovalni ceki so bili dobra ideja, ga imava se dovolj
varnost - pocutiva se povsem varna, renome Kambodze je po krivici veliko slabsi kot je dejansko stanje
11.11.2002, Pattaya (Thailand)
V Battambangu sva si potem vzela se en cel dan za izlet po podezelju. Ker se v kambosko podezeljo ravno ne zgrinjajo mnozice turistov sva naletela na nadvse prisrcen sprejem. Dvomim, da se mi bo se kdaj v zivljenju zgodilo, da bodo ljudje spustili vse iz rok in me mnozicno tekli na cesto pozdravljat zgolj zato pac, ker sem sel tu mimo. Cool je bilo tudi to, da so nama zdolgocaseni vojaki pustili, da se obesava pa protiletalskem topu, samo zal ni bilo municije, da bi malo probala. Vmes sva se se ustavila v malem gozdicku, kjer na nekaj drevesih domuje na tisoce orjaskih netopirjev, ki so, ker je bil pac dan, sladko spali. Sicer sva poskusala dopovedat vodniku da so taki kot so cisto v redu, ampak nekako ni razumel in je zacel z palicami razbijat po drevesih in kricat, tako da je splasil celo jato. Prizor, ki je sledil je bil kot iz kake znanstvene fantastike, ko je jata netopirjev ob nepopisnem hrupu skorajda zakrila sonce. Zakljucek izleta je bila voznja z mini vlakcem po prastari progi. Gre za nekaksno vozilce na stirih kolesih pritrjenih na bambusove dile, ki jih poganja motor od mopeda. Ko pride nasproti drug "vlak" ga ekipa enostavno prime in premakne dol iz proge. Naslednji dan sva zapustila Kambodzo po poti, ki na splosno velja kot ena najslabsih na svetu sploh. Pravzaprav je vecini potnikov ljubse, ce voznik vozi zraven "ceste" po polju, v vsakem primeru pa se potuje s hitrostjo okoli 15 km/h. Sicer sva med potjo srecala kar nekaj ljudi, ki so celo slisali ze za Slovenijo, vsi po vrsti zaradi enega samega razloga, uvrstitve slovenske fuzbal reprezentance na svetovno prvenstvo, pa me je vseeno precej presenetilo, da imajo kamboski cariniki na meji v Poipetu na steni poster nase reprezentance. Ko sva popoldne prispela v Bangkok me je ta ponovno prevzel in brez najmanjsega problema si predstavljam, da bi se preselil sem in tu zivel. Mesto je super in prava mesanica tradicionalnega in ultramodernega. Vecernja voznja po avtocesti 9 nadstropij nad zemljo je izgledala precej vesoljsko, zivahno dogajanje na vsakem koraku pa je poskrbelo, da se prav nic ne zelim vrniti domov.
Za konec najinega potovanja in za malce oddiha sva se premestila na obalo tajskega zaliva, v Pattayo, kjer sedaj lepo oba zdiva na obali turkiznega morja s koktejlom v roki, sencnikom nad glavo in nogami v morju in sva tako ravno prava za kaksen prospekt. Malce si morava oddahnit, ker sva prej pes hodila ob obali iscoc neko plazo, ki je menda se posebej cool, pa sva pri tem malce zasla do dela obale, kjer ni bilo poti naprej. Ker se nama ni dalo it nazaj sva trmasto preplezala skale, bodeco zico in cel kup nekaksnih ovir in se, povsem po pomoti, znasla na privatnem posestvu nekega multimilijonarja. Monsignorja zal ni bilo doma da bi naju povabil naprej v svojo vilo, tako da sva si ogledala zgolj zunanjost, potem pa nadaljevala pot naprej, spet cez cel kup ovir do pasu v vodi in zasla na ozemlje Beach Hotela Royal. Tam sva cisto zmedla lakaje v zlatih uniformah, saj so ocitno domnevali, da sva njihova gosta, kako bi se sicer lahko sploh znasla tu mimo vseh strazarjev? Malce so morda tudi sumili, ker je od Andraza kar tekla voda, meni pa je prej spodrsnilo ob obali in sem bil cisto umazan, ampak gostov, ki placajo za eno noc 1300 dolarjev se pac ne sprasuje kako in kaj. Situacijo sva izkoristila do maksimuma, se malce razgledala okoli, pokramljala v recepciji, potem pa se preko kraljevega jadralnega kluba izmuznila ven iz kompleksa.
Sedaj bova do konca samo se kot turista uzivala na plazi in ne bova mignila s prstom.
15.11. 2002, Novo mesto (Slovenia)
Iz Pattaye je samo skok do Bangkoka, kjer sva sla se malo okoli, potem pa je bil zal cas za odhod. Pri Turkish Airlines so se ponovno izkazali z nagnusno hrano in neuporabnim osebjem in prav gotovo niso prispevali k temu, da bi tistih 20 uric v zraku in Istanbulu hitreje minilo.
Ampak sedaj sem vendarle koncno doma. Bah, takoj bi sel nazaj... :)
[THE END]
Email: blaz.malensek@email.si
